Južni plinski koridor je med prednostnimi nalogami

Usmeritev Evropske unije je krepitev mednarodnih omrežij za elektriko in tudi plin. Po propadu projekta Nabucco in njegovega konkurenta Južnega toka je v načrtu plinovod iz Kaspijskega bazena proti jugu Italije, mogoč pa je tudi krak proti severu Balkana.

V luči ukrajinske krize, sporadičnega plačevanja plina vnaprej (v začetku marca so iz Gazproma sporočili, da je Naftogaz plačal 15 milijonov dolarjev za dobavo plina marca, kar zadošča za 45,6 milijona kubičnih metrov plina oziroma za petdnevno ukrajinsko porabo, kar ogroža tranzit) in napovedi ustavitve tranzita plina skozi Ukrajino novembra 2019 je vsaj v Jugovzhodni Evropi prisoten strah pred motnjami v preskrbi.

Rusija je v tem času našla nadomestne uporabnike za Južni tok, plinovod bo v Črnem morju preusmerila v Turčijo. Ta plinovod bo segel potem do meje z Grčijo. »Pridite po plin na to točko,« so pri tem povedali v Gazpromu. Da so razmere dejansko negotove, priča nedavni bolgarski razpis za gradnjo Južnega toka. Poznavalci menijo, da gre za potezo, ki naj bi preprečila očitek, da je Bolgarija kriva za propad projekta tega plinovoda.

Države naj podprejo južni koridor

Vendar že od vsega začetka niti Evropski uniji ruska povezava ne diši, saj ne gre za diverzifikacijo virov, EU pa se želi rešiti odvisnosti od Rusije. Riccardo Puliti, vodja odseka za energijo in naravne vire v Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD), je na tretji konferenci o Kaspijskem koridorju v Londonu povedal, da je »zdaj zelo pomembno poudariti podporo temu pomembnemu delu infrastrukture, kar je naloga tako vlad kot mednarodnih finančnih ustanov in komercialnih bank«.

»Južni koridor je pomemben, ker zagotavlja več energetske varnosti za države porabnice, za EU pa zato, ker pomeni diverzifikacijo virov in poti zemeljskega plina. Poleg tega je velika priložnost za Turčijo in druge države, denimo Gruzijo, da postanejo kot tranzitne države še pomembnejše in energetska vozlišča. Rekel bi, da je koridor zelo pomemben tudi za države proizvajalke plina, Kazahstan, Turkmenistan in Azerbajdžan, ki bi z EU dobile zelo velik trg, pa tudi za države zahodnega Balkana,« pravi Puliti.

Po njegovem je koridor pomemben tudi za prihodnost, saj so v vzhodnem Sredozemlju odkrili nove zaloge plina (Leviathan in Tamar), ki jih bodo lahko povezali s Turčijo in naprej z Evropo. Puliti je opozoril, da severnega Iraka ne gre pozabiti, čeprav so razmere tam negotove. »Ne smemo pozabiti, da je plin najboljše gorivo za podporo nestabilnim obnovljivim virom. Plin je pomemben tudi kot surovina za kemično industrijo, je namreč glavna surovina za proizvodnjo plastike,« našteva Puliti in dodaja, da je pomembna tudi učinkovita raba energije, kar EBRD močno podpira.

Nabucco je bil premagan že v 2013

Novica, da sta magistralna plinovoda TANAP (Transanatolijski plinovod) in TAP (Transjadranski plinovod), ki bi prenašala plin iz Kaspijskega bazena čez Gruzijo v Turčijo, Grčijo in tik čez mejo v Albanijo, potem pa pod Jadranskim morjem v Italijo, premagala Nabucco, se je sicer pojavila že leta 2013, ko so delničarje Nabucca obvestili, da se konzorcij Shah Deniz II (BP, Lukoil, Total, Statoil, Turkiye Petrolleri in Neftiran Intertrade), ki ima koncesijo za zaloge plina v Azerbajdžanu, ni odločil za Nabucco.

Iz koncerna OMW so takrat sporočili, da bo plin iz Azerbajdžana šel po Transjadranskem plinovodu (TAP). Na leto naj bi od leta 2018 iz tega polja načrpali 16 milijard kubičnih metrov plina. TAP naj bi se po načrtih v Albaniji povezal z Jonsko-jadranskim plinovodom (IAP), ki bi se nadaljeval prek Črne gore in BiH na Hrvaško. Zmogljivost tega plinovoda naj bi bila pet milijard kubičnih metrov na leto, Slovenija pa ima podpisano pismo o nameri, da se priključi nanj.

Glavni investitorji zunaj EU

Plinovod TANAP razvijajo Azerbajdžanski Socar, turški Botas in Tpao, TAP z zmogljivostjo deset milijard kubičnih metrov na leto, pa švicarski Axpo, norveški Statoil in nemški E.on. Plinovodni krak po kopnem na sever bi financirali operaterji prenosnega plinovodnega omrežja, pri nas Plinovodi.

TAP je, mimogrede, dobil odobreno izjemo od evropskih pravil, saj mu 25 let ne bo treba spoštovati zaveze, da družba, ki prenaša plin, ne more biti tudi lastnik plinovoda. To Gazpromu za Južni tok ni uspelo, saj za izjemo niti ni prosil. Plinovoda TANAP in TAP naj bi stala 45 milijard dolarjev.

Krk in kopenski plinovod

Marjan Eberlinc, glavni direktor Plinovodov, ki so se nazadnje znašli v medijih zaradi sporne trase plinovoda prek Pivških presihajočih jezer, pravi, da je Slovenija načeloma v vseh projektih, povezana je bila tudi s projektom plinskega terminala na Krku.

»Možnost je, da se zmogljivost plinovoda TAP poveča z deset na 20 milijard kubičnih metrov na leto. Če bi se odločili za gradnjo IAP iz Albanije in skozi Črno goro na Hrvaško, smo zraven, imamo podpisan memorandum. IAP bi se priključil na obstoječi plinovod pri Splitu, mi pa bi zgradili povezavo še do Slovenije,« pravi Eberlinc, ki pa svari, da so projekti še zelo na začetku. »Hrvati poskušajo narediti največ, veliko imajo sestankov s Črno goro. Malo so zadržani, ker so pred njimi še dolgi postopki do končne odločitve,« dodaja.

Plinovod mimo Pivke pa ima dolgo brado. Državni prostorski načrt so začeli pripravljati leta 2007 ali 2008, zdaj je postopek blizu konca. »Ne moreš kar končati postopka, gre po inerciji, ne hitimo. To je projekt, ki bi omogočil priključitev slovenskega plinovodnega omrežja na plinski terminal na Krku, tega projekta pa zdaj ni. V primeru odločitve za IAP pa bi lahko ta plinovod, sicer z ogromnim premerom 1200 milimetrov, služil za priključitev na IAP,« pravi Eberlinc. Tako velikih cevi sicer ne bodo potrebovali, vendar je tako, da premer ob dejanski gradnji lahko zmanjšajo, za povečanje pa bi morali pripraviti nov državni prostorski načrt.

Severni tok je slabo izkoriščen

Na drugi strani Gazprom in nemški Wintershall (del skupine BASF) pričakujeta, da bo Evropska unija odobrila transport večjih količin plina po Severnem toku. Tranzit skozi Ukrajino je negotov, plinovod OPAL, ki je podaljšek Severnega toka v Nemčiji, pa je zaradi evropske zakonodaje manj kot polovično izkoriščen. Gazprom in Wintrshall sta zaprosila, da bi dovolili Gazpromu uporabiti polno zmogljivost plinovoda. Iz Evropske komisije odgovora še nista dobila.

Turški plinovod stvar odločitve

Moskva je konec lanskega leta kategorično odpovedala projekt Južnega toka, čeprav uradno države, udeležene v projektu, še vedno niso bile obveščene o tem. Ruski predsednik Vladimir Putin je na obisku pri predsedniku Turčije Recepu Tayyipu Erdoğanu napovedal gradnjo plinovoda do turško-grške meje. Za ta plinovod bodo uporabili infrastrukturo, namenjeno Južnemu toku, tudi zmogljivost bo enaka, 63 milijard kubičnih metrov plina na leto. Če bo EU hotela dobivati plin po novi poti, se bo morala sama povezati z novim plinovodom.

»Pričakujemo, da bomo dovoljenja za načrtovanje gradnje in nadzorna dela za nov odsek plinovoda pod turškim morjem dobili že v bližnji prihodnosti. Pri načrtovanju bomo upoštevali povečevanje povpraševanja po zemeljskem plinu na območju Istanbula. Zaradi tega bo na meji z Grčijo na razpolago 47 milijard kubičnih metrov plina na leto. Dokončanje prve podmorske cevi je načrtovano za december prihodnje leto,« pravijo v Gazpromu.

Bolgarija si je pri tem v Bruslju zaželela, da bi komisija oživila projekt Nabucco oziroma povezavo od Turčije čez Bolgarijo do Avstrije. Cilj komisije je, da bi vsaka država imela vsaj tri vire preskrbe, kar naj bi zagotavljalo nižje cene in varnost. Po tej oceni je Slovenija nadstandardno varna, saj, kot je pred kratkim razložil Danijel Levičar z ministrstva za infrastrukturo, je ugotovljeno, da je z mednarodnim plinskim omrežjem povezana s šestimi viri. Prek plinovoda v Italijo je povezana z viri na severu Afrike, na drugi strani pa s plinovodnim omrežjem zahodne Evrope. S plinovodom do Avstrije je povezana z Rusijo na več poteh, pa tudi z Nemčijo. Gradijo še povezave z Madžarsko in krepijo povezave s Hrvaško. Drugače je z državami na Balkanu, ki so precej odvisne le od dobave iz Rusije. Ustavitev tranzita prek Ukrajine bi preskrbo teh držav zelo otežila.

Še nobenih namigov o pogovorih

EU bi se morala povezati s plinovodi v Turčiji, menijo mnogi. Ne zgolj s plinovodom TAP, temveč tudi s Turškim plinovodom, sicer bo težko nadomestila izpad več kot 60 milijard kubičnih metrov ruskega plina na leto, ki se bo le še do leta 2019 pretakal čez Ukrajino. Za zdaj je gotovo le, da se bo s Turškim plinovodom lahko preskrbovala Turčija.

Robert Golob, predsednik uprave Gen-I, meni, da kraka na sever po kopnem ne bo, saj ni kupcev. »Plinovod TANAP je že na vzhodu Turčije. Naprej bo vse odvisno od hitrosti. Če bo TAP prej, bodo plin na zahod Turčije prenašali po njem, če bodo prej Rusi, bodo plin prenašali oni. EU želi prehiteti Gazprom, vendar investitorji pri TANAP in TAP niso tako homogeni in tudi ne tako močni, kot je Gazprom. Na Slovenijo to neposredno nič ne vpliva. Posredno pa, če bo kateri koli krak segel do juga Italije, se bo južna Italija spremenila iz porabnika v izvoznico plina. Tako bo pritisk na severno Italijo zmanjšan. V Slovenijo bi tako lahko uvozili več plina iz Italije po nižjih cenah,« pravi Golob. Slovenija sicer porabi le še 700 milijonov kubičnih metrov plina na leto.

Le kot teoretično vidi Golob možnost, da bi Gazprom potegnil plinovod severneje, denimo v Srbijo. »To je mogoče le, če bodo Rusi prvi na zahodu Turčije in zgolj za potrebe Srbije. Vendar so že ugotovili, da se v poslih zavezništvo na Balkanu ne obnese, saj se države obračajo po vetru in pričakovanega pritiska na evropsko komisijo za gradnjo Južnega toka ni bilo. Zato so tam, kjer lahko gradijo po svojih pravilih, naprej pa je komercialna pot. Nočejo imeti opravka z evropskimi pravili in dolgimi trasami skozi številne države,« pravi Golob.

Terminali so zaželeni

Sestavni del prizadevanj EU za bolj varno in raznovrstno preskrbo z energijo je spodbujanje gradnje terminalov za utekočinjeni plin in povezav do njih. Leta 2013 je bil na seznam evropskih projektov skupnega interesa uvrščen tudi terminal v severnem Jadranu. Zapisali so, da naj bi Italija o njegovi natančni lokaciji odločila v sporazumu s Slovenijo. Znani so zapleti v zvezi s tem, Slovenija po vsem, kar se je zgodilo, sporazuma za terminal blizu meje ali pa na morju pred mejo ne bo podpisala. Podprla pa bi projekt terminala na Krku. To je v Bruslju povedala tudi slovenska vlada.

Konkurenca dobaviteljev utekočinjenega zemeljskega plina se sicer vztrajno povečuje. ZDA menda potrebujejo še nekaj let za ureditev izvoznih terminalov, imajo pa jih že države izvoznice nafte na Bližnjem vzhodu in tudi Norveška. Floto tankerjev za utekočinjen zemeljski plin krepi tudi Gazprom, ki mu nekateri ruski strokovnjaki očitajo, da je predolgo spal. Terminali bodo Evropski uniji razširili krog mogočih dobaviteljev plina, po drugi strani pa bo tudi ruski plin lahko našel več kupcev.