Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko čakajočim na potrditev prostorskega načrta zraste brada, po številnih časovno napornih zapletih na vseh instancah in v vseh resorjih »pride še češnja na torti, Arso. To so nekontrolirani mehanizmi. Arsu je dovolj, če se oglasi društvo za opazovanje ptic pevk, ki ima 23 zaposlenih (takega niti v Evropi ni!), in – zgodba je končana. Perspektivni projekti, kot na primer vetrne elektrarne, padejo.«
Ognjeviti govorec na nedavnem nepremičninskem posvetu, nepremičninski strokovnjak in podjetnik z obilo izkušnjami Franci Gerbec, je tako opisal posledice neustrezne gradbene in prostorske zakonodaje ter organiziranosti pristojnih institucij. Avditorij mu je pritrdil z gromkim aplavzom, navržena pa je bila tudi številka: zato je rok za sprejem občinskih podrobnih prostorskih načrtov (OPPN) v Sloveniji 6,6 leta! Nič čudnega torej, da ni investicij, tujih in domačih, gradbeništvo se ne pobere.
Celo predlagatelj zakonodaje, ministrstvo za okolje in prostor, priznava, da je normativni okvir urejanja prostora že vse od leta 2003 naprej »v prehodnem obdobju«, preglednost aktov se je še poslabševala, tematika se je drobila po številnih sektorskih predpisih.
Izhodišča za prenovo so zasnovali že pred dvema letoma. Prvotno zamisel o spremembah z manjšimi koraki so hitro opustili kot neustrezno in se lotili celovite prenove v sodelovanju s stroko. V daljši javni obravnavi (do 20. januarja) pa želijo slišati še mnenje drugih deležnikov in običajnih državljanov. Normativni trojček bo nadomestil zakone o graditvi objektov, o prostorskem načrtovanju in o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor.
Manjša odstopanja
Po besedah sekretarke v direktoratu za prostor Sabine Jereb je bil ključni cilj sprememb zakona o urejanju prostora povečanje prožnosti prostorskega načrtovanja. Ponuja nove postopkovne mehanizme in vzpostavlja manjkajoče vsebine prostorskih aktov, opredeljuje območja naselij, določa postopke priprave državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta (pri tem povečuje vlogo ministrstva in uvaja vladni prostorski svet, ki bo presekal gordijski vozel, ko se deležniki ne morejo uskladiti), omogoča sprejem urbanističnega načrta, popularizira pomen OPPN.
Med drugim predvideva tudi postopek, s katerim je mogoče odobriti manjša individualna odstopanja od prostorskega akta na zahtevo investitorja, »saj vemo, da so danes načrti prenormirani, preobsežni, zelo tekstualni, medtem ko so v drugih državah bolj grafični«.
Uvaja novosti v razvojnem načrtovanju, v poglavju o zemljiški politiki pa nadgrajuje in prenavlja mehanizme predkupne pravice občine, začasne ukrepe za zavarovanje urejanja prostora, razlastitev in omejitev lastninske pravice, upravne komasacije, ukrepov pri prenovi in podobno.
Nov koncept dovoljevanja
V zakonu o graditvi objektov je glavni cilj zmanjšanje tveganja za investitorja. Najbolj očitna sprememba je koncept dovoljevanja, ki se zgleduje po konceptu ZGOdba, ki ga je predlagala strokovna javnost. Zelo se krči obseg dokumentacije, potrebne za izdajo gradbenega dovoljenja. Bo bliže prikazu umestitve v prostor kot fazi izpolnjevanja bistvenih zahtev. Trenutno mora namreč investitor za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti celoten projekt, z vsemi predpisanimi načrti in elaborati, pridobiti mora zemljišče za gradnjo in plačati vse prispevke (na primer komunalni prispevek), čeprav denimo dovoljenja ne more dobiti zaradi določb prostorskega akta in so drugi načrti za samo odločitev irelevantni, pojasnjuje predlagatelj. To pa je za investitorja veliko finančno breme.
Do zdaj precej pasivni nadzornik bo dobil aktivnejšo vlogo na gradbišču, koordiniral bo izvajalce. Spreminja se pridobivanje soglasij. Predvideno je celo, da se soglasje prekvalificira v (nezavezujoče) mnenje, a na ministrstvu v zvezi s tem čakajo, kakšen bo odziv v javni obravnavi.
Olajšano je tudi dokazovanje pravice graditi, saj bo pogoj le soglasje lastnikov zemljišča (podobno kot velja v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem). Sedanja ureditev, ko se zahteva že skorajda vknjižena lastninska pravica, namreč pomeni za investitorja veliko tveganje, saj še sploh ne ve, ali bo objekt tam sploh lahko stal.
Osnutek predvideva predodločbo, ki bo investitorju dala odgovore na določena vprašanja (o ustreznosti gradbene parcele, dejanski zazidljivosti zemljišča) že pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Zakon vsebuje tudi pravila za legalizacijo neproblematičnih nedovoljenih gradenj.
Nad vsemi so ptice pevke
Prvi odzivi na osnutke so pozitivni, češ, da je smer prava, a jo je moč še izboljšati. Franci Gerbec opozarja, da pa še tako dobri zakoni ne morejo povečati učinkovitosti in skrajšati postopkov, če ne bo potrebnih organizacijskih sprememb zlasti na ravni države. Tu zdaj ni vertikalne in horizontalne koordinacije med posameznimi nosilci urejanja prostora oziroma soglasodajalci v postopkih za pridobivanje gradbenih dovoljenj. Sprejemanje prostorskih načrtov ovira neusklajenost med ministrstvi in državnimi službami, kot so Zavod za varstvo narave in Zavod za varstvo kulturne dediščine in tudi Arso.
»Gre za soočanje številnih, po naravi stvari konfliktnih situacij med javnim in zasebnim interesom, pa tudi znotraj javnega interesa, ko nikakor ni mogoče doseči odločitev, kateri javni interes naj prevlada v danem primeru.« In tako posamezni uradnik v kateri od omenjenih ustanov zlahka prepreči izvedbo državnih ali občinskih projektov s področja gospodarske infrastrukture ali drugih gradenj v javnem interesu. Ustrezno koordinacijo na državni ali lokalni ravni bi – po vzoru razvitih držav – lahko opravljalo nadresorsko telo. Po Gerbcu bi denimo »morali imeti državni zavod za prostorsko načrtovanje, sicer z razdrobljenimi ministrstvi, Arsom in krovno institucijo, ki se imenuje društvo za opazovanje ptic pevk, z večjo učinkovitostjo ne bo nič«.
