Za črpanje EU sredstev imamo vsaj sedemsto »serviserjev«

Ljubljana – V državi se s postopki in nadzorom nad črpanjem evropskih sredstev ukvarja vsaj 700 ljudi, a vprašanja uspešnega kohezijskega »servisiranja« so aktualna. Ne le zaradi nevarnosti goljufij, smo pred novim sedemletnim obdobjem črpanja, kjer starih napak ne bi smeli ponavljati.

Alenka Avberšek, izvršna direktorica GZS, pravi, da bi morala za sprejetje nastajajoče Nacionalne uredbe za izvajanje kohezijske politike za novo obdobje 2014–2020 ministrica za razvoj in kohezijsko politiko Alenka Smerkolj »najprej zahtevati temeljito analizo upravljanja kohezijske politike za obdobje 2007–2013«. Avberškova je prepričana, da »se je ta sistem sprevrgel v birokratske postopke, ko uradnikov vsebina skorajda ne zanima, forma pa zelo«. Po njenem mnenju projekte pogosto obvladujejo ljudje, ki jih ne razumejo, kontrolorji pa niso usposobljeni za nadzor, a ve se, da imajo tisoč in eno možnost, da postopke zavlačujejo; ne glede na posledice. Zato bi morala nova uredba postaviti nov sistem upravljanja kohezijske politike, ki za načrtovanje, spremljanje, nadzor, spodbujanje zahteva visoko usposobljene kadre, ki razumejo razvojne procese in vsebinsko vodenje projektov, enostavnih in velikih, tudi čezmejnih. Avberškova: »Z dosedanjim načinom dela se nove perspektive ne bi smeli niti lotiti.«

Truma zaposlenih na projektih

Kakor je videti, konkretnejše analize starega črpanja še ni, a za novo obdobje 2014–2020 na vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (Svrk) predvidevajo podobno raven kadrovske strukture kot v obdobju 2007–2013. Svrk: »Predvsem zaradi dodatnih nalog, ki izhajajo iz obsežnejših zahtev pri upravljanju sredstev evropske kohezijske politike in trajanja programskega obdobja (n+3, kar pomeni do leta 2020 plus dodatna tri leta za dokončanje finančne perspektive in izvedbo vseh naložb).« Vladno gradivo o teh potrebah je v usklajevanju, sprejetje omenjene nacionalne uredbe napovedujejo marca.

A že zdaj število zaposlenih, ki delajo na kohezijskih projektih, ni majhno. Tistih, ki se trenutno financirajo iz projektov tehnične pomoči in delajo na področju evropske kohezijske politike, je 578. Ta podatek vključuje ministrstva, javne sklade, javne zavode in javne agencije, ki sodelujejo pri izvajanju kohezijske politike v Sloveniji. Od tega je 88 zaposlenih na organu upravljanja (prej Svrl, zdaj Svrk), odgovarjajo na Svrk. In dodajajo: »Če številu uslužbencev, ki so plačani iz tehnične pomoči, prištejemo še tiste, ki jih financira državni proračun, in se osredotočimo samo na ministrstva, je v črpanje sredstev EU v okviru cilja konvergenca vključenih okoli 700 ljudi.«

Ko pade vlada, padejo pogajanja

Napak pri črpanju evropskih sredstev ne manjka in jih je menda bistveno več kot goljufij. Na Svrku so sicer prepričani, da veliko napak odkrijejo že med nadzorom – tako s pomočjo uradnikov kakor skrbnikov pogodb in še pred izplačilom sredstev iz državnega proračuna ter le manjši del z zunanjo kontrolo. Zadnje večje razvpite goljufije v razvojnih centrih (RC Energija in Simit) so odkrili s pomočjo skoraj vseh možnih kontrol, a ne le domačih, ampak tudi evropskih.

Za dobro vodenje projekta naj bi bil odgovoren predvsem upravičenec, ki sredstva dobi, menijo na Svrku. Toda ob tem dodajajo, da je treba upravičencu pomagati z odgovori, mu omogočiti vse potrebne informacije in se čim bolj ažurno odzivati na njegova vprašanja oziroma prošnje. Kako je v praksi, je seveda drugo vprašanje, gotovo pa ni vse tako idealno.

Lidija Zeme-Johnston, v. d. direktorica BSC, Poslovno-podporni center Kranj, pravi: »Načeloma se da na operativni ravni veliko urediti, ker ljudje imajo znanje, izkušnje in so pripravljeni stvari učinkovito speljati. Težava pa je v tem, da se neprestano menjujejo vodstva. Zaradi menjav je veliko izgubljenega časa, v katerem razpisi, projekti in izplačila stojijo, poleg tega pa vsaka menjava prinaša tudi spremembe v postopkih izvajanja, kar končnemu upravičencu včasih izjemno zaplete izvajanje projekta oz. črpanje sredstev. Že na eni stopnji prej, na primer pri strateškem načrtovanju določenih programov, smo na regionalni ravni potrebovali več let, da smo dosegli določeno raven komunikacije in sodelovanja, ob preobratu v vladi, pa smo padli spet na začetek dveh ali več letnih pogajanj.«

Na zastoje v razvojnem načrtovanju, ki nastanejo z vsako novo vlado, opozarja tudi Alenka Avberšek. »Problem sta znanje in odgovornost. Ne pri administraciji ne pri odgovornih se ne uveljavlja tudi takrat ne, ko so zadeve strokovno sporne. Ker za to niti ni pravne podlage. Kot na primer pri kohezijskih projektih, za katere so bile podpisane odločbe o dodelitvi pravice črpanja sredstev EU, s pravnega in inženirskega vidika pa skrajno pomanjkljive. Celo brez navedbe osnovnega dela vsake pogodbe – do kdaj in za kaj pravica upravičenca velja in kdaj pravico do sredstev izgubi.«