Tiskane izdaje
Ljubljana − Politična kriza po predvolilnem razkolu v vladi nas opozarja na nedokončane vladne naloge, kot so vzdržen proračun, delujoče inštitucije in reforme itd. in daje vedeti, kako pomembna je politična stabilnost za dokončanje državnih projektov in naložb.
Gospodarstveniki sicer vladi najbolj zamerijo, da (še) ni izpeljala pričakovanih in napovedanih reform: zdravstvena visi v zraku (predstavili jo bodo 12. decembra); mini davčna reforma ni izpolnila pričakovanj izvoznikov in uspešnih podjetij, ki so pričakovali tudi spremembe na trgu dela; napovedane priprave na novo pokojninsko reformo so zdaj dokončno prestavljene na pleča prihodnje vlade, tako kot tudi dolgo načrtovana reforma sistema dolgotrajne oskrbe.
Na hudi preizkušnji je zdaj državni proračun 2017, ki predvideva 9,5 milijarde evrov odhodkov in primanjkljaj, manjši od 700 milijonov evrov. Obe številki sta močno negotovi zaradi posledic vladnega sporazuma s Fidesom in posledičnega, napovedanega revolta sindikatov javnega sektorja, ki pričakujejo več tudi zase, podobno kot Desus pričakuje pri usklajevanju pokojnin. Denar za vse te nove finančne apetite v proračunu 2017 ni predviden.
Premier Miro Cerar se je odločno postavil na stran zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc – ga rušenje »njegovega« državnega proračuna ne skrbi? –, prva poklicana varuhinja državnih financ, ministrica Mateja Vraničar Erman, pa pri tem tudi ni udarila po mizi, vsaj javno ne. Tisti najbolj kritični, ki so ob junijskem odstopu Dušana Mramorja napovedovali, da odhod močnega finančnega ministra lahko pomeni simbolični začetek konca te vlade oziroma koalicije, se verjetno sploh niso zmotili.
Vladni fiasko v institucijah
Medtem ko so fiskalne naloge vlade na populistični preizkušnji, bi lahko glas razuma predstavljal tudi fiskalni svet, a kaj, ko ga Slovenija kot edina članica Unije sploh še ni ustanovila, čeprav ji to narekuje zakon. Vsi poskusi vlade in ministrstva za finance so bili neuspešni in jasno je, da fiskalnega sveta za časa te vlade ne bomo dobili.
Vlada ni opravila tudi drugih kadrovskih nalog. Z razkolom v koaliciji se stopnjuje kadrovski fiasko v SDH in »slabi« banki. Po odstopih vodilnih sta zdaj obe brez trdnega in trajnega vodstva, vlada, kot njuna skupščina, pa se ne zmore dogovoriti, kako bi ju kadrovsko popolnila. SMC, SD in Desus so v koalicijsko pogodbo kot prioriteto uvrstile tudi »izboljšanje učinkovitosti in transparentnosti upravljanja z državnim premoženjem« – a niso sposobne kadrovsko popolniti in spraviti v red inštitucij za upravljanje z državnimi naložbami in slabimi terjatvami bank.
Daljša politična in vladna nestabilnost bi zamaknila tudi izvajanje strateških projektov države. Zagotovo bi začasno porinila (dobesedno) na stranski tir projekt drugega tira do Kopra. Vlada v odhajanju bi seveda v 2017 zelo težko vodila ta finančno izjemno zahtevni projekt ter se pogovarjala z investitorji in drugimi deležniki. Tudi za napovedano privatizacijo NLB – »evropski« rok zanjo se izteče v letu dni, do konca decembra 2017 – vladna kriza pomeni le še dodatno negotovost, kar za našo največjo banko zagotovo ni dobro.
Pod črto: predčasni odhod vlade ne bi pomenil »konca sveta«, bi se pa z njim v očeh tujine povečala politična nestabilnost Slovenije. To bi bila slaba popotnica za nove tuje naložbe, zagotovo bi se podražilo zadolževanje na tujem, kot zdaj grozi Italiji. Najslabši scenarij za Slovenijo bi bil predvolilna proračunska samopostrežba, z nadaljnjim populističnim popuščanjem porabniškim lobijem, kadrovsko razsulo in odločevalski vakuum v pomembnih institucijah države ter zastoj pri že zastavljenih državnih projektih.
