Tiskane izdaje
Ljubljana – Helmuth Böck je avstrijski jedrski strokovnjak, ki se je upokojil že leta 2008, vendar so ga znova privabili k sodelovanju, tako v avstrijskem raziskovalnem reaktorju (TRIGA) kot na univerzi. Država nasprotuje jedrski tehnologiji, vendar ima sedež Mednarodne agencije za jedrsko energijo.
Direktor atomskega inštituta z raziskovalnim reaktorjem TRIGA od 1967 do 2008, redni profesor in zdaj predavatelj na dunajskem ištitutu za tehnologijo in na univerzi v Linzu, zraven pa še svetovalec Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), vse to je Helmuth Böck, zraven pa še dolgoletni predsednik avstrijskega združenja jedrskih strokovnjakov.
Avstrija in jedrska energija ne gresta prav dobro skupaj. Avstrijci imajo do te tehnologije večinoma negativen odnos.
Popolnoma negativen.
Ampak obkroženi ste z državami, ki imajo jedrske elektrarne.
Približno 20 jih je znotraj 100-kilometrskega pasu od meje države. Jedrske elektrarne obratujejo v Švici, Nemčiji, na Češkem in Slovaškem, imata jih tudi Madžarska in Slovenija.
Tudi Slovenija sodi med sosede Avstrije z vsaj eno jedrsko elektrarno. Foto: Janoš Zore/Delo
Kako se počutite kot jedrski strokovnjak v takem okolju?
Avstrija je bila popolnoma za jedrske elektrarne do leta 1968 ali 1970. Vse večje stranke so podpirale to tehnologijo, od socialistov do krščanskih demokratov, kar 80 odstotkov politikov je bilo za. V tem času so se tudi odločili za gradnjo jedrske elektrarne Zwentendorf, 80 kilometrov zahodno od Dunaja. Ko je bil reaktor zgrajen, pa se je iz Nemčije razširilo protijedrsko gibanje.
Kancler Bruno Kreisky je zaradi tega dovolil izvedbo referenduma za ali proti jedrski elektrarni. Tako prepričan je bil v uspeh referenduma, da je napovedal odstop, če bodo ljudje glasovali proti. Vendar je zaradi te napovedi opozicijska krščanska demokracija, ki je bila prej za jedrsko tehnologijo, ljudem priporočila glasovanje proti. Po tej politični igri so z malo večino, le nekaj tisoč glasov, zmagali nasprotniki jedrske elektrarne. Kreisky je moral upoštevati voljo ljudstva, odstopil pa ni.
To je bil velik uspeh za protijedrsko gibanje in tudi začetek zelenega gibanja v Avstriji. Jedrsko gorivo so iz že končanega reaktorja odpeljali v Nemčijo. V Zwentendorfu je zdaj nekakšen muzej. Veliko denarja služijo z oddajo prostorov in naprav velikim jedrskim družbam. V reaktorju se namreč tehniki lahko usposabljajo, vse je enako kot v delujoči jedrski elektrarni, le sevanja ni. V pravih jedrskih elektrarnah nekateri deli niso preprosto dosegljivi ravno zaradi sevanja.
Ni bilo novega poskusa za zagon vsaj te elektrarne?
Kakih pet let po prvem referendumu so poskušali izvesti nov referendum, a se je ravno zgodil Černobil in ljudje so se vsi postavili proti. Še danes so vsi proti jedrskim elektrarnam, če bi danes izvedli glasovanje, bi bilo 90 ali 95 odstotkov ljudi proti. Vlada je proti, tudi mediji so proti, zato je mogoče vsak dan prebrati kakšno novico proti jedrskim elektrarnam. Tudi reden remont v Temelinu je v naših medijih videti kot jedrska nesreča.
Na Dunaju izpopolnjujejo tudi detektorje nenapovedanih jedrskih eksplozij. Foto: Mavric Pivk/Delo
Kako vi sporočate svoje ugotovitve?
Poskušamo. Po Fukušimi smo v našem inštitutu ustanovili informacijski center, kjer smo dva tedna po 24 ur na dan dajali informacije za vse, ki so jih želeli. To je imelo zelo pozitiven vpliv na našo vlado, ki je, čeprav protijedrska, ugotovila, da potrebuje nekaj ljudi, ki razumejo sevanje in ki lahko ocenijo, ali so določeni izpusti nevarni ali ne.
Po tej informacijski kampanji je vlada v naš mini reaktor – podobnega imate tu, v Ljubljani – vložila šest milijonov evrov. Dobili smo nove instrumente in tudi novo gorivo. Prihodnost našega inštituta je tako zagotovljena vsaj do leta 2028. To omogoča tudi vzgojo mladih strokovnjakov, ki sodelujejo na različnih konferencah. Mladi so pomembni, stare nekateri težko upoštevajo, saj menda »nimamo več kaj izgubiti«.
Torej ni možnosti, da bi Avstrija postala jedrska država?
Nikoli ne bomo prepričali naše vlade in ljudi, da potrebujemo jedrsko elektrarno. Vendar ob tem nihče ne govori, da uvažamo jedrsko elektriko iz drugih držav. Nedavno smo z manjšo raziskavo ugotovili, da je delež jedrske elektrike v Avstriji med 8 in 10 odstotkov. Avstrija ima v gorah precej črpalnih hidroelektrarn. Ponoči, ko je elektrika poceni, praviloma je to jedrska elektrika z Bavarske, pri nas z njo črpajo vodo v akumulacije teh črpalnih elektrarn. Podnevi pa vodo spustijo skozi turbine. To je čarobna sprememba jedrske energije v zeleno elektriko.
Reaktor v Podgorici je povsem podoben tistemu na Dunaju. Foto: Jure Eržen/Delo
Kaj se bo zgodilo, ko bo Nemčija ustavila vse svoje reaktorje?
Če bo Nemčija zaprla vse jedrske elektrarne, bo postala uvoznica pasovne elektrike iz Francije, Češke, tudi Poljske, saj tam načrtujejo dve novi jedrski elektrarni. Jedrski delavci v Nemčiji se bodo upokojili, nove generacije bodo šle v informacijsko tehnologijo, robotiko ali kaj drugega, Nemčija pa bo tako izgubila tehnološko prednost, ki jo ima na mnogih področjih, in se bo morala zanašati na uvoz.
V nobeni debati o jedrski tehnologiji se ne da izogniti težavam z radioaktivnimi odpadki. So tudi tu že kakšne nove tehnologije?
Eno je predelava goriva, drugo pa je skladiščenje odpadkov. Najbolj naprej v gradnji skladišč je Finska. Njihovo skladišče 300 metrov pod zemljo v granitu bodo odprli 2023. Sprejelo bo lahko odpadke vseh finskih jedrskih elektrarn, tudi tistih, ki so še v načrtih. Skupaj bo Finska imela šest jedrskih elektrarn.
Vendar Finci, pa tudi katera koli druga država, ne bi nikoli sprejeli odpadkov iz drugih držav.
Vsaka država je odgovorna za svoje odpadke. Nekaj projektov oziroma pobud Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) gre v smer regijskega reševanja te težave, saj ni ravno ekonomično, da vse države gradijo skladišča. Sem pa v Portorožu slišal, da Avstralija razmišlja o tem, da bi dala veliko prazno območje na voljo za mednarodno skladišče za radioaktivne odpadke. Avstralija je politično stabilna država, zato je ta možnost zanimiva.
Rešitev za zmanjšanje količine odpadkov pa je predelava izrabljenega goriva.
To delajo v Franciji in Veliki Britaniji. Japonci vse svoje gorivo vozijo na predelavo v Francijo, ravno tako Švicarji, do pred časom so to počeli tudi Nemci. V vsakem gorivnem ciklu izgubiš nekaj goriva, vendar vedno ostane nekaj urana in plutonija, ki ju lahko uporabiš v izdelavi novega goriva.
Kaj bi Avstrija rekla, če bi se Slovenija odločila za drugo jedrsko elektrarno?
Bila bi proti, protesti bi bili povsod. Vendar Avstrija vedno protestira, pravega učinka pa to še nikoli ni imelo. Pride do pogajanj, denimo s Čehi. Avstrija ponavadi zahteva nekaj izboljšav, od tega so nekatere sprejete, nekatere zavrnjene, na koncu pa so vsi zadovoljni. Za Krško je bi denimo argument proti to, da je elektrarna na potresnem območju. Vendar je skoraj vsa Evropa potresno območje, celine se namreč še vedno premikajo.
So jedrske elektrarne odporne na potrese?
Fukušima je dober primer. Jedrske elektrarne potres ni niti najmanj poškodoval, varnostno se je ustavila. Uro pozneje pa jo je uničil cunami. Kot sem že povedal, med potresom bi se najbolj varnega počutil v jedrski elektrarni. Ta se zagotovo ne bo podrla.
Fukušima in sevanje iz nje še vedno buri duhove. Foto: Reuters
Je tehnologija fuzije že kaj bolj napovedljiva?
Projekt ITER je zanimiv, zelo visoka tehnologija je vključena, traja pa zelo dolgo, ker je zraven veliko držav. Vendar iz projekta še gotovo deset let ne bo izšel komercialno mogoč fuzijski reaktor. O tem pravzaprav še ni nobenih napovedi.
Kakšna bo torej jedrska prihodnost, bo šla v smer reaktorjev nove generacije, ki so se na Finskem in v Franciji podražili na več kot deset milijard evrov, ali v smer preizkušenih tehnologij?
Dve smeri zaznavamo. Na svetu je v gradnji 65 jedrskih elektrarn. Samo Rusija gradi 22 reaktorjev po vsem svetu. Ugotovitve, da je jedrska tehnologija umrla, morda držijo za Evropo, ne pa za svet. Poleg teh 65 reaktorjev, ki bodo končani v prihodnjih petih letih, potekajo pogovori še za 100 novih jedrskih elektrarn v različnih državah. Še ena sprememba se dogaja.
Velik posel se odpira z majhnimi reaktorji. Prej omenjene elektrarne imajo moč 1000 megavatov in več, majhne pa imajo moč med 100 in 400 megavatov. Velik trg se za te elektrarne odpira v državah, ki nimajo veliko denarja ali pa imajo premajhno omrežje za velike naprave. V ponudbi je že 50 majhnih modularnih reaktorjev, vse velike družbe razvijajo to obliko. Rusija ima denimo veliko izkušenj iz jedrskih podmornic. Ta reaktor so predelali, zdaj postavljajo dva z močjo po 100 MW na splav, ki ga bodo lahko z ladjami potegnili do Sibirije, kjer potrebujejo elektriko in paro.
Ti reaktorji lahko obratujejo tri do štiri leta brez menjave goriva, lahko se jih zakoplje pod zemljo zaradi varnosti, dajejo pa elektriko, daljinsko ogrevanje, paro, omogočajo pa tudi razsoljevanje vode. Majhne jedrske elektrarne že prevladujejo v novih projektih.
Glede na povedano, je Rusija z leti postala vodilna v jedrski tehnologiji?
Rusija ima prednost, da je jedrska industrija v lasti države in ima tudi polno podporo vlade. Tako lahko ponuja polno financiranje projektov. V Turčiji bo Rusija tako z lastnim denarjem zgradila reaktor, Turčija pa bo pozneje vložek 15 let plačevala z elektriko. Ob tem, da je življenjska doba novih elektrarn vsaj 60 let. Kitajska tudi ponuja reaktorje, a v zameno zahteva minerale. Zlasti v Afriki Kitajci iščejo zlato in nekatere elemente, ki jih potrebujejo za proizvodnjo različnih stvari. Zahodna podjetja pa zgradijo reaktor le tam, kjer je že pred gradnjo na voljo dovolj denarja.
Bo dovolj goriva za vse te nove elektrarne? In razmere za rudarje, se bodo kaj izboljšale?
Na svetu je pet ali šest držav, ki imajo večje zaloge urana, med drugim Nigerija, Kazahstan in Avstralija. O delovnih razmerah rudarjev pa ne vem dovolj.
