Tiskane izdaje
V prvih treh mesecih letos znaša neto izkupiček vplačil v vzajemne sklade malo več kot 77,7 milijona evrov, od tega 50 milijonov evrov v delniške sklade. Število vlagateljev se je v tem obdobju povečalo za skoraj 4600, skoraj polovica med njimi je investirala (tudi) v delniške. Pri tem je skoraj odveč informacija o zelenenju na borzah.
Poglejmo še podatke Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) - na voljo so od junija 2007 - o preteklem ravnanju vlagateljev: marca letos so bila neto vplačila v sklade (32,2 milijona evrov) največja po decembru leta 2007 (65,4 milijona), med osmimi najboljšimi meseci po neto vplačilih sta dva iz letošnjega leta in šest pa iz leta 2007.
Déjà vu?
Ob vsem tem se samo od sebe postavlja vprašanje, ali se po neverjetnih donosih v zadnjih letih krog spet sklepa. Ali so vlagatelji, ki so do zdaj kolebali in še niso zajahali borznega konja, tokrat zamudili priložnost in bi si z velikimi vplačili zaradi pričakovanih visokih donosov, ki se jih sicer naložbeniki veselijo zadnjih nekaj let, naredili medvedjo uslugo? Podobno izkušnjo je prenekateri slovenski vlagatelj že dobil leta 2008, torej dobro leto po tem, ko je ATVP zabeležil največje prilive v vzajemne sklade.
Na vprašanje, ali smo se iz tega kaj naučili, odgovarja Mitja Vranetič, skrbnik za vlagatelje v KBM Infondu: »Večina vlagateljev vidi delniške trge kot možnost za hiter zaslužek. Še več, marsikdo upa, da na borzi lahko zasluži več, kot je njegov mesečni prihodek iz delovnega razmerja ali osnovne dejavnosti, ki jo opravlja. Žal je takšen pogled na borze napačen. Zaradi njega se povprečni vlagatelji odločajo za vlaganja po tem, ko so borze že nekaj let v zelenem, saj se jim zdi pri odločitvi najpomembnejši pretekli donos naložbe. Prodajajo pa po kakšnem letu padcev, ko obupajo. S tem naredijo najslabši možni izkupiček iz svoje naložbe.«
V sklade je treba vlagati dolgoročno, s čimer znižamo tveganje potencialni izgub. Po izračunih Infondovega upravljavca Aleša Šobe, ki je analiziral donosnost ekvivalenta ameriškega delniškega indeksa S & P 500, bi vlagatelj v kateremkoli 20-letnem obdobju od leta 1950 v najslabšem primeru ustvaril šestodstotni povprečni letni donos. Povprečni donos naložbe v ta produkt, upoštevane so vse spremembe tečajev, dividende in druge pravice, bi bil povprečno skoraj 11-odstoten.
Vzajemni skladi so primerni za dolgoročna varčevanja, delniški za najmanj desetletna, pravi Vranetič in v takšnem primeru ni nepravega časa za začetek vlaganj. Zavedati se moramo, da borza deluje v ciklih. Zdaj so, na primer, vrednosti večine skladov že nad rekordi iz leta 2007, a bolj pomembno kot to je, da ne zasledujemo le vročih zgodb z najvišjimi preteklimi donosi, ampak investiramo razpršeno. »Osnova varčevanja naj bo vezana na razvite trge (Amerika, Evropa, razvita Azija), investiranje v posamezne panoge in ožje regije pa naj ne presega desetine naših privarčevanih sredstev, svetuje in spomni na negativne izkušnje slovenskih vlagateljev ob zadnjem padajočem borznem trendu.
»Če so delniški trgi razvitih borz v obdobju zadnjega medvedjega trenda povprečno padli za 40 odstotkov, razvijajočih se borz pa za 60 odstotkov, so slovenske in druge delnice na Balkanu, kamor so Slovenci v letih 2006 in 2007 usmerili največ svojega denarja, padle povprečno kar 80 odstotkov. Takšno odstopanje je treba iskati tudi v majhnosti balkanskih trgov. Tržna vrednost vseh delnic na področju nekdanje Jugoslavije skupaj (tržna kapitalizacija) je manjša od tržne vrednosti (kapitalizacije) katerekoli izmed največjih svetovnih družb (na primer Apple, Google, Exxon),« ponazarja sogovornik.
Razpršeno po tveganju, panogah in regijah
Pomembno je, da sredstva, ki jih vložimo v sklade, razpršimo glede na tveganje in po panogah ter regijah. Kolikšen del portfelja bomo imeli v delniških in koliko v obvezniških, je odvisno predvsem od predvidenega obdobja varčevanja, nagnjenosti k tveganju in vlagateljeve starosti. Če bomo varčevali manj kot deset let, je nujno treba vključiti tudi obveznice in obvezniške sklade.
Premisliti moramo tudi, koliko izgube bi potencialno prenesli in koliko si je lahko privoščimo. »V negativnih ciklih so povprečni padci delnic okoli 30-odstotni, če v portfelj vključimo določen delež obveznic (ki imajo veliko bolj stabilne donose), lahko padec vrednosti premoženja v skladih s tem omejimo. S tretjino obvezniških naložb bo v času negativnega trenda padec našega portfelja le še okoli 20-odstoten,« pojasnjuje Vranetič in dodaja, da moramo pri izbiri tipa sklada upoštevati tudi starost.
Starejši ko smo, manj tveganja si lahko privoščimo. »Pomagamo si lahko z zelo konservativnim pravilom: kolikor let, tolikšen delež obveznic. Torej nekdo ki ima 60 let, naj ima 60 odstotkov sredstev v obvezniških skladih in 40 odstotkov v delniških,« svetuje finančnik.
Ne smemo pa pozabiti tudi na regijsko in panožno razpršitev sredstev, ki jih vložimo v delniške sklade. »Večina sredstev naj bo usmerjena v delniške sklade razvitih trgov, ki vključujejo vse panoge in delniške trge, kot so delnice s trgov Amerike, Evrope in razvite Azije. V posamezne panoge ali manjše regije, ki imajo po našem mnenju nadpovprečni potencial, usmerjamo do deset odstotkov našega portfelja.«
Poenostavljeno to pomeni, da naj bi vlagatelj vsaj 60 odstotkov delniškega portfelja usmeril v globalne sklade razvitih trgov brez panožne omejitve, do 20 odstotkov portfelja v sklade, ki vlagajo na hitro razvijajoče se trge in prav toliko v posamezne panoge, kot so farmacija, tehnologija, energija ... Večina vlagateljev po opažanju sogovornika tudi ni dovolj pozorna na stopnjo tveganja (upravljavci sklade označujejo z lestvico od ena do sedem). Predlaga, da večji delež naložb usmerijo v sklade s stopnjo tveganja med tri in pet, petino pa v tiste, ki so označeni s stopnjama tveganja šest ali sedem.
Z vročimi žemljicami se lahko opečemo
Ko se odločamo za vlaganje v vzajemne sklade, se je smiselno izogibati še dveh stvari. Kot smo omenili na začetku, se ne smemo odločati za nakup na podlagi preteklih donosov, saj niso zagotovilo, da bodo enako uspešni tudi v prihodnje. »Če vlagatelj že primerja uspešnost upravljanja posameznih vzajemnih skladov med seboj, naj gleda najmanj petletno obdobje,« svetuje Vranetič in dodaja, da je tudi v svetu prav pretekla donosnost najpomembnejši dejavnik, ko povprečni vlagatelj izbira sklad.
»Nevarnost tega potrjuje podatek, da imajo ravno skladi z danes najvišjimi donosi po obratu v medvedji trend nadpovprečne padce,« pravi. Smiselno se je izogibati vročim zgodbam in ne imeti nerealnih pričakovanj. »Ob pravilni razpršenosti lahko vlagatelj v delniških skladih dosega letni donos, ki za tri do štiri odstotke presega inflacijo. Kratkoročno je stanje naložbe lahko tudi negativno, vendar bodo sredstva ob pravilni naložbeni politiki čez določen čas spet pozitivna,« opogumlja Vranetič.
