Ljubljana – Vsakršni ukrepi in predlogi za oživitev domače borze in slovenskega kapitalskega trga so dobrodošli, vprašanje pa je, kako bodo takšne pobude oziroma ukrepi zaživeli v praksi in kako bodo sprejeti pri udeležencih na kapitalskem trgu.
Tako našo borzno realnost ocenjujejo v Savi Re. Ta naša druga največja pozavarovalniško-zavarovalniška skupina, pomembna igralka tudi na trgih jugovzhodne Evrope, je ena tistih družb, ki je v zadnjih letih opravila kar visoko dokapitalizacijo prav prek Ljubljanske borze, ko je na novo izdala za 55 milijonov evrov vrednih delnic. Po podatkih Ljubljanske borze je bilo leta 2014 šest podjetij, ki so se dokapitalizirala prek borze, najvišja je bila dokapitalizacija Mercatorja v višini 200 milijonov evrov. Leta 2013 se je prek borze dokapitaliziralo podobno število družb, v tem letu je bila verjetno najvišja dokapitalizacija NKBM, visoka 800 milijonov evrov, a je bila banka takrat že v odhajanju iz borze. Gotovo pa je bila v tem letu med najbolj visokimi že omenjena dokapitalizacija Save Re, ki je v tistem času tudi prevzemala Zavarovalnico Maribor.
Kaj je blokiralo borzno financiranje
Zakaj ta del »posla«, financiranje podjetij prek izdaj delnic ali drugih papirjev, ni bolj zaživel, kaj ga je blokiralo? V Savi Re odgovarjajo: »Menimo, da je del vzroka to, da so se podjetja v preteklosti financirala pretežno prek bank in posledično ni bilo potrebe po drugih oziroma alternativnih virih. Poleg tega se je v Sloveniji v preteklih 20 letih razvilo premalo dovolj velikih in uspešnih podjetij, ki bi svoje potrebe po financiranju iskala na slovenskem kapitalskem trgu.«
Igor Kušar, predsednik uprave Triglav skladov, pojasnjuje vzroke, zakaj naša borza ni postala omembe vreden posredni financer naših podjetij: »Naša borza deluje v okolju majhnih dimenzij, zato je likvidnostno preplitka in precej odvisna od vključevanja oziroma zanimanja tujih investitorjev. In seveda njihove percepcije Slovenije. Vemo tudi, da se pri nas podjetja tradicionalno bančno financirajo, res pa je tudi, da ob omejenosti trga javna prodaja delnic kot vir kapitala niti stroškovno ni bila dovolj konkurenčna.« Ali kot pravijo drugi poznavalci, denimo tudi Matej Šimnic, analitik iz Alte, je vzroke mogoče iskati že v lastniški strukturi, pri kateri so večja podjetja v lasti države in kot takšna niso bila zainteresirana za borzo. A že po predlogih Odbora za finančno stabilnost (OFS), ki jih je obravnavala tudi vlada in smo jih predstavili včeraj, bi bilo lahko v prihodnje drugače. Namreč tudi tako, da bi se SDH z državnimi družbami ali njihovimi deleži zavihtel na borzo in tako prispeval k oživitvi kapitalskega trga v Sloveniji, povrhu v povezavi z okrepitvijo pokojninskih skladov kot pomembnih investitorjev.
K dokapitalizacijam, »izvedenim« prek borze, pa je treba prišteti vsaj še izdaje komercialnih zapisov, pravijo na borzi. Ljubljanska borza: »Pomemben alternativni vir financiranja so, poleg povečanj kapitala, tudi komercialni zapisi. Leta 2014 je bilo pet novih izdaj komercialnih zapisov, v letošnjem letu pa so bile že štiri nove izdaje.« Kaj bi za oživitev kapitalskega trga v Sloveniji predlagali v Savi Re? »Koraki, ki jih predlaga OFS, so vsekakor premik v pozitivno smer. Poleg omenjenega pa je za nadaljnji razvoj borze oziroma kapitalskega trga pomembno tudi povečanje zaupanja v korporativno upravljanje in omejen vpliv države, predvsem politike, v vodenje podjetij. Reforma pokojninskega sistema v smeri, da bodo domače pokojninske družbe postale večje in aktivnejše udeleženke na kapitalskem trgu, pa bi predstavljala dodaten impulz k razvoju.«
Bo pod Zagrebčani drugače?
Sredi julija je Ljubljansko borzo prevzela Zagrebška borza, ki jo je kupila od Dunajske borze, ta pa je bila lastnica Ljubljanske borze od leta 2008. V Savi Re pravijo: »Menjava lastništva borze na vsakih nekaj let v teoriji nima pozitivnega vpliva na njen razvoj. S spremembo lastništva podjetja se po navadi spremeni tudi njegova vizija razvoja, ki pa lahko pomeni pozitiven preobrat. A to bo pokazal čas.«
Ali lahko pričakujemo, da se bo po prevzemu, ki so ga opravili Zagrebčani, kaj spremenilo v delovanju Ljubljanske borze? Andrej Šketa, predsednik uprave Ljubljanske borze, pravi: »Borze po vseh državah EU delujejo zelo primerljivo, regulacija je zelo podrobna in za vse enaka na ravni celotne EU. Skupina CEESEG nam je tudi v prihodnje pripravljena omogočiti enak nabor storitev, ki nam je tudi do zdaj omogočal, da smo lahko uspešno in učinkovito upravljali trg. Pri Zagrebški in Ljubljanski borzi gre načelno za dva zelo primerljiva trga, ki sta skupaj z vsemi drugimi trgi do Bolgarije z vidika mednarodnih vlagateljev največkrat obravnavana kot isto investicijsko področje. V tako definirani regiji bomo skupaj postali vidnejši in relativno pomembnejši, kot smo bili v okviru CEESEG.«
Vsekakor pa Šketa zatrjuje, da bo Ljubljanska borza tudi po prevzemu Zagrebške delovala po slovenski zakonodaji. Šketa: »Vse poslovanje borze bo še vedno potekalo po slovenski zakonodaji in pod nadzorom slovenske Agencije za trg vrednostnih papirjev. Ne smemo pozabiti, da je bila Ljubljanska borza do zdaj v 100-odstotnem lastništvu avstrijske skupine borz CEESEG in da smo od leta 2008 vsi na borzi navajeni delovati v mednarodnem okolju in s tujimi lastniki.« Prevzem borze poteka, a Matej Šimnic iz Alte pravi: »V sedanji obliki borzi ne moremo napovedati najlepše prihodnosti, bi pa poleg že omenjenih ukrepov države lahko dolgoročen razvoj novi lastnik verjetno zagotovil tudi s tesnejšo povezavo med Zagrebško in Ljubljansko borzo ter ob pomanjkanju slovenskih borznih zgodb slovenskim vlagateljem približal hrvaška podjetja. Tudi tuji vlagatelji pogosto pri iskanju naložbenih priložnosti gledajo skupaj širšo regijo.«
Stroški kotacije
Ob vstopu na borzo so pomembni tudi stroški vstopa in »bivanja« na borzi. Tudi ocene, da je to borzno »domovanje« drago, niso redke. Toda Andrej Šketa pravi: »Stroški za podjetja na borzi so sestavljeni iz stroškov kotacije (enkratni strošek ob uvrstitvi na trg in letna vzdrževalnina) in stroškov najema sistema za javno objavo informacij – Seonet (glej razpredelnico). V preteklosti je bil pogost očitek, da je predvsem zahtevno in tudi zelo drago zagotavljanje ustrezne preglednosti poslovanja, kar pa se je v zadnjih letih korenito spremenilo, saj tudi banke bolj podrobno spremljajo poslovanje podjetij. Tako morajo zdaj podjetja bankam vsak mesec zagotavljati povsem primerljive podatke, kot bi jih na borzi četrtletno ali pa polletno, torej to ne bi smelo predstavljati dodatne obremenitve ali stroška. Stroški borze za uvrstitev delnic v uradno borzno kotacijo se nanašajo na celotno količino že izdanih delnic istega razreda.«