Tiskane izdaje
Ljubljana – Evropska unija in ZDA hitita s pogajanji o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP), o njegovih učinkih na slovensko gospodarstvo so se včeraj kresala mnenja na konferenci v organizaciji GZS. Trgovinska menjava med Slovenijo in ZDA je pičla, čez Atlantik prodamo le dva odstotka našega izvoza.
Lanska blagovna menjava med državama je znašala 824 milijonov evrov (izvoz 493, uvoz pa 331 milijonov evrov).
»Absolutno premalo izkoriščamo priložnosti slovenskega izvoznega gospodarstva na ameriškem trgu. Nekatera podjetja dokazujejo, da smo konkurenčni na nekaterih sektorjih in da tam lahko tekmujemo. Je pa potrebno nekaj več vztrajnosti in finančnih sredstev,« pravi državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Aleš Cantarutti, ki zagotavlja, da vlada podpira pogajanja o TTIP.
Evropsko in ameriško gospodarstvo sta tradicionalna partnerja in zaveznika in normalno je, da imata taki gospodarstvi tovrsten sporazum, ki pa zahteva ogromno pogajanj in usklajevanj. Dovolj časa si moramo vzeti, da odpravimo vse pasti, ki se morda še skrivajo, tudi glede zaščite investicij.
Stališče Slovenije je dovolj jasno: to, kar smo dobili na mizo, še ni dovolj dobro, pravi Cantarutti. Namestnik ameriškega veleposlanika David Burger pa je ob tem pozval slovensko poslovno skupnost, da postane močan zagovornik tega sporazuma, saj »je bolje, da sami postavimo standarde v svetovni trgovini, kot da to stori nekdo drug.«
Napet urnik, nerešena vprašanja
Nedavno se je končala 12. runda pogajanj med Brusljem in Washingtonom, do poletja sta na vrsti še dve (aprila in junija), obe strani pa si prizadevata, da bi zadnji, politični del pogajanj končali še letos, za časa Obamine administracije.
Najtrši pogajalski orehi, ki še ostajajo, so dostop do javnih naročil (na ravni ameriških zveznih držav), kjer je ameriška stran končno pripravila svojo prvo ponudbo, ki jo evropski pogajalci zdaj proučujejo. Drugo zahtevno vprašanje je tržni dostop in regulacija finančnih storitev, za kar se sicer še posebej zavzema evropska stran.
Namesto spornega mehanizma za razreševanje sporov med investitorji in državami ISDS je zdaj na mizi predlog za sistem investicijskih sodišč in ideja o ustanovitvi mednarodnega investicijskega sodišča. Pogajalci si puščajo za konec tudi uskladitev zahtevnega področja energetike in surovin, naporno bo tudi usklajevanje sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, kjer EU močno nasprotuje uvozu gensko spremenjene hrane. Na mizi je tudi trajnostni razvoj in poglavje o zaščiti okolja in delavskih pravic, kjer želi EU vzpostaviti globalne standarde zaščite.
Jože P. Damijan za Delo o nevarnostih in koristih TTIP
»Potem, ko smo naredili to študijo in pogledali v drobovje zadeve, sem danes bolj nenaklonjen sporazumu o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) kot sem mu bil pred začetkom dela na tej študiji,« pravi Jože P. Damijan z ljubljanske Ekonomske fakultete, ki je s sodelavci že pred poldrugim letom pripravil analizo o učinkih TTIP na Slovenijo.
Zakaj vas torej TTIP – vsaj tak je zdaj, pogajanja še tečejo –, ne prepriča?
Predvsem, ker TTIP ni klasičen trgovinski sporazum, pač pa gre za sporazum glede dostopa na tuje trge, ki poenostavlja postopke za odpravljanje necarinskih ovir in usklajevanje in harmonizacijo standardov za lažji dostop velikih podjetij na trge ZDA in EU. S tega vidika je koristen in zlasti velike korporacije, ki so udeležene v zunanji trgovini, bodo od tega imele korist. Zraven pa nosi s seboj nekatere nevarnosti, ki bi jih morali razčistiti, preden gremo v podpis sporazuma.
Katere so te nevarnosti?
To so predvsem stvari, ki so v veliki meri nemerljive, ki jih ni mogoče vnaprek okvantificirati. Na eni strani gre za področje varnosti hrane, torej gensko spremenjene in hormonsko obdelane hrane, kjer lahko pride do velike nevarnosti za evropsko kmetijstvo, ki je manjše in bistveno bolj občutljivo za te zadeve. Drugo vprašanje pa je zaščita investicij, ki je povsem po nepotrebnem vključena v ta sporazum. Ko gre za sporazume med tako razvitimi državami res ni potrebe, da bi odločanje o zaščiti tujih investicij prenašali na neko zunanjo arbitražo. To lahko opravijo nacionalna sodišča v okviru nacionalnih jurisdikcij.
V študiji, ki ste jo opravili s kolegi z ekonomske fakultete, ste ugotovili, da bi bili učinki TTIP na slovensko gospodarstvo dokaj zanemarljivi, oziroma negativni, izračunani na tretjo decimalko. Ali še vztrajate pri tem, glede na to, da gre za študijo iz leta 2014?
Res je že toliko stara, a kaže enako kot za druge države. Za druge države so učinki malenkostni pozitivni, torej levo od ničle, pri nas pa so rahlo desno od ničle. So pa vsepovsod zanemarljivi. Ponekod so pozitivni na drugi decimalki, pri nas pa so negativni na tretji decimalki, kar je v bistvu ničla. In to v desetih letih. Ti sporazumi ne bodo imeli nekega posebnega učinka na gospodarsko rast, torej na povečanje BDP. Lahko pa pomagajo pri trgovanju nekaterim velikim podjetjem, ki imajo zato lahko velike koristi. Je pa na drugi strani lahko negativen učinek na zaposlenost. To je proces globalizacije doslej že pokazal.
A po drugi strani pravite, da bi bil TTIP tudi pozitivna poslovna priložnost za vsaj 20, 30 slovenskih podjetij, omenjali ste recimo Boscarolov Pipistrel, pa Akrapoviča. Za kakšna podjetja torej gre?
Dejansko bi nekatera slovenska podjetja, ki so že zdaj prisotna na ameriškem trgu, imela korist. Vstop na ta trg bi zanje postal bolj poenostavljen predvsem z vidika tehničnih standardov – ki so največja ovira, ki zahteva ogromno priprav, dokumentacije, testiranj itd. – in bi jim zmanjšal stroške.
Vprašanje pa je, ali bi koristi, ki bi jih imela ta podjetja, nadomestile negativne učinke tega sporazuma na druge dele gospodarstva. Tu gre torej za politično odločitev. Če bi jaz bil v vladi in bi imel možnost o tem odločati, bi se zavzemal za to, da je tak sporazum z vidika standardizacije in uskladitve standardov povsem koristen, na drugi strani pa da vržemo ven zadeve, ki so potencialno nevarne za obe strani – te nevarnosti sem že naštel.
Na tem sporazumu bo torej še treba delati in njegovega dokončnega teksta za zdaj seveda še ne poznamo.
Tako je. To je eden od največjih problemov, da teksta ne poznamo, in moramo torej delati na podlagi tega, kar pricurlja ven, v javnost. Tudi pri Čezpacifiškem trgovinskem sporazumu (TPP) ni bilo do konca znano, kakšen je njegov tekst. Wikileaks je razpisal celo nagrado, 100 tisoč dolarjev, če bi mu kdo dostavil dokončni tekst, pa to nikomur ni uspelo.
