Radenci - Letošnji posvet obrtnikov in podjetnikov v Radencih je v okviru projekta Evropske Unije DialogeM obiskal Ludek Rychly, višji svetovalec v Mednarodni organizaciji dela (ILO), ki deluje pod okriljem Združenih narodov (ZN) v Ženevi. Globalna organizacija se ukvarja predvsem z mednarodnimi delovnimi standardi, vanjo so vključeni predstavniki vlad, delodajalcev in delavcev in je prva specializirana agencija ZN. Priložnost smo izkoristili za pogovor o razmerah na trgu dela v Sloveniji, vlogi sindikatov, o protikriznih ukrepih vlade, strukturnih spremembah, ki se obetajo, in o socialnem dialogu v času krize.
Če začneva s socialnim dialogom. V Sloveniji smo preživeli nekaj spontanih stavk in sindikalnih demonstracij; kako je socialni dialog v času krize in socialne napetosti mogoče ohraniti v institucionalnih okvirih, da ne izbruhne na ulico, kot se je to zgodilo na primer v Grčiji?
Tudi v času krize je treba spoštovati zakone, socialna napetost pa je tudi politično vprašanje. Naloga sindikalnih, delodajalskih in državnih institucij je, da vplivajo na atmosfero v državi. Zato smo jih tudi postavili, da med krizo absorbirajo napetosti in jih ublažijo. Sindikati in delodajalske organizacije morajo vplivati na ravnanje svojih članov na panožni ravni in v podjetjih. Če pogledate po Evropi, vidite skrajne primere, kot so Grčija, tudi Portugalska, Italija in delno tudi Velika Britanija, kjer vidimo pretirane odzive do migrantov. A to so marginalni pojavi. Kriza je precej »tišja«, kot smo pričakovali. Tudi zato, ker politične elite teh vprašanj ne izkoriščajo za svoje cilje. Prevladalo je prepričanje, da smo v istem čolnu. Posamični primeri, kot v Sloveniji, pa se dogajajo povsod.
Vlada pripravlja strukturne reforme, ki bodo posegle v socialno državo. Vprašanje, ki se pri tem pojavlja, je, kje določiti mejo med javnim in zasebnim, ki nikoli ni bila jasno začrtana. Kakšno naj bo to razmerje?
Slovenija ima svoj način soočanja z globalizacijo in je, kolikor vem, bolj ločena od svetovnih trgov kot druge ekonomije; ni še, recimo, članica OECD. Dolga leta ste upoštevali usmeritev, ki je ščitila vaše notranje trge. Zdaj ste majhna država v EU, zato bo to usmeritev vse teže uveljavljati.
Jo je, prav zaradi majhnosti, sploh smiselno uveljavljati?
Najboljši način za zaščito svojih interesov je, če tekmuješ v globalni ekonomiji. Veliko majhnim ekonomijam je to uspelo, recimo Luksemburgu, ki se je usmeril v finančni sektor in s tem nadomestil prihodke od jeklarske industrije, izgubljene v sedemdesetih in osemdesetih letih. Dober primer je tudi Švica. Ta ni bogata samo zaradi bank, ki ustvarijo le sedem, osem odstotkov njenega BDP. Uspešna je zaradi izvrstnega upravljanja in zelo pametne industrijske politike države in delodajalcev, ki so investirali v panoge z zelo visoko dodano vrednostjo, kot sta farmacija in elektronika. Mislim, da ima Slovenija vse pogoje, da gre po takšni poti.
Prav zdaj se trudimo uvesti koncept varne prožnosti, ki naj bi preobrazil trg dela. Ali se je ta sploh obnesel?
Ideja varne prožnosti je dobra, toda koncept je po mojem slab. Predvsem zato, ker je predrag. Deluje le v nekaterih državah, recimo na Nizozemskem in Danskem. Če pogledate stroške aktivnih politik trga dela v evropskih državah, so v teh dveh državah daleč najvišji. V državah, ki si tega ne morejo privoščiti, so uveljavili le prožnost (lažje odpuščanje in nižje odpravnine), brez prave varnosti za delavce. V veliko državah so razglasili sistem varne prožnosti, ne da bi zagotovili dovolj denarja za varnost (višja nadomestila za brezposelne), brez tega pa ne deluje. Koncept je po mojem odpovedal, ker nihče ni natanko določil, kakšna oblika varnosti naj spremlja prožnost. Ne gre le za več denarja za višja nadomestila brezposelnim, še dosti bolj pomembno je, da delavcu pomagamo čim prej najti službo ali ga dodatno izobrazimo, da je čim bolj zaposljiv, torej gre za celo paleto storitev, ki naj bodo na voljo delavcu, da se čim prej vrne na trg dela; na to bi bilo treba naravnati tudi izobraževalni sistem in poklicno usposabljanje, svetovanje in storitve zavodov za zaposlovanje.
Ali je že mogoče govoriti o novem modelu aktivne strategije zaposlovanja?
Za to je še prezgodaj, a se bo zagotovo izoblikoval. Tudi zato, ker institucije, ki so varno prožnost v preteklosti zelo podpirale in priporočale, zdaj pri tem precej oklevajo; delno tudi evropska komisija in Mednarodna organizacija dela. O tem smo razpravljali novembra lani, koncepta sicer nismo zavrnili, a smo precej poudarjali, od česa vse je uspeh varne prožnosti odvisen.
Ali lahko govorimo o vplivu krize na družbeno funkcijo sindikatov?
O tem je še prezgodaj soditi. Menim, da so na položaj sindikatov precej bolj vplivale spremembe v zadnjih treh desetletjih kot kriza. Dolgoročno opažamo upad članstva v sindikatih v večini evropskih držav, a ne povsod. V nekaterih državah je članstvo razmeroma stabilno ali celo rahlo narašča, recimo v državah Beneluksa ali Skandinavije. Precej pa upada v Nemčiji, Franciji. Majhno je tudi na Poljskem in v baltskih državah. Kriza je po svoje tudi priložnost za sindikate, da pokažejo, zakaj obstajajo. Na Češkem, recimo, imajo priliv delavcev, ki želijo zaščito, v sindikate kovinske industrije. Veliko pa je odvisno tudi od tega, ali so sindikati aktivni.
Katera bo torej ključna vloga sindikatov v prihodnosti?
Glede tega razmišljam precej konservativno. Obstoj institucij je odvisen od idej, ki so jih ustvarile. Sindikati so nastali, ker so delavci potrebovali zaščito, to nalogo naj opravljajo tudi v prihodnje. Pomagajo lahko tudi na drugih področjih: pri izboljšanju delovnih razmer, varnosti pri delu, zdravju na delovnem mestu, izobraževanju, prispevajo pa lahko tudi k večji produktivnosti v podjetjih. A zaščita delavcev, delovnih razmerij in plač je njihova glavna naloga, ki jo morajo ohraniti.
Kako pa vidite (novo) vlogo države v odnosu do prostega trga?
Kriza vedno poudari vlogo države, kar ni naključje. Tudi pri tej krizi. Ta se namreč ni zgodila po naključju in bi jo lahko preprečili. Pravi vzrok zanjo ni prenapihnjen nepremičninski balon v ZDA, temveč slabljenje nadzornih institucij v finančnem sektorju, od časov Reaganove administracije naprej. Tudi prosti trg je institucija, ki naj bi jo določala pravila, ki jih postavi država, zato je ta po definiciji poklicana, da odpravi anomalije na trgu, ki se jim ne da izogniti. Ko pa so v igri ljudje, je vloga države še toliko pomembnejša. Delo ljudi namreč ni surovina ali blago in je v primerjavi z njima tudi politični dejavnik. Tudi zato mora biti država vključena v te procese.
Slovenija je pred časom precej povišala minimalno plačo. Delodajalci opozarjajo, da to lahko privede do večjega odpuščanja, predvsem v panogah z nizko dodano vrednostjo. Kaj vi menite o tem ukrepu?
Ne želim komentirati slovenskega primera, ker ne poznam ozadja, a na višjo minimalno plačo lahko gledate kot na strošek za podjetja, kar tudi je, ali pa kot prispevek k večji potrošnji. Naše stališče je, da naj bo minimalna plača, če je le mogoče, dogovorjena med socialnimi partnerji, ne govorimo pa o njeni višini. Priporočamo kriterije, po katerih naj bo višina določena; pri tem je treba upoštevati ekonomski položaj v podjetjih in življenjske potrebe delavcev, to dvoje je treba uravnotežiti.
Ali je višanje plač v času krize smiselno?
Med krizo so jo v nekaterih državah precej povišali, vi ste med njimi, niste pa edini; to se je zgodilo tudi v ZDA in mislim, da na Portugalskem in v Braziliji. Mogoče so bili vzroki tudi politični, o tem ne bi želel soditi. V nekaterih državah so višino zamrznili ali pa jo le usklajujejo z inflacijo. Dolgoročno je višja minimalna plača lahko koristna za državo, saj je zelo pomemben vzvod za to, da podjetja povišajo svojo produktivnost. Ker morajo izplačevati višjo plačo, nekateri ekonomisti menijo, da je to eden od razlogov za višjo produktivnost. Ker z drugimi ne morejo tekmovati po višini plače, morajo tekmovati z večjo produktivnostjo.
Iz današnje tiskane izdaje Dela