Veliki posli bodo varnejši z bonitetno oceno

Povpraševanje po storitvah bonitetnih družb se povečuje, a podjetja jih pogosto naročijo šele, ko se v poslu že opečejo.

pon, 08.08.2016, 10:00
Ocene za tujino so dražje

Za bonitetne ocene in povezane storitve, ki jih ponujajo družbe na slovenskem trgu, je pri večini treba plačati 20 evrov ali več z davkom na dodano vrednost. Naročniki pričakujejo izdelke, ki jih bodo razumeli tudi manj poučeni uporabniki v podjetju.

Po besedah Mitja Smolka iz Creditreform Slovenija se stroški naročnikov za njihova boniteta poročila gibljejo od 25 evrov do 150 evrov: »Cena je odvisna tudi od tega, v kateri državi ali na kateri celini je podjetje, o katerem delamo bonitetno poročilo. Na ceno vpliva tudi rok izdelave.«

V Ajpesu cene za bonitetne ocene in druge oblike bonitetnih informacij znašajo od 20 do 95 evrov: »Izjema je analiza bonitete poslovanja, ki stane 115 evrov, saj zahteva pripravo zelo podrobnih pojasnil, opisov in primerjav za daljše obdobje. Med najugodnejšimi sta informacija o tekoči plačilni sposobnosti BON-2 za 20 evrov v slovenščini oziroma za 25 evrov v angleški različici. Spletna boniteta eS.BON stane 39 evrov,« pravi direktorica Ajpesa Mojca Kunšek.

Prva bonitetna agencija, ki jo vodi Dragice Razboršek, za izdelavo bonitetnega poročila, v katerega je vključena bonitetna ocena, zaračuna od 20 evrov pa tudi do 100 evrov: »Cena je odvisna izključno od tega, iz katere države je podjetje, za katerega naročnik želi bonitetno oceno.«

Po besedah direktorja razvoja v družbi Bisnode cene bonitetnega poročila znašajo 20 evrov ali več, baze na spletu pa so dostopne od 180 evrov: »Pomembno je, v kateri državi posluje podjetje, in tudi obseg poročila.«

Povpraševanje po bonitetnih ocenah se povečuje, čeprav morda ne več s tako velikimi koraki kot nekaj let po začetku velike gospodarske in finančne krize, ko so podjetja glede svojih poslovnih partnerjev postala zelo previdna.

Ocena partnerjev in tveganja

Za takšne storitve, ki jih tudi na slovenskem trgu ponuja več specializiranih družb, se nekatera podjetja odločajo enkrat na leto, druga pogosteje. Vzroki, zakaj podjetje naroči bonitetno oceno, so različni, pravijo predstavniki bonitetnih družb – pogost vzrok so slabe izkušnje v poslih, zaradi katerih postanejo previdnejši.

»Trend naročanja bonitetnih ocen se je v času krize spremenil in podjetja so previdnejša, s kom poslujejo in skladno s tem pred sklenitvijo posla tudi naročijo bonitetno oceno. Naročniki so podjetja različnih velikosti in različnih dejavnosti. Odločilno je predvsem to, za kakšen posel gre in kaj to za določeno podjetje pomeni v smislu tveganja in odvisnosti,« pravi direktor ljubljanskega podjetja Creditreform Mitja Smolko.

Pogosto se za pomoč specializirane ustanove odločijo šele, ko jim poslovni partner že dolguje večji znesek. »Gospodarska kriza je gotovo povečala zavedanje o pomenu preverjanja poslovnih partnerjev, vendar je pogosto žal potrebna lastna negativna izkušnja, da podjetja uporabijo takšne preventivne ukrepe,« ugotavlja tudi direktorica Ajpesa Mojca Kunšek.

Presoja bonitete pri poslovnih partnerjih je osnova resnega poslovanja, je prepričana direktorica prve bonitetne agencije Dragice Razboršek: »Ocenjujemo, da vse velike družbe in večina drugih aktivnih slovenskih podjetij uporablja različne on-line aplikacije za vpogled v takšne ocene.«

Motivi, zakaj neko podjetje naroči bonitetne informacije, so različni, ugotavlja direktor razvoja v družbi Bisnode Robert Petrič: »Nekatera podjetja začnejo bonitete uporabljati že v zgodnjih fazah svojega poslovanja, druga šele na podlagi preteklih slabih izkušenj. Najbolj sistematična so pri tem velika in srednja podjetja, ki take informacije vse bolj integrirajo v vse procese svojega poslovanja. Tako pridobijo zelo izčrpno sliko o svojih partnerjih, kupcih, dobaviteljih in konkurenci.« Splet je danes glavni medij za dostop do bonitetnih ocen in poročil.

Uporabijo vse dostopne vire

Agencija za javnopravne evidence in storitve Ajpes po javnem pooblastilu vodi različne registre ter zbira in objavlja obsežen nabor informacij o poslovnih subjektih in njihovem poslovanju. »Zbrani podatki so na voljo vsem zainteresiranim pod enakimi pogoji, ne glede na to, ali jih Ajpes uporablja interno ali jih posreduje zunanjim uporabnikom, na primer drugim bonitetnim hišam,« poudarjajo.

Pri izdelavi bonitetnih ocen v Ajpesu upoštevajo uradne vire – lastne ali partnerske. »Takšni viri so podatki letnih poročil, podatki plačilnega prometa in objave sodišč. Bonitete tujih poslovnih subjektov pa pripravljamo v sodelovanju z nacionalnimi registrskimi organi, to sta, na primer, Finančna agencija (Fina) za hrvaške poslovne subjekte in Centralni register republike Makedonije za makedonske poslovne subjekte,« pojasnjuje direktorica Ajpesa Mojca Kunšek.

Bonitetne ocene za vse poslovne subjekte – podjetja, zadruge in samostojne podjetnike – pripišejo enkrat na leto, navadno maja, pri tem pa uporabijo njihova letna poročila za preteklo leto. Med letom ocene ažurirajo, tako da upoštevajo nove razpoložljive informacije, ki kažejo na spremenjeno kreditno tveganje, pravi sogovornica: »Pri tem mislimo na likvidnostne težave, insolventne dogodke, blokade transakcijskih računov, spremembe v podatkih po reviziji, mnenje revizorja in druge informacije o poslovanju.« Bonitetne ocene po naročilu v Ajpesu praviloma izdelajo še isti dan.

Po besedah Mojce Kunšek večina njihovih strank bonitetne ocene naroči, ker zbira dokumentacijo zaradi prijave na javnih razpisih in razpisih za pridobitev sredstev za financiranje: »Z njo dokazujejo svojo kreditno sposobnost oziroma finančno moč. Vse več podjetij naroča bonitetne ocene tudi za preverjanje svojih poslovnih partnerjev – bodisi za preverjanje potencialnih novih partnerjev ali pri rednem preverjanju obstoječih.«

V Ajpesu opažajo, da naročniki redno ali občasno spremljajo iste obstoječe partnerje in svojo konkurenco: »Ugotavljamo tudi, da bonitetna poročila uporabljajo zelo različne skupine poslovnih uporabnikov, tako predstavniki vodstva kot finančne, prodajne in nabavne službe, pa tudi fizične osebe – predvsem za preverjanje podjetnikov, ki želijo plačilo pred opravljeno storitvijo.«

Na vprašanje, kdaj naj podjetje brez obotavljanja naroči bonitetno oceno in tako izboljša svojo varnost v poslu, Mojca Kunšek odgovarja: »Že pregovorno velja, da je prava informacija ob pravem času zlato. Vedno je namreč dobro vedeti, s kom poslujemo, še posebno pa je to pomembno, če gre za posle večje vrednosti ali za partnerje, od katerih je podjetje in še bolj podjetnik ekonomsko odvisen. Pomembna je tudi izpostavljenost do posameznega partnerja, ki bo nastala na podlagi obstoječega ali potencialno novega posla.« Strošek bonitetne ocene je po njenih besedah zanesljivo precej nižji od škode, ki jo lahko prepreči.

Domačo nalogo je treba narediti

»Podjetje mora pred vsakim poslovnim stikom narediti domačo nalogo in pridobiti čim več informaciji o nasprotni strani. Ne le ker bi se lahko izpostavilo tveganju, temveč tudi zato, da pridobi boljše izhodišče za pogajanja in s tem večjo vrednost posla. Pri poslovanju se družbe spopadajo z različnimi tveganji, od poslovnega, finančnega, obrestnega, tečajnega, operativnega, danes ne nazadnje tudi terorističnega. Vsako podjetje se želi zavarovati pred tveganji, ki so zanj pomembna,« v imenu družbe Bisnode Južni trgi odgovarja direktor razvoja Robert Petrič.

Ta družba za medije ter poslovne in bonitetne informacije je del mednarodne skupine Bisnode AB s sedežem v Stockholmu na Švedskem. Tudi na Bisnodu v Ljubljani ugotavljajo, da je pri razvoju bonitetnih poročil in on-line baz podatkov z njimi vse bolj v ospredju povezovanje različnih informacij, poenostavljeni prikazi ter dodatni opisi z vizualno interpretacijo informacij, zato so bonitetne ocene in poročila razumljiva različno usposobljenim bralcem:

»Naši tipični uporabniki so finančniki in računovodstvo, ki spremljajo tveganje partnerjev in so jim te informacije v pomoč pri izterjavi, marketing in prodaja, ki tako išče manj tvegane potencialne partnerje in ima pregled nad trgom ter vodstvo, ki tako pridobi celotni pregled nad vsemi procesnimi fazami s podjetju.«

Ker je Bisnode mednarodno podjetje, to vpliva tudi na delitev dela pri bonitetnih ocenah, ki jih pripravljajo za stranke, tako da najbolje izkoristijo prednosti svoje mednarodne mreže, poudarja Robert Petrič: »Na lokalnem trgu izdelamo ocene samo za podjetja, ki so prisotna na določenem območju – za podjetje s sedežem v tujini oceno izdela naša družba v državi, kjer podjetje deluje.

Po tem načelu delujemo, ker je treba upoštevati vse specifike lokalnega okolja in to lahko najbolje naredijo lokalni strokovnjaki. Za države, kjer smo prisotni, uporabljamo uradne lokalne vire podatkov o poslovanju družb, za preostale države pa so nam dostopni viri našega strateškega partnerja Dun & Bradstreet.« Bisnode deluje v osemnajstih državah.

Spremljanje poslovanja poslovnih partnerjev je ključno v vseh fazah procesa in ne glede na velikost podjetja, pravi Robert Petrič. »Potencialne partnerje je smiselno preveriti še pred začetkom sodelovanja in vse obdobje trajanja partnerstva. Tak pristop je življenjski, saj je tudi poslovanje med podjetji takšno. Transakcij med njimi je veliko in vedno znova se v vsakem trenutku preverja položaj in boniteta podjetja.«

Nujna previdnost pri velikih poslih

»Podatke o družbah pridobivamo od Ajpesa, sodstva Republike Slovenije, objav Ljubljanske borze, iz različnih dnevnih medijskih objav in tudi od naših številnih strank, ki nam posredujejo podatke o plačilnih navadah svojih poslovnih partnerjev. Masovno pridobivanje podatkov, njihova obdelava in določanje bonitetnih ocen je komercialna dejavnost, zato so tudi viri za pridobivanje teh podatkov večinoma plačljivi,« o virih svoje družbe pripoveduje Dragice Razboršek, direktorica družbe za oceno in izdelavo bonitetnih informacij Prva bonitetna agencija.

V Prvi bonitetni agenciji bonitetne ocene generalno prenovijo takoj po tem, ko so na voljo bilančni podatki, ki jih zbira Ajpes, to pa je običajno v maju za preteklo koledarsko oziroma poslovno leto. »Sicer pa se po metodologiji, ki smo jo razvili, bonitetne ocene gospodarskih subjektov izračunavajo vsak dan, saj so odvisne ne le od bilančnih podatkov, temveč tudi od tako imenovanih dinamičnih kategorij. To so morebitne blokade transakcijskih računov, udeležba subjektov v tožbah, nastopi domneve insolventnosti, obstoj zapadlih dolgov do finančne uprave, plačilne navade, zneski prijavljenih terjatev v insolvenčnih postopkih drugih podjetij in drugi pomembni dogodki.« Razborškova pravi, da stranke boniteto poročilo po naročilu za slovenske gospodarske subjekte lahko dobijo še isti dan, ko dobijo naročili: »Za izdelavo bonitetnega poročila za podjetje iz tujine je običajni rok izdelave od dveh do sedmih delovnih dni, odvisno od države, iz katere je podjetje.«

Značilno za Slovenijo je, ugotavljajo tudi v tej družbi, da stranke bonitetne ocene naročajo pred sklenitvijo večjih poslov in ko načrtujejo sodelovanje z novimi pomembnejšimi partnerji: »Po naših izkušnjah so med naročniki bonitetnih poročil le redke izjeme, ki dosledno, večinoma enkrat na leto, preverijo svoje redne partnerje.«

Naročilo bonitetnega poročila bi po njeni presoji moralo biti obvezna praksa podjetja vsakič, ko namerava skleniti pomembnejše poslovno razmerje s stranko, s katero dolgo ni sodelovalo, poudarja Dragica Razboršek: »Prav tako je bonitetna ocena priporočljiva, kadar je poslovni partner ključnega pomena za naše podjetje bodisi kot naš kupec ali kot naš dobavitelj. Dobro moramo vedeti, ali je morebitni partner finančno zanesljiv ali tvegan. Še pred sklenitvijo posla moramo pridobiti odgovore na številna vprašanja o njegovem položaju v poslovno-finančnem okolju.«

Na spletu so danes dosegljive nepregledne količine podatkov o podjetjih, vendar sogovornica pri teh virih svetuje previdnost pri uporabi, posebej v poslovne namene: »Pogosto so raztreseni, različno organizirani in nesistematično predstavljeni. Tako uporabniku, ki želi presoditi boniteto določenega subjekta, ne ponujajo celovitega pogleda na njegov poslovno-finančni položaj.« Podjetjem, ki načrtujejo nove poslovne vezi ali preverjajo partnerje, s katerimi že delajo, svetuje naj uporabljajo preverjene vire o njihovem poslovanju.

V Nemčiji vsaj enkrat na leto

»Bonitetna poročila oziroma ocene izdelujemo tako samoiniciativno, torej 'na zalogo' kakor tudi po naročilu strank. Večino ocen pripravimo vnaprej, zato so vedno on-line na razpolago našim strankam,« pravi Mitja Smolko, direktor ljubljanske bonitetne družbe Creditreform, ki je del obsežne mednarodne skupine, saj posluje v 23 državah. Podatke o družbah v Sloveniji zajemajo iz vseh razpoložljivih virov, javnih in komercialnih – nekateri so plačljivi, drugi ne.

»Bonitetna poročila za podjetja iz tujine pa pripravljajo naše lastne pisarne v sklopu skupine Creditreform International. Kjer lastne pisarne nimamo, imamo sklenjeno sodelovanje z uveljavljenimi domačimi ponudniki. Preko teh pisarn imamo lokalni dostop do vseh razpoložljivih virov, informacij, predpisov v določeni državi in tudi do podjetij samih.«

Po državah Evropske unije (EU) in zunaj njih so po njegovih besedah opazne razlike pri dostopnosti in razpoložljivosti podatkov o podjetjih, prav tako pri zakonskih predpisih in regulativah. Vse te posebnosti odražajo tudi bonitetne ocene in poročila o podjetjih iz različnih držav: »Poudarim lahko, da je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami z območja EU dosegljivih veliko podatkov.«

Za izdelavo bonitete ocene tudi po naročilu stranke tudi v Creditreform potrebujejo v Sloveniji največ en delovni dan, v tujini pa dva do tri: »Vse bonitetne ocene podjetij se spreminjajo. Takoj, ko za določeno podjetje prejmemo nove podatke in informacije, ki vpliva na oceno podjetja, jih dopolnimo. Do največje obnove bonitetnih ocen pa načelno prihaja na začetku junija, ko so na razpolago novi finančni podatki za preteklo poslovno leto, ter septembra, ko so na voljo tudi revidirana letna poročila. V tujini so predpisi o oddaji in objavi letnih podatkov zelo različni, zato do obnovitve prihaja sproti.«

Po izkušnjah te družbe se podjetja načelno odločajo za naročilo bonitetne ocene in preverjanje podjetij pri večjih poslih ter pri enkratnih poslih s podjetji, s katerimi še niso sodelovali. »Da bi se izognili plačilnim težavam je priporočljivo vsakega partnerja, stalnega ali novega, preveriti večkrat,« pravi Mitja Smolko.

Ugotavlja, da je v slovenskem gospodarstvu le redka navada, da podjetja svoje partnerje v celoti preverijo vsaj enkrat na leto: »V Nemčiji, ki je največji izvozni partner Slovenije, je poslovna praksa velike večine podjetij, da vsaj enkrat na leto preverijo vse svoje partnerje, prav tako se vsakega novega ali potencialnega.«

Prijavi sovražni govor