Slovenija se za zdaj rešuje sama

Vlada Alenke Bratušek, ki je nastopila delo prav ob izbruhu ciprske krize konec marca 2013, je sicer nenehno zagotavljala, da bomo v Sloveniji »svoje težave rešili sami« in da »ne potrebujemo denarja, ampak čas«. Slovenski bančni sistem s približno desetimi milijardami slabih posojil je bil lani že tik pred kolapsom, zato je vlada spomladi napovedala takojšen prenos slabih terjatev na slabo banko že konec junija lani. Tu pa so odločilno pritisnile na zavoro prav tiste evropske institucije, ki so nam prej narekovale odločno in takojšnje ukrepanje. Evropska komisija in Evropska centralna banka (ECB) sta nam – očitno zaradi nezaupanja v naše nadzorne institucije, predvsem v Banko Slovenije – narekovali zamudne in drage preglede kakovosti aktive in stresne teste. Ti so začetek čiščenja bank zamaknili na konec decembra, Slovenija pa je tako izgubila še pol leta pri iskanju poti iz recesije.

Pod drobnogledom Bruslja

Sicer pa je naša država (kot edina članica Unije) letos dobila že drugi opomin zaradi presežnih makroekonomskih neravnovesij in je zdaj na radarju evropske komisije označena z rdečo piko. Slovenija bo morala, tako kot druge države s presežnimi neravnovesji, zahteve Bruslja upoštevati v aprilskem nacionalnem reformnem programu in programu stabilnosti, ki ju bo komisija ocenila na začetku junija. To pa je – po naključju ali pa tudi ne – že dober teden dni po evropskih volitvah. Do junija bi sicer morali predložiti tudi podrobnejše dodatne ukrepe za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja.

Zanimivo pa je, da nas evropska komisija kljub nakopičenim makroekonomskim neravnovesjem, ki se kažejo predvsem v velikem povečanju dolga države na 72 odstotkov BDP, ne uvršča v skupino »ranljivih držav« (vulnerable countries), med katere sicer prišteva države PIIGS in Cipra. A po drugi strani nas v klub gospodarsko najbolj problematičnih evropskih držav zdaj uvršča ECB, le da pod imenom »države pod stresom« (stressed countries).

Vrtinec zadolževanja

Slovenija je prejšnji teden pod razmeroma ugodnimi pogoji izdala za dve milijardi evrov evrskih obveznic. Vlada sicer pojasnjuje, da tuji investitorji verjamejo v našo zgodbo tudi po padcu nepremičninskega zakona. A bo bolj držalo, da je nižja cena zadolževanja predvsem posledica dejstva, da finančni trgi zdaj pokajo od likvidnosti, poleg tega pa finančni kapital v predvolilnem času na splošno ne mara nervoze in rasti cen na obvezniških trgih, saj bi v evropski parlament pripeljala še več evroskeptikov. V primeru naše države pa je nižja cena zadolževanja tudi odziv trgov na težko pričakovano skoraj petmilijardno državno injekcijo v dokapitalizacijo in sanacijo bank.

A treba je dodati, da je ta zelo velika dolžniška obremenitev sedanje in prihodnjih generacij lahko tudi udarec v prazno, če banke ne bodo posojale in če se gospodarstvo ne bo prečistilo in spet zagnalo. Slovenija je v primežu varčevanja, napovedujejo se novi ukrepi, ki bi še dodatno zavrli povpraševanje in s tem gospodarsko rast, edina svetla točka je izvoz. Najtežji del poti je tako še pred nami.

Po evropskih volitvah je sicer mogoče pričakovati drugačen, lahko tudi trši besednjak Bruslja. Pa tudi grožnja s trojko in programom za Slovenijo še zdaleč ni dokončno pospravljena v ropotarnico zgodovine. Še posebno če se bo izkazalo, da je sedanja, zelo šibka gospodarska rast v Sloveniji zgolj začasen odboj navzgor – in ne trden, dolgoročen trend.