Tiskane izdaje
V slovenskem bančnem prostoru res ne manjka paradoksov. Recimo po sanacijah in dokapitalizacijah bank, ki so davkoplačevalce davkov stale blizu pet milijard evrov, je v bankah (večinoma državnih) še vedno približno šest milijard evrov slabih terjatev. Te se resda zmanjšujejo in so v dobršni meri pokrite s slabitvami in zavarovanji, a tudi te so za banke breme. Banke so v celoti bolje kapitalizirane kot kdajkoli prej, a posojajo manj, čeprav je denar poceni, kot še nikoli ni bil.
Kar polovica bančnega sistema (NLB, NKBM, Poštna banka, Abanka in Banka Celje, banka SID) ima istega lastnika, slovensko državo, formalno SDH. Ta pa svojo bančno lastnino očitno slabo nadzoruje in ne skrbi zanjo v maniri dobrega gospodarja.
Če gremo po vrsti: recimo NLB zaradi mrtvoudnosti lastnika deluje z nepopolnim, šestčlanskim nadzornim svetom, pa čeprav nam je ECB naložila, da mora prva sistemska banka imeti devet nadzornikov. NLB moramo v dveh letih, do decembra 2017 sprivatizirati. A to ne bo preprosto: ker smo sami določili, da mora država v njej obdržati 25 odstotkov plus eno delnico, tega kontrolnega deleža pa ne sme preseči noben drug lastnik, je veliko vprašanje, kako bomo prodrli z javno ponudbo delnic te banke, verjetno nekje sredi leta 2017. To vprašanje je aktualno tudi v smislu razlastitve podrejencev, ki še ni dobila dokončnega sodnega epiloga – a po njihovem izbrisu bomo male slovenske vlagatelje zelo težko pridobili za investiranje v delnice in obveznice domačih bank.
Država kot lastnica je zatajila tudi pri NKBM: mariborska banka že ima kupca, sklad Apollo in EBRD, ki pa še nista prevzela krmila, ker pač sedanji lastnik, SDH, ni izpolnil zahtevanega pogoja – ni prodal ali pa likvidiral srbske banke v lasti NKBM. Mariborska banka je slabega pol leta po podpisu prodajne pogodbe ohromljena, brez novih nadzornikov in uprave, ki bi ji začrtali novo poslovno strategijo. Svoj prostor pod soncem in nov poslovni model še išče tudi druga največja banka v državi, združena Abanka, ki je tudi v lasti SDH. Novega, strateškega lastnika išče tudi Gorenjska banka, ki prav tako kot že omenjene ni imela sreče z lastniki, le da v njenem primeru z zasebnimi. Da le vse te reorganizacije ne bodo bankam pobrale preveč energije za ukvarjanje z osnovnimi bančnimi posli.
Ob tako slabi in neodgovorni lastnici državi, ki drži roko nad polovico bančnega sistema, omenimo še pozitiven paradoks: bančni sistem kot celota je v prvih devetih mesecih letos posloval s skoraj 200 milijoni dobička pred davki. Sanacija bank torej le počasi daje svoje prve, skromne rezultate. Čakamo pa še na bolj odločno rast posojil gospodarstvu, ki bo najboljši znak, da so se banke končno le predramile iz postkriznega krča.
