Gradbinci na nož, gradnja akumulacije za HE Brežice pa zamuja

Infra je prejšnji teden Državni revizijski komisiji, ki preučuje pritožbo CGP na izbor Rika za 66-milijonsko gradnjo akumulacije HE Brežice, morala posredovati dodatna pojasnila o razpisnem postopku. Namesto sredi meseca Infra takšno odločitev revizorjev pričakuje konec julija, brez novih zapletov se bo gradnja začela septembra.

»Rok za odločitev Državne revizijske komisije je bil določen za 16. julij, a glede na prošnjo za dodatna pojasnila pričakujemo, da si bo komisija za dokončno razrešitev pritožbe vzela zakonsko možnih dodatnih 15 dni,« je za Delo dejal Vojko Sotošek, direktor državnega podjetja Infra, ki ob spodnjesavski verigi gradi neenergetsko infrastrukturo (akumulacije, nasipe, prometnice ...): »Optimističen rok za začetek del je prva polovica septembra,« je dodal Sotošek.

Gradnja akumulacijskega jezera za Hidroelektrarno (HE) Brežice, ki bi se brez vseh zapletov – najprej je razpis zamujal zaradi zagotavljanja državnih evrov, nato je sledil val pritožb gradbincev – morala začeti že lani, naj bi ob ugodnih vremenskih razmerah trajala 14 mesecev. V tem primeru bo cilj energetikov, da bi akumulacijski bazen vsaj deloma lahko napolnili novembra 2016, najverjetneje izvedljiv.

»Začetek poskusnega obratovanja HE Brežice je predviden za september 2017,« pravi direktor družbe Hidroelektrarne na spodnji Savi (Hess) Bogdan Barbič. V najslabšem primeru, če bi bilo treba novembra lani objavljen razpis za gradnjo akumulacije ponoviti, bi se dokončanje HE Brežice lahko zamaknilo za leto do leto in pol. Osemnajst mesecev preteče med remonti v Jedrski elektrarni Krško (Nek), ki predstavljajo edino časovno obdobje, ko je na jezu in vtočnem bazenu hladilne vode ob Neku mogoče izvesti določene nadgradnje, potrebne zaradi dviga gladine Save med gradnjo HE Brežice.

Gradbinci ugrabili razpis

Vsak mesec nedelovanja HE Brežice bi družba Hess izgubila pol milijona evrov prihodkov od prodaje električne energije. V podjetju so zato že ob prvih pritožbah gradbincev na razpis za gradnjo HE Brežice razmišljali o pravdnem postopku. Sumili so, da sta bili pritožbi Strabaga in Dagte vloženi iz špekulativnih razlogov.

Obe družbi, ki sta na napake v razpisni dokumentaciji opozorili na zadnji dan pred zaprtjem razpisa (19. december), lastnih ponudb sploh nista oddali. S tem sta ob Kolektor Kolingu (pritožbo je kasneje umaknil) sprožili razkritje dveh prispelih ponudb (70-milijonske Rika in 78-milijonske konzorcija CGP, Kostak in RPG) ter revizijski postopek, ki je trajal do sredine marca. Razpis je bil nazadnje podaljšan do 8. aprila. Riko in konzorcij sta poslala novi ponudbi za 66 in 67 milijonov evrov. Strabag in Dagta, katerih dopisa sta povzročila štirimesečno zamudo, tokrat nista oddala ne lastnih ponudb ne pritožb.

A za novo zamudo je tokrat poskrbela pritožba CGP, ki je brez podpore partnerjev iz konzorcija sam vložil pritožbo na izbor najcenejšega ponudnika. V CGP menijo, da je Riko brez ustreznih referenc za gradnjo akumulacijskega jezera.

Riko v nasprotju s trojico CGP, Kostak in RGP do zdaj na spodnjesavskem projektu – HE v Boštanju, na Blanci in v Krškem obratujejo, brežiško gradijo od marca 2014, mokriško bodo morda začeli graditi 2017 – še ni sodeloval. Riko je izkušnje z gradnjo hidroelektrarn pridobil v Makedoniji, a zaradi zamud in napak na opremi HE Sveta Petka mu je NLB aprila pobrala 5,6-milijonsko bančno garancijo. CGP se pri tem zdi zelo sporno, da mu Infra med pregledom ponudbe Rika zaradi varovanja domnevnih poslovnih skrivnosti ni dovolila vpogleda v vse njegove reference. Riko pa je nato v zameno zahteval še razkritje referenc CGP.

Bo dobiček odnesel Strabag?

Tako kot za energetike (in državni proračun ter poplavno ogrožene Posavce) bi bila ponovitev razpisa morda najslabša rešitev tudi za CGP in Riko. V tem primeru, pravijo naši viri, bi Strabag izpolnil vse finančne pogoje za prijavo na razpis, ki jih pozimi in spomladi, ko je s pritožbo brez ponudbe sopovzročil le podaljšanje razpisa za štiri mesece, še ni imel. Relativno majhni slovenski gradbinci, ki so nastali na pogorišču velikih, pa se z opremljenostjo in referencami avstrijskega Strabaga nikakor ne morejo kosati.

Realne razmere v slovenskem gradbeništvu, ki se bori zoper pohod Strabaga na slovenski trg, so takšne, pravi naš vir, da velikih projektov, kot je brežiški, po stečaju celjskega Nivoja ne more samo izvesti niti eno podjetje. Riko je tudi v Makedoniji le vodil gradnjo, na terenu so bili njegovi podizvajalci. Bodo ob spodnji Savi ob morebitni razpisni zmagi Rika ti sploh iz Slovenije? Po drugi strani so CGP, Kostak in RGP združeni komaj zmogli zadostiti zelo nizkim kriterijem za prijavo na brežiški razpis. Neuradno je slišati, da sta CGP in Riko glede HE Brežice sedla za isto mizo, a dogovora jima ni uspelo sprejeti.

Nevarno nizki ponudbi

V borbi relativno majhnih za velik posel (Riko je s 144 milijoni kot največji gradbinec v državi lani ustvaril skoraj štirikrat manj prometa kot SCT leta 2008) je dodatna skrb to, da sta tako CGP kot Riko ob ponovljenem razpisu ponudila precej nižji ceni od ocenjenih stroškov gradnje akumulacijskega jezera, ki znaša 97 milijonov evrov. V ozadju bitke za naročilo (in morda nujna likvidnostna sredstva) se zato postavljajo vprašanja, ali morda oba gradbinca upata na anekse o podražitvah oziroma o preprojektiranju načrtov.

Ne nazadnje so tudi v krškem Kostaku za Delo junija dejali, da se na izbor Rika kljub dvomu o njegovi referenci niso pritožili, ker je ponujena cena vodilnih partnerjev njihovega konzorcija preprosto nerealno nizka in ob doslednem upoštevanju vseh zahtev projektantov grozi z izgubo.

Direktor Infre Vojko Sotošek pravi, da bodo težek partner gradbincev glede njihovih morebitnih zahtev za spreminjanje določil pogodbe: »Ponudniki so dali relativno nizko ceno, mi bomo pri njej vztrajali. Zaradi obsega investicije smo objavili razpis za zunanji nadzor. Z dobrim nadzorom onemogočimo različne apetite oziroma špekulacije izvajalcev. Pri tem se projektna dokumentacija med izvedbo del praviloma veliko ne spreminja. Govorimo lahko o manjših odstopanjih, kjer niti približno ne nastopajo veliki zneski, kaj šele milijonski. Pravzaprav je naša ambicija, da bomo optimizirali projekt akumulacijskega jezera, seveda ne v škodo poplavne varnosti, in s tem državi privarčevali denar. Preučujemo, recimo, možnost, da bi brežine zaščitili z nalaganjem obstoječega materiala, ki je cenejši od kamna.«

Denarja za akumulacijo še ni

Zaradi dolgotrajnega razpisa, ki se zaradi vseh omenjenih pritožb gradbincev vleče že osem mesecev, so letos v drugem planu celo večletne težave z zagotavljanjem denarja za Infrine investicije ob spodnji Savi. Glede na zamude bo za kritje aktivnosti družbe do konca 2015 verjetno zadostoval denar vodnega sklada. Za naslednje leto bo država morala podpisati pogodbo za najem posojila pri evropski investicijski banki EIB.

Ta je osnutek pogodbe, vredne 75 milijonov evrov, v Ljubljano poslala že pred letom in pol ter na posel, sodeč po junijskih besedah podpredsednika finančne ustanove Laszla Baranyayja, še vedno upa. A glavni problem na slovenski strani – iz katerega vira, vodnega sklada ali proračuna, bo Slovenija odplačevala posojilo – ministrstva medsebojno še vedno niso razrešila. Se pa je pojavila dodatna ideja za sofinanciranje državne infrastrukture v obliki 20 milijonov evrov za Infro, kar bi opravila energetika, a pogovori so šele v začetni fazi.