Spet bodo mogoče težave z odplačevanjem dolgov

Ponovna devalvacija juana ne pomeni nič kaj dobrega za druge države v razvoju. Da bi lahko uspešno konkurirale Kitajski, so ostale razvijajoče se države primorane v devalvacijo svojih valut. To sicer pripomore k bolj konkurenčnemu izvozu, vendar pa po drugi strani lahko privede do težav pri plačevanju v tujih valutah denominiranega dolga.

V obdobju ekspanzivne monetarne politike centralnih bank v razvitih državah so se številne države v razvoju zadolževale predvsem v ameriških dolarjih, kar pa se je končalo konec leta 2015. V ZDA so začeli dvigovati ključne obrestne mere, kar posledično pomeni močnejši dolar v primerjavi z lokalnimi valutami in višje stroške za odplačevanje dolga. Po podatkih IIF (Istitute of International Finance) naj bi se dolg v tujih valutah držav v razvoju v zadnjih desetih letih povečal z 900 milijard na 4400 milijard dolarjev. Še bolj pa se je povečal skupni dolg, in sicer s 5400 milijard na 24.400 milijard dolarjev, kar pomeni okoli 90 odstotkov BDP. To je dodaten pritisk za lokalne banke, saj jim je otežen dostop do novih sredstev, reprogramiranje obstoječih posojil in dajanje novih pa posledično postane precej težavnejše. Prav tako pa upočasnjevanje rasti kitajskega gospodarstva pomeni manj povpraševanja po surovinah in materialih ter industrijskih dobrinah iz razvijajočih se držav, kar je bilo eno ključnih gonil gospodarske rasti v zadnjih 15 letih.

Ali bodo Kitajci nadaljevali devalviranje juana, je težko napovedati, je pa jasno, da bo imela vsaka takšna dodatna poteza kitajske centralne banke močno negativen vpliv na države v razvoju. Če k temu prištejemo še povečevanje političnega tveganja v Braziliji, Turčiji, Južni Afriki in na Bližnjem vzhodu lahko sklenemo, da morajo biti vlagatelji zelo previdni.