Zgodba o dveh izgubljenih desetletjih

Slovenija je lani doživela nekaj pozitivnih sprememb v gospodarskem razvoju, po več letih krize se je materialni položaj prebivalstva nehal poslabševati, a pred nami so novi izzivi in naloge, je ugotovil Umar v še svežem poročilu o razvoju Slovenije. O nekaterih ključnih ugotovitvah in priporočilih Umarja smo se pogovarjali z njegovim direktorjem Boštjanom Vasletom.

Se je lani po letih krize zgodil preobrat?

Po petih letih, kar so se gospodarske in družbene razmere neprestano poslabševale, so se lani zgodile pozitivne spremembe predvsem v gospodarstvu in na trgu dela. V poročilu ugotavljamo, da so se ustavili nekateri negativni trendi v družbenem razvoju in pri kazalnikih, ki kažejo materialno in siceršnjo blaginjo prebivalstva.

Zaposlenost se je leta 2014, prvič po letu 2008, povečala. Pa nastajajo nova kakovostna delovna mesta?

V začetnem obdobju okrevanja je težko pričakovati, da bi bile te številke zelo visoke. Lahko pa smo zadovoljni s prvimi pozitivnimi premiki. Spodbudno je, da so se izboljšale razmere v številnih delih gospodarstva. To je dober temelj, da bomo lahko v prihodnjih letih pridobili še kakovostnejša delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.

V Umarju izpostavljate, da je Slovenija med državami EU z največjim poslabšanjem relativne gospodarske razvitosti v času krize in da se je BDP na prebivalca po kupni moči znižal z 89 na 82 odstotkov povprečja EU. To je enako relativni razvitosti Slovenije v letu 2002 – kar kaže, da je za nami več kot izgubljeno desetletje.

Res je. Na uradu več kot 15 let spremljamo razvoj Slovenije in kazalnike objavljamo v poročilu o razvoju. Podatki kažejo, da je Slovenija v 15 letih pred krizo iz leta v leto izboljševala svoj položaj in se postopoma približevala povprečni razvitosti EU. Pred krizo smo za tem povprečjem zaostajali za povprečno deset odstotkov. V krizi je bila nato Slovenija nadpovprečno prizadeta, če se primerjamo s 27 drugimi članicami. Naš padec gospodarske aktivnosti, poslabšanje na trgu dela in povečanje zadolženosti so bili med večjimi, če ne med največjimi. To nas je spravilo v razmere, ko lahko govorimo o oddaljevanju od tega povprečja za skoraj deset odstotnih točk, tako da smo po revidiranih podatkih zdaj na 83 odstotkih evropskega povprečja razvitosti.

Slovenija je lani dosegla 2,6-odstotno rast, višjo od evropskega povprečja. Smo morda ujeli pravi veter, da se približamo razvitejšim?

Globino krize, ki smo jo preživljali – in kjer so se lani pokazali prvi znaki izboljšanja –, lahko ponazorimo tudi z našo simulacijo. Če vzamemo, da bo Slovenija v prihodnjem desetletju rasla s približno triodstotno stopnjo gospodarske rasti – torej več kot lani in več, kot sami napovedujemo za letos – in za druge države EU uporabimo projekcije OECD in IMF, potem v Umarju žal ugotavljamo, da se bomo šele leta 2025 vrnili na raven, ki smo jo imeli pred krizo. Potrebovali bomo desetletje gospodarske rasti, ki bo višja od povprečja rasti v državah, s katerimi se primerjamo – samo zato, da bomo nadomestili tisto, kar smo izgubili v času krize. To pa vzbuja skrb.

To pomeni, da lahko v Sloveniji govorimo o dveh izgubljenih desetletjih?

Tako je, izgubili smo desetletje in porabili bomo še približno toliko časa, da se bomo vrnili v izhodiščno stanje. Seveda je to scenarij brez spremembe, pač temelječ na predpostavki, da ne bomo resno posegli v strukturo našega gospodarstva. Če bomo torej zgolj nadaljevali politike, ki jih zdaj izvajamo, s postopno konsolidacijo, če bomo razmišljali o pokojninski reformi in dodatno o zdravstveni, če ne bo resnih ukrepov zelo hitro, nas čaka še deset let, preden se bomo vrnili na raven pred krizo.

Če bi bolj pohiteli z reformami, bi hitreje ujeli priključek do povprečja EU?

Seveda, to je ključno sporočilo, ki smo ga želeli dati vladi. Da bi se ustrezno lotili treh ali štirih področij v Sloveniji in izpeljali spremembe.

Katera so ta ključna področja?

Kratkoročno je pomembna sanacija bančnega sistema, ki je na dobri poti, pospešiti pa bi morali razdolževanje podjetij. S tem bi podjetja spet imela potencial za zadolževanje, predvsem pa za investicije. To bi bil generator nadaljnje rasti. Aktualna rast izvoza je pretežno posledica ugodne konjunkture pri naših trgovinskih partnericah, pomagajo nam spremembe tečaja in padajoče cene surovin. To so enkratni dejavniki – če se obrnejo, bi zagon, ki ga ima izvoz, lahko nekoliko uplahnil. Zato potrebujemo nove naložbe, ki bi trajno povečale našo izvozno sposobnost. Druga stvar so ukrepi za večjo konkurenčnost gospodarstva. Naš izvoz znaša skoraj 80 odstotkov našega BDP. Vedno bomo odvisni od tega, kako se bomo sposobni boriti na tujih trgih, in tu vedno trčimo ob našo konkurenčnost in produktivnost. Tu gre za paleto instrumentov: govorimo o stroških dela in o tem, da v Sloveniji počasi začnemo izvajati plačno politiko, ki bo res plačna politika, ne pa zgolj odsev varčevalne. V izobraževalnem sistemu bi se lahko vprašali, ali vsi kadri, ki jih proizvajamo, ustvarijo dodatno kvaliteto na trgu dela. Naslednja stvar so demografske spremembe. Krči se obseg delovno sposobnega prebivalstva, generacije, ki se vključujejo na trg dela, se manjšajo, generacije mladih se ne povečujejo, povečujejo pa se generacije starejših.

Lahko to ponazorite s številkami?

Naše projekcije kažejo, da se bo do leta 2020 delovno sposobno prebivalstvo zmanjšalo za 60.000 ljudi, na drugi strani pa bo 60.000 več upokojencev, starejših od 65 let. Vedno manj bo ljudi, ki bodo plačevali prispevke za one, ki jih bo vedno več. Tu je treba narediti spremembe, pa ne le na pokojninski strani, pač pa tudi na trgu dela. Pomembno bo, da se hitro vključimo na trg dela – kar pomeni skrajševanje časa študija – in da ostanemo dlje časa delovno aktivni. Naslednja stvar, ki je s tem povezana, pa je sanacija javnih financ. Spodbudno je, da bo letošnji primanjkljaj manjši od treh odstotkov BDP. Javne finance zdaj konsolidiramo na področjih, ki niso problematična, hkrati pa zelo problematična področja puščamo nedotaknjena.

Na kaj merite?

Recimo, lani je transfer iz državnega proračuna v pokojninsko blagajno znašal 1,6 milijarde evrov. Slovenskih javnih financ ne moremo spraviti v red, če ne uredimo tega vprašanja. Zdaj se ves čas ukvarjamo s plačami, kjer govorimo o zneskih v vrednosti 100, 160 ali pa 200 milijonov evrov, na drugi strani pa imamo problem, ki je vreden 1,6 milijarde evrov. Druga stvar pa je upravljanje premoženja. Drastično smo povečali javni dolg, ker so bile potrebne velike dokapitalizacije v bankah in podjetjih, ki so v lasti države. Če hočemo konsolidirati javne finance, moramo priti iz razmer, ko o našem premoženju razmišljamo in se z njim ukvarjamo samo takrat, ko ga je treba dokapitalizirati, v stanje, ko to premoženje prinaša donose. S tem bi razbremenili javni dolg in njegovo servisiranje v obliki plačila obresti. Javnofinančna konsolidacija mora temeljiti na reševanju dejanskih problemov.

Sintezni kazalniki zdravja (pričakovana leta življenja in leta zdravega življenja) so se od začetka krize izboljšali, manj ugodno pa je stanje glede življenjskega sloga (tobak, alkohol). Vaš komentar?

Ko pogledate pričakovano trajanje življenja v Sloveniji, ne odstopamo od drugih držav, povprečno živimo približno enako dolgo, okoli 80 let. Ko pa na podlagi anket, ki jih delajo v vseh državah EU, vprašamo ljudi, koliko let pričakujejo, da jih bodo preživeli zdravi, ugotovimo, da Slovenija zaostaja za povprečjem za približno deset let. Če je povprečje za Evropo nekaj več kot 60, je za Slovenijo samo nekaj več kot 50. Po tem kazalniku se spet uvrščamo na sam rep lestvice. V večini drugih držav prebivalci sami ugotavljajo, da dlje časa kakovostno živijo. Pri izdatkih za javno zdravstvo ne odstopamo zelo od drugih držav. A če se prebivalci počutijo manj zdrave, je jasno, da z zbranim denarjem ne moremo pokriti vseh potreb. Tu je potreben globlji razmislek, ko govorimo o zdravstveni reformi, tudi kar zadeva preventivo, kako se spopadamo z načinom življenja, prehrano, alkoholom itd. Druga stvar, ki jo je mogoče pojasniti s to razpravo, pa je naš odpor do pokojninske reforme. Pogosto slišimo argument, da v Sloveniji ni mogoče podaljšati delovne dobe na isto mejo, kot so to storile že številne države EU, ker se pri nas delavci počutijo iztrošene, zgarane, nesposobne za delo. Ta anketa kaže, da sta naši samopodoba in ocena zelo nizki.