Vsaj dve sila vroči vprašanji sprožajo dogodki zadnjih dveh dnevov v velenjskem Gorenju. Gre morda za iskrico, ki jo lahko veter razpiha v vsesplošni spontani požar oziroma upor najslabše plačanih delavcev po številnih slovenskih podjetjih? Tistih, ki so se znašli v nekakšnem skrajšanem delovniku, sprva tako mamljivi domislici vladne ekonomske in zaposlovalne politike, pravzaprav pa v še ne sistemski napaki »socialno usmerjene vlade?« Ali tistih delavcev, ki so obtičali na začasnem čakanju po zavodih za zaposlovanje, država pa zanje sofinancira skoraj tolikšne plače, kolikršne bi imeli, če bi delali po skrajšanem delovniku?
In drugo vprašanje. So nekakšne še nerazpoznavne družbene sile morebiti zaslutile trenutek, ko lahko spodkopljejo krhek socialni mir v državi, pripravijo ljudi k revoltu, zraven pa še same na pravih mestih malce popihajo na žerjavico, požgejo slovenski politični pašnik in potem na pogorišču posejejo svoje žito?
Na prvo vprašanje je odgovor bolj preprost, čeprav z eno-, dvodnevne časovne distance malce tvegan. Ne bi namreč smeli spregledati pomembnega dejstva, da je do ustavitve proizvodnje - torej ne do zakonite stavke - prišlo v koncernu, ki samo v Sloveniji daje kruh skoraj deset tisoč delavcem in katerega menedžmentu je v sedmih mesecih uspelo nekako obvladati stroške, zaloge in financiranje ter v primerjavi s svetovno konkurenco preiti na motorne obrate z nižjo porabo goriva. Prav v času, ko so v Gorenju začeli spet dobivati več naročil kupcev iz tujine, ko bi lahko začeli spet povečevati prodajni tempo, se je zgodil spontani revolt, o katerem je celo predsednik uprave Franjo Bobinac včeraj dejal, da je morda slučajen, morda pa bi ga lahko celo pričakovali ...
Zakaj česa podobnega niso že pred meseci storile delavke Mure ali delavci katerega izmed podjetij, morda Vina Brežice, kjer drugače kakor v Gorenju plač niso dobivali že več mesecev? Ali morda kje drugje, kjer plače zamujajo, regresov pa ni že več let?
Prav zato. Kjer je reva največja, tudi delavci nimajo nič zahtevati. Ker pa so v Gorenju z delavci vsaj zadnja leta imeli kolikor toliko odkrit odnos, zaradi katerega so bili prepričani, da nimajo pravice le do tistega, kar jim zagotavljajo zakoni, temveč tudi do pravičnosti, sta državna subvencijska lahkomiselnost, ki nepotrebnemu daje prav toliko, kolikor dobi tisti, ki trdo gara v treh izmenah, ustavili stroje in zahtevali več. Tudi zato, ker so ugotovili, da so jih spet začeli pozivati nazaj na delo in bo plačnih racionalizacij vsak čas konec. Če nič drugega, to zbuja vsaj upanje, da bo Gorenje lahko našlo toliko rezerv, da bodo delavci spet pripravljeni delati. Če se seveda ne bo kje zataknilo in bo zagorelo tudi drugod po Sloveniji.
O tem, da so dogodke v Gorenju morda sprožili nekakšni zunanji interesi »tajnih sil, ki se nočejo identificirati,« kot je dejal eden izmed sindikalistov, in ki bi vodili najprej v destabilizacijo slovenskega vlečnega izvoznega konja, zatem v socialne nemire nacionalnih razsežnosti in nazadnje v politične in družbene spremembe, bi težje sodili. Previden je bil v sredo tudi Bobinac: »Ne bom odgovarjal na insinuacije, da je bilo vse lansirano od zunaj ali da gre za boje med sindikati.«
Prihodnji dnevi in tedni bodo razjasnili, ali gre za nevarno tlenje ali le piromansko skušnjavo. Za Gorenje.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela