V Datalabu zaposleni lastniki soodločajo vsak dan

Andrej Mertelj, direktor Datalab, o izkušnjah lastništva zaposlenih v Datalabu, viskotehnološki družbi z 200 zaposlenimi.

Objavljeno
30. april 2015 16.27
Andrej Mertelj, izvršni direktor delniške družbe DATALAB v Ljubljani 21.avgusta 2013.
Silva Čeh, gospodarstvo
Silva Čeh, gospodarstvo

Kolikšne lastniške deleže imajo v družbi Datalab zaposleni?

Za delavsko solastništvo smo se odločili v dveh korakih: najprej smo se leta 2003 preoblikovali iz družbe z omejeno odgovornostjo v delniško družbo in zaposlene vključili v lastništvo; v roke zaposlenih je prešlo 25 odstotkov lastništva podjetja. Od takrat vsako leto 30 odstotkov dobička podjetja delimo zaposlenim v obliki delnic. Ko je bil leta 2008 uveljavljen zakon o delitvi dobička zaposlenim, smo se takoj prijavili na ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo za to tako imenovano delniško shemo, in kolikor vem, smo edino podjetje v Sloveniji, ki v celoti izkorišča možnosti tega zakona in zaposlene nagrajuje z delitvijo dobička v obliki delnic podjetja.

Zakaj ste odšli na borzo?
Razloga sta bila dva. Najprej zato, ker v Sloveniji nimamo neke prakse vrednotenja tehnoloških podjetij. Če vemo, kakšna je borzna vrednost Datalaba, potem to laže prevedemo v vrednost nekega podjetja, ki ga kupujemo. Drugi razlog je bil, da smo laže ocenili delež solastništva, ki ga dajemo zaposlenim. Če so delnice na borzi, potem vedno lahko iz lastništva izstopiš in vedno ga lahko unovčiš. Ne nazadnje, Datalab je mlad kolektiv z mladimi družinami, ki imajo vedno kakšne potrebe, potrebujejo denar in na borzi je mogoče svoje lastništvo monetizirati s čim manjšimi stroški.

Ali potem ni strahu, da bi se zaradi tega delež lastništva zaposlenih hitreje zmanjšal?
Vodilni v tipičnem slovenskem podjetju poskušajo čim več lastništva dobiti, potem pa bi ravnali po svoje. Naš menedžment, nasprotno, poskuša ljudem dati čim več tega lastništva. Zato se tudi ne bojimo, čeprav smo javna delniška družba, da bi se nam lastniški delež zaposlenih manjšal. Velja pa tudi, da kot lastnik zavzemam stališče, da me lahko kot direktorja vedno zamenjajo, če ne delam dobro. Hkrati pa z lastništvom zaposlenih lahko postavljamo kotrapunkt finančnim investitorjem in s tem pridobimo zelo dobro uravnotežen sistem.

V zadnjem času ste imeli več dokapitalizacij. Ali so tudi pri njih sodelovali zaposleni?
Večinoma so bili vedno vabljeni, razen v lanski junijski dokapitalizaciji, kjer je bil naš cilj pridobiti institucionalne vlagatelje, zato smo takrat izključili prednostno pravico obstoječih delničarjev.


Kakšna je vaša lastniška struktura zdaj, imajo zaposleni še vedno v svojih rokah od 25 do 30 odstotkov?
Še vedno vsako leto vlagamo 30 odstotkov dobička v delnice - zaposlene in menedžment. V zadnjih štirih letih je tako od štiri do pet odstotkov lastništva podjetja prešlo v roke zaposlenih. Zaposleni in bivši zaposleni imajo skupaj z menoj kot direktorjem okoli 60 odstotkov: polovico zaposleni, polovico jaz, 25 odstotkov imajo institucionalni lastniki, drugo pa posamezniki, ki so naše delnice kupili na borzi.

Zanimiva je vaša zgodba, kako se je lastništvo zaposlenih dobro izkazalo v letih krize. Banke so vas v kritičnem trenutku zapustile.
To je bil po mojem mnenju eden glavnih razlogov, zakaj smo krizo preživeli. Imeli smo prve kreditne linije, a nastale so prve likvidnostne težave, plače so zamujale za dva meseca, a so zaposleni vzdržali. Tega si gotovo nikoli več v življenju ne bi želel. Ampak večina nas je bila zelo zainteresirana, da situacijo čim prej saniramo.

Morda premalo izkoriščamo takšne pozitivne izkušnje, potem ko je bilo v zadnjih letih pri nas tako veliko podjetij prepuščenih propadu? Verjetno bi se s podobno prakso lahko veliko propadlih zgodb drugače končalo. Tudi s takim lastništvom in takim zavedanjem zaposlenih?
Tudi v tem lastništvu so težave, saj morajo zaposleni svoje egoistične interese postaviti v drugi plan in mora vedno biti najprej na vrsti podjetje. Toda če bi si menedžment polnil žepe, hodil na drage večerje, vozil drage službene avtomobile, potem bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo zaposleni zategovali pasove zato, da bo šlo podjetju bolje.

Zato pa smo, kjer smo.
Tako, hkrati pa je res, da je to lastništvo lahko tudi breme za menedžment, ker je treba biti v teh poslih zelo transparenten: zaposlenim govoriti, razlagati, zakaj je pametno, da ne damo dobička v dividende, zakaj je bolje, da ga vložimo v razvoj podjetja in je treba biti pri tem konsistenten. Sicer pa so tudi naše poslovne knjige zelo transparentne in lahko - razen tistega, kar je poslovna skrivnost, kar je res strateško ali je podobno nekim zelo pomembnim notranjim informacijam - kdorkoli od zaposlenih pride ali vpraša: »Direktor, kakšni so bili stroški reprezentance?« Toda to se še nikoli ni zgodilo.

Kako pa imate, če imate, organizirano soupravljanje?
Mi nimamo delavskega direktorja, pri nas se odločitve sprejemajo na vseh ravneh. V bistvu so odločitve uprave večinoma potrjevanje odločitev nosilcev posameznih področij. Tako zaposleni že pred tem končnim odločanjem sami izločijo gnila jajca. Zaposleni soodločajo pravzaprav vsak dan in ne enkrat na tri mesece.

Ali imate uvedeno solastništvo tudi v vaših hčerinskih družbah?
Korporacija ima dvesto zaposlenih (do konca leta računamo, da jih bo 250) in v hčerinskih družbah se zelo zanimajo za takšno solastništvo.

Med načrti vlade je tudi smiselna sprememba zakona o delitvi dobička zaposlenim. Kaj vidite vi kot njegovo glavno pomanjkljivost?
V njem je zelo neprimerna diskriminacija menedžmenta, saj ta v okviru zakona lahko pridobiva le nagrado v denarju, ne pa tudi v delnicah. Toda menedžment je tisti, ki usklajuje kratkoročne in dolgoročne interese podjetja, zato je takšna izključitev menedžmenta popolna neumnost.

Verjetno so se bali »delniško« požrešnih direktorjev?
Tu gre predvsem za populizem. Če ne znamo narediti reda pri »šrotih«, ali je potem laže celotni menedžerski razred okarakterizirati za lopove? Predvsem je narobe to, da tistih, ki so res nekaj izrednega naredili, ni mogoče izjemno nagraditi, saj so take nagrade preveč obdavčene. Največja težava je, da je delo preprosto preveč obremenjeno, kapital pa premalo in se tako poskuša povsod zasledovati neko umetno pravičnost. Ker ne znamo preganjati tistih nekaj par odstotkov gospodarskega kriminala, dobivamo iz parlamenta zakone, ki naj bi to preganjali. Lahovnikov zakon je ena takih hudih zadev, ki se je zgodila slovenskemu gospodarstvu ...
Ne nazadnje so se ti absurdi potrdili tudi v razvpitih aferah o avtorskih honorarjih naše akademske elite. Če bi bili njihovi honorarji obdavčeni tako kot delo, in ne le 25-odstotno, bi na leto samo od njihove milijarde evrov honorarjev dobili od davkov 400 milijonov evrov v proračun, v nekaj letih pa nekaj milijard. To je vir, ki je večji kot vse naše predvidene privatizacije, pa četudi prodamo zadnjo trafiko, ki jo imamo.