Tiskane izdaje
Za dolgoročno in stabilno obnovitev gospodarske rasti bodo morale razvite države več narediti za povečanje produktivnosti, hkrati pa skrbeti tako za ohranjanje kot ustvarjanje delovnih mest.
O zapletenih posledicah ugotovitev, da velik del ljudi na Zahodu pričakuje, da prihodnost njihovih otrok ne bo boljša, smo se pogovarjali s Pranavom Kashyapom, soavtorjem nedavne študije svetovalne družbe McKinsey.
Proučevanje sprememb v dohodku celotnega prebivalstva je nekoliko drugačen vidik neenakosti, kot ga običajno poudarjamo. Zakaj menite, da je tudi ta vidik pomemben?
Naša študija je nekoliko drugačna od večine nedavnih raziskav, ki se bolj osredotočajo ali na razlike med bogatimi in revnimi ali pa na koncentracijo dohodka in bogastva pri zgornjih desetih odstotkih prebivalcev, ki se oddaljujejo od preostalih. Mi pa smo želeli oceniti napredek dohodka v celotnem prebivalstvu, po vseh dohodkovnih skupinah, od najrevnejših do najbogatejših. Da bi videli, ali gre ljudem danes bolje kot pred desetimi leti.
Ugotovili pa ste, da več kot dve tretjini ljudi danes zasluži manj kot pred desetletjem. Kaj to pomeni v sedanjih razmerah, ko dogoročnega in resnično krepkega okrevanja gospodarske rasti ni videti?
Gre predvsem za pojav v razvitih gospodarstvih. Pogledali smo tudi nekaj držav v razvoju, vendar tam nismo ugotovili, da bi se rast dohodka nehala. V državah v razvoju opazimo, da bogati postajajo bogatejši in da revni ne povečujejo dohodkov po enaki stopnji, po drugi strani pa smo videli, da vsi napredujejo. V razvitih gospodarstvih je rast dohodkov nižja, še posebno se je zmanjšala po recesiji. Gledali smo pet faktorjev v ozadju te rasti in eden od zelo pomembnih je rast v agregatnem povpraševanju. Ta je neposredno povezan z upočasnitvijo ali zmanjševanjem BDP in zaposlenosti – in to se je zgodilo v številnih razvitih državah.
Kaj ta ugotovitev pomeni za naš dosedanji ekonomski model, ki je temeljil na stalni rasti in nekaj desetletji smo pričakovali, da bo gospodarska rast povprečno dosegala nekaj odstotkov na leto. Zdaj se to v razvitem svetu ne dogaja. Lahko pričakujemo, da se bodo značilnosti gibanja dohodka, kot ste jih ugotovili v letošnji študiji, nadaljevale še, na primer, prihodnjih pet ali deset let?
Nekako tako se zdi, vendar na podlagi takih raziskav ne moremo napovedovati gospodarske rasti. Če pa spremljate druge znane ekonomiste, na primer Larryja Summersa (nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke in finančni minister v administraciji ameriškega predsednika Billa Clintona, op. p.), on govori o »sekularni stagnaciji« – dolgoročnem nadaljevanju nizke rasti BDP. Mi pa smo v študiji gledali na tri različne možnosti – scenarij počasne rasti, scenarij visoke rasti in tretjo možnost, visoko rast BDP z istočasno visoko rastjo avtomatizacije.
Ugotovili smo, da če rast BDP ostane nizka, potem se bo delež ljudi, ki se jim bo dohodek zmanjšal, povečal na 70 do 80 odstotkov prebivalstva. Rast BDP je pri tem gotovo pomemben dejavnik. Če pa daš to na stran in bolj optimistično predvidevaš scenarij visoke rasti, bi bilo med ljudmi s stagnirajočimi oziroma padajočimi dohodki le 10 do 20 odstotkov celotnega prebivalstva v razvitih državah. V scenariju rasti in avtomatizacije je ta delež od 30 do 40 odstotkov, kar pa je vseeno precej bolje kot v morebitnih razmerah nizke rasti.
Predvidevate torej, da bi v scenariju rasti z visoko stopnjo avtomatizacije delovna mesta lahko izginjala še hitreje kot sicer, in to tista, ki zahtevajo manj znanj in spretnosti.
Avtomatizacija lahko udari v različnih delih dohodkovnega spektra, a res je, da bolj prizadene nižja in srednje kvalificirana dela, kjer je procese pogosto lažje avtomatizirati. To so dela, ki potencialno ne bodo več dostopna za ljudi.
Kaj pa se bo potem zgodilo z zaposlenimi, ki delajo na takih delovnih mestih? Bodo trajno ostali brez dohodka?
Ta pojav povečuje potrebo po nadgradnji kvalifikacij. Res bo zelo pomembno za vlade in države, da povečajo usposobljenost ljudi. Da se bodo lahko preselili »navzgor« v verigi vrednosti in opravljali druga dela, ne pa da bodo ostali brez službe. To je pomemben del prehoda. Smo pa v preteklosti, v prejšnjih tehnoloških revolucijah, videli, da nastanejo tudi novi poklici, nova delovna mesta, ko pridejo nove tehnologije.
Strokovnjak za obdelavo podatkov, na primer, še ni bil poklic pred 15, 20 leti. Ko pride nova tehnologija, se z njo odprejo tudi nove priložnosti. Pomembno je, da ljudem omogočimo ustrezno usposabljanje in izobrazbo, da bodo lahko opravljali nova dela.
Pa mislite, da so vlade, države v razvitem svetu dovolj pripravljene na to spremembo?
Ali so pripravljene, tega v tej raziskavi nismo zelo natančno ocenjevali. Smo pa se ukvarjali z vprašanjem, kako so se različne države odzvale na krizo in na znižanje tržnih dohodkov prebivalcev. Pristopi se med sabo zelo razlikujejo. ZDA so, na primer, povečale tranferje, ki so jih financirale iz davkov, da bi ljudem lahko dali več denarja. Zato se je tam razpoložljivi dohodek za večino populacije celo povečal, čeprav se je tržni znižal.
Na Švedskem so, po drugi strani, uporabili drug vidik »deljenja služb«, pogajali so se s sindikati o zmanjšanju delovnih ur, znižanju plač, da je več ljudi ohranilo službe in si tako zagotovilo dohodek. Vidimo, koliko različnih orodij je mogoče uporabljati. Države imajo na voljo veliko načinov.
Ena od stvari, ki pa nas skrbi, je, da ni več veliko prostora pri tem, kako ljudem dati več denarja. Veliko vlad ima približno sto odstotkov dolga v razmerju do BDP, in to otežuje možnosti, da bi ljudem namenili več denarja, ne da bi se še bolj zadolžili.
Zame kot Evropejca je nekoliko presenetljivo, da so ZDA ukrepale predvsem s transferji dohodkovno šibkejšim, vsaj na videz je Evropa bolj socialno naravnana. Kako si to razlagate?
Ukrepe v ZDA sta vodila dva razmisleka. Eno je, da so se ZDA zelo osredotočile na rast BDP – tudi z ukrepi, ki so ljudem omogočili več denarja, so podprli, da se je rast tam dokaj hitro vrnila, kar v Evropi ni bil ravno primer. Druga stvar je, da so si v ZDA lahko izposodili veliko denarja, približno 300 milijard dolarjev so lahko usmerili v različne programe oživljanja gospodarske rasti.
Po drugi strani pa je bilo v Evropi veliko držav, ki so se spopadale z različnimi dolžniškimi težavami in jim je bilo dodatno zadolževanje zelo oteženo. Italija, na primer, je morala sprejemati varčevalne ukrepe. To so glavne razlike med obema regijam.
Za povečavo kliknite na grafiko. Infografika: Delo
Kaj pa moramo danes naredimo, da bomo imeli v prihodnosti višje dohodke?Mi vidimo dve stvari. Verjamemo, da je ustrezno merjenje dohodka prvi, velik korak. Večina držav pravzaprav ne meri sprememb v dohodku tako kot, recimo, brezposelnost ali revščino. Opazujemo Ginijev koeficient, ne ocenjujemo pa napredovanja dohodka na konsistenten in primerljiv način. Da bi se te stvari začele meriti, bi bil torej prvi korak. Drugi korak, s katerim države lahko okrepijo rast dohodka, je rast BDP in z njo povezana produktivnosti. To je res ključno. Osredotočiti se moramo na produktivnost, odstraniti ovire za konkurenčnost, ustvariti pogoje za nastanek inovacij. To so konkretni ukrepi, o katerih menimo, da bi pospešili rast BDP in tako tudi zagotovili rast dohodka za veliko več ljudi.
Zadnji pretres, ki ga doživlja svetovno gospodarstvo, je povezan z brexitom. Kako lahko namen Velike Britanije, da zapusti Evropsko unijo, vpliva na možnosti, da se v predvidljivi prihodnosti rast BDP vrne?
Brexit se je dogajal na koncu priprave poročila, zato vanj ni bil zajet. Večina zunanjih raziskav v zvezi s tem, na primer IMF, ocenjuje, da bo rast v Veliki Britaniji in Evropi nižja, kot so prej napovedovali. Zdi se, da bo povečanje produktivnosti še večji izziv, zato postaja še pomembneje, da države sprejemajo ukrepe, ki vodijo k okrepitvi produktivnosti.
Se lahko podobni vzorci glede stagnacije dohodka kot v razvitih državah pojavijo tudi pri državah v razvoju? Je zastoj na Kitajskem, v Indiji, Latinski Ameriki povezan z razmerami v razvitem svetu, ki se spopada z zniževanjem dohodka?
Prav v podrobnosti držav v razvoju sicer nismo ocenjevali, se pa zdi bolj malo verjetno, da bi se to zgodilo. Države v razvoju še vedno rastejo razmeroma hitro. To pomeni, da tam rast izvira tako iz povečevanja produktivnosti kot iz rasti na trgu dela, se pravi, več ljudi se vključuje v delovno silo. Zdi se manj verjetno, da bi se države v razvoju spopadle s problemom zniževanja dohodkov v prihodnjih letih. Lahko pa se podobna sprememba zgodi bolj dolgoročno.
Je to povezano tudi s strukturo njihovih gospodarstev, ki zaposlujejo večji delež slabše kvalificiranih delovnih mest in so bolj osredotočena na osnovne dobrine?
Tega ne morem komentirati, mislim, da nismo proučevali strukture trga držav v razvoju. Lahko pa rečem, da je v razvitih državah kar nekaj strukturnih učinkov, recimo demografskih, ki povzročajo, da se dohodki zmanjšujejo. Delovna sila se strara, zmanšuje se število članov v gospodinjstvih, tako absolutno kot tistih, ki delajo. Ti učinki so dogloročni in povzročajo upad v dohodkih.
Natančneje ste proučili šest velikih držav, pravite pa, da vaša študija upošteva 25 razvitih držav. Kako ste pridobili podatke za druge države, recimo za Slovenijo?
Imeli smo natančne podatke za šest izpostavljenih držav, ne pa za drugih 19. Naša metodologija je ocenila rast dohodka na podlagi podatkov za šest držav. Gledali smo spremembe v neto Ginijevem koeficientu in v BDP na prebivalca ter to, katere skupine držav so si po teh merilih bolj podobne. Na podlagi ugotovljenih značilnosti smo rast dohodka ektrapolirali na druge države.
Torej je zelo težko povedati kaj specifičnega o Sloveniji, na primer?
Da. Za Slovenijo je težje izbrati številko in reči, tako je bilo, v smislu zniževanja dohodkov. Naša metodologija pa navaja k sklepu, da je po določenih značilnosti Slovenija precej podobna Franciji, kar zadeva napredovanje tržnega dohodka. Morali pa bi narediti še več raziskav s slovenskimi podatki, da bi se lahko bolj kvantificirano odgovorili.
V raziskavi ste poskušali izmeriti tudi »utrip« prebivalstva.
Da, naredili smo anketno raziskavo 6000 državljanov v ZDA, Veliki Britaniji in Franciji, da mnenje ljudi »soočimo« s statističnimi podatki. Skoraj 30 do 40 odstotkov ljudi je menilo, da ne napredujejo. Zaskrbljeni smo zaradi nekaterih socioekonomskih implikacij, ki lahko izhajajo iz odgovorov. Od tistih, ki dohodkovno ne napredujejo, dve tretjini misli, da tudi njihovi otroci oziroma naslednja generacija ne bodo napredovali – to so hkrati tudi ljudje, ki imajo bolj negativne poglede na trgovino, priseljevanje.
Lahko tak odnos zmanjša stopnjo naklonjenosti globalizaciji med ljudmi, se bo ta upočasnila?
To bi lahko bil dejavnik, ki bi pripomogel k več nasprotovanju globalizaciji, vsaj glede mednarodne trgovine in migracij. Lahko bomo videli več podpore političnim strankam ali politikom, ki so manj za trgovino in manj za priseljevanje.
Bi to bil problem za doseganje gospodarske rasti v prihodnosti?
Gotovo trgovina in migracije veliko pripomorejo k rasti gospodarstva. Po drugi strani pa bi nas morala skrbeti tudi raven domačega povpraševanja v razvitih državah. Brez rasti bodo vlade zbrale manj davkov in denarja za tranferje in potrošnjo ne bo. Manjše domače povpraševanje pa negativno vpliva na rast BDP.
