Hobiti so se vrnili v Slovenijo

V slovenski izvedbi otroške opere Hobit sodeluje 73 mladih pevcev, starih od devet let naprej.

ned, 03.12.2017, 07:00

Ura še ne odbije pol devete, ko si steklena vrata Cankarjevega doma, ki vanj vodijo iz podhoda pod Trgom republike, že začne podajati mladina, vesela, da je mesto pobelil sneg. Ne prihajajo z učitelji na dopoldansko šolsko predstavo, k pouku že nekaj dni sploh ne hodijo, čeprav znova in znova vadijo. To je zbor mladih pevcev iz otroške opere Hobit. V zaodrju druge največje, Linhartove dvorane nanje že čakajo režiserka Nana Milčinski in drugi ustvarjalci predstave.

Mladi operni pevci se v za­odrju preoblečejo, potem se upojejo, ogrejejo svoje glasilke. »Želim si, da bi imeli več časa, rada imam osebni pristop in želim si, da bi jih lahko naučili še kaj za življenje, kar ni povezano s predstavo,« pravi njihova režiserka. Toda časa za vajo res ni več veliko, nam pripoveduje, saj bodo 6. decembra na premieri občinstvu prvič peli o velikem popotovanju Hobitov in škratov do Gore in zmaja Smauga, kakor si ga je v fantazijskem romanu Hobit ali Tja in spet nazaj zamislil angleški pisatelj J. R. R. Tolkien.

Pod odrskimi lučmi

Do nas, ki jih opazujemo z balkona, skozi visoko Linhartovo odzvanjajo besede: obrni se, vidiš tako, poglej gor, ko skočiš, bravo, to je bilo zelo dobro, pokaži obraz, poglej, če gledaš navzgor, Simon, kaj ti poješ, danes smo pozni, hitro, hitro, hkrati z glasom in gibanjem, poglej gor in skoči, ena, dva, nazaj, dva, naprej ... Čeprav operna druščina pozorno posluša navodila, je videti, da na temnem podestu pod nami mrgoli in brbota od radožive mlade energije. Zdaj so na odru spet vsi, tudi glasbeniki razgibavajo prste, na klavirju, violini, violončelu in tolkalih, zvoki se prepletajo z otroškim žvrgolenjem.

»Škratje, na oder, prosim. In vile. Vsi na oder, prosim. Pripravite se tudi v zaodrju. Hitro, hitro,« jih spodbuja režiserka. Zdaj je čas, da dobijo njeno popotnico, ki jo bodo z odra lahko kamor koli odnesli s seboj, ta prijetni občutek, da so dobro opravili delo. Nadnje se počasi spušča modra svetloba, vsi zaprejo oči: »Zdaj začuti svoje telo in začuti, da nisi samo telo, da si tudi energija, ki je okoli tebe. Temu rečemo prezenca. Več je imaš, bolj se te opazi na odru, po tem se ločiš od drugih. Si, kar si in v tem si najboljši ... Zdaj pa jo iz svojega srca povečaj na publiko ....« Ko pride na svoj prostor še dirigent, se vaja zares začne. Bilbo Bogataj čaka, da ga bo obiskal Gandalf, a v hišo drug za drugim prihajajo škrati. Po dvorani se razlije mila pesem v vilinskem jeziku. In nazadnje pride tudi Gandalf, mlad čarovnik.

»Presenečena sem, koliko ljudi v Sloveniji pozna Hobite in kako priljubljeni so,« pravi Nana Milčinski, ki se je v njihov svet začela poglab­ljati, ko je prevzela režiserski stol pri operi za otroški zbor, bariton in manjši komorni ansambel Hobit. Ta je delo skladatelja Deana Burryja. Po lastnem libretu jo je zložil za Kanadski otroški operni zbor, ki je z njo prvič nastopil leta 2004 v Torontu. V Cankarjevem domu v Ljubljani jo bo občinstvo poslušalo v izvedbi mladinskega zbora Glasbene matice in študentov Akademije za glasbo v Ljubljani.

Vaja za otroško opero Hobit, ki poslušalce s pesmijo popelje od Bilbovega doma do Gore in zmaja Smauga.

Foto Jože Suhadolnik/Delo

Ne le za vajo

V slovenski izvedbi opere Hobit sodeluje 73 mladih pevcev, starih od devet let naprej, z vsemi, ki so za odrom, pa je projekt še veliko večji, pripoveduje sogovornica: »Zame in za moje sodelavce, za vse nas, je velik zalogaj tudi to, da na nastop pripravljamo tri zasedbe. Igramo decembra, to je za pevce neugoden čas, hitro se lahko kaj zgodi z glasom in na to je treba biti pripravljen. Vsak igra od ene do treh vlog. Nisem hotela, da bi imeli le eno zasedbo, drugi pa bi bili rezerva. Pomembno se mi zdi, da imajo res vsi priložnost odigrati vloge, za katere so vadili. To je naš skupni umetniški dosežek, ne moja avtorska predstava. Za vse te otroke in mlade ljudi je to pomembna izkušnja, zato naj vsak dobi priložnost, da se preizkusi tudi v predstavi pred občinstvom, ne samo na vaji.«

V vseh vlogah nastopajo le otroci in mladostniki, in čeprav je laže delati s preizkušenimi igralci, delo z otroki prinaša posebno plačilo: »Videti deklico, ki vsakič, ko pride na oder, zlije vse svoje moči v eno samo repliko, je zame tako velika nagrada, da je ne preplača nič drugega.«

Otroci niso doma le iz Ljubljane, iz mesta jih je približno polovica, na vaje prihajajo tudi iz Suhe krajine, Divače, Murske Sobote. Pripeljejo jih starši, nekateri že dva tedna prihajajo sami z vlakom, z iskrenim občudovanjem pripoveduje sogovornica: »Pevsko se pripravljajo že eno leto. Z mano in koreografko Matejo so med počitnicami delali cele tri dni. Potem so prihajali med krompirjevimi počitnicami. Zdajle zamujajo dva tedna šole. Material za predstavo je res obsežen, težak zanje in za nas. To je navsezadnje moderna opera. Vstopi so za pevce zelo težki, fraze zahtevne, nasploh vse, v epskem in glasbenem smislu. To je opera, ki bi bila v izziv tudi odraslim.«

Vsi, ki so brali Hobita ali Tja in spet nazaj, vedo, da je knjiga napisana kakor najgostejša preja, stkana iz več plasti, bralec se počasi prebija skozi zgodbo, in če ni dovolj pozoren, mora obračati strani nazaj in vedno znova preverjati podrobnosti, brez katerih ne more dohajati tovarišije na vznemirljivem popotovanju. In kako je mogoče dolgo pot od Bilbovega toplega doma v čudoviti zeleni deželi Šajerski do Gore strniti v ne predolgo predstavo za otroke? »Otroška opera Hobit, tako libreto kot glasba, sta delo skladatelja Deana Burryja. Že on je torej iz Tolkienove knjige izluščil poglavja, ki so se mu zdela glasbeno zanimiva. To je bilo izhodišče za našo predstavo. Sprašujete, kakšno je odrsko potovanje mladega Hobita Bilba Bogataja in Škratov do Smau­ga. Dean Burry je iz tega naredil glavno temo – Škratovsko pesem, s katero prepleta prizore. Popotniki so enkrat lačni, drugič utrujeni, zgodba pa se dogaja na njihovih postajah. Na njih srečujejo različna ljudstva, Vile, Viline, Grdine,« odgovarja Nana Milčinski.

Nič po filmu

V gledališču so režiserji vedno v precepu, dodaja, ali bo občinstvo pričakovalo nekaj podobnega, kot je videlo na velikem platnu, ko dobijo predse neko kultno zgodbo, že znano zaradi filma: »So komorne filmske zgodbe, ki bi se mi jih zdelo zanimivo preslikati na oder. So pa zgodbe, pri katerih tega tako ali tako ne moremo narediti, ker je oder tako drugačen medij, da bi, kakor rada rečem, preprosto izgubili igro, če bi to naredili. Zato sem se pri Hobitu takoj na začetku odločila, da v nobenem segmentu ne bomo kopirali filma, se pravi, da bomo pozabili filmske podobe in se naslonili zgolj na dano operno zgodbo.«

Golumove zlobne vile imajo srhljive grlene glasove, dodaja za primer: »Tega v naši predstavi z mladimi dekleti ne morem narediti, to tudi ne bi bilo dobro za njihove glasove. Zato so naše vile, ki hočejo požreti Bilba Bogataja, to, kar so, najst­nice.« Morala pa se je tudi odločiti, ali naj bo Gandalf stari vešč z dolgo brado in gorjačo, tako kot v knjigi in filmski trilogiji, ali mlad čarovnik: »Zelo pomembno se mi zdi, da mladega igralca ali opernega pevca ne pošljem kar takoj v karikaturo, v tem primeru zelo starega čarovnika. Menim, da mu s tem ne naredim velike usluge, ne dam mu možnosti za igralski razvoj. Težje je biti, kar si, in iz tega narediti vlogo.«

Slovenska predstava bo prva neangleška izvedba, tudi zato se jim bo na premieri v Cankarjevem domu pridružil skladatelj. »Ker je to šolska predstava, smo si želeli, da bi bila dolga približno uro, za zdaj nam je uspelo, da smo pri poldrugi uri. To je vendarle epska opera – izvirna izvedba je trajala uro in tri četrt. Skladatelj glede krajše dolžine ni nasprotoval, celo sam je predlagal črtanja. Tudi sama sem si dovolila kar nekaj posegov, tako da me zelo zanima, kaj bo Dean Burry rekel o naši izvedbi,« pravi režiserka Nina Milčinski.

Prijavi sovražni govor