Kdo bo koga: Saudova Arabija proti ZDA

Prejšnji teden je borzna cena surove nafte zdrsnila celo pod petdeset dolarjev za sod, kar pomeni 65-odstotno znižanje v zgolj sedmih mesecih. Vlagatelji v naftne posle in analitiki že govorijo o »naftnem zlomu«, ki je (bo?) po globini povsem primerljiv z odzivom naftnega trga na začetek svetovne finančne krize. Takrat se je cena črnega zlata v manj kot pol leta znižala za 80 odstotkov – a je razmeroma hitro, v nekaj mesecih, začela tudi »okrevati«.

O sedanjih razmerah se zdi, da so drugačne, manj predvidljive. V začetku leta 2009, ko je prvi šok svetovne krize izzvenel, postopoma pa se je začela vračati gospodarska rast, je odločilen korak na naftnem trgu naredila Saudova Arabija. Z drugimi člani kartela izvoznikov nafte Opec je dosegla dogovor o zmanjšanju proizvodnje, kar je omogočilo uravnoteženje trga in postopen dvig cene.

Januarja letos pa tega modela ne vidimo. Še več, po tem, ko se je Opec konec novembra odločil, da svoje proizvodnje ne omeji, je Suhail Al Mazrouei, naftni minister Združenih arabskih emiratov, minulo sredo odgovornost za zmanjšanje presežne ponudbe na trgu zelo jasno preložil na proizvajalke, ki niso povezane v Opec. »Pričakujemo, da bo za absorbiranje presežne ponudbe na trgu potrebnih več mesecev, mogoče celo let. To je odvisno predvsem od rasti proizvodnje v nečlanicah Opeca. Če bodo ravnale racionalno, lahko pričakujemo pozitivno korekcijo cene v letu 2015,« je povedal v pogovoru za časopis v Dubaju.

Nafta iz peščenjakov je porušila ravnotežje

Kje so torej vzroki, da je cena nafte tako močno upadla in da Opec, ki obvladuje približno tretjino njene svetovne proizvodnje (in več kot 40 odstotkov izvoza), ne intervenira na trgu, kot je to počel zadnjih 40 let?

Mnogi analitiki ocenjujejo, da so se zaradi ogromnih vlaganj v izkoriščanje zalog nafte v globoko ležečih skladih skrilavcev in peščenjakov tako močno spremenila razmerja med proizvajalci, izvozniki in porabniki nafte, da tudi Opec išče drugačen model delovanja. Združene države Amerike, ki same porabijo skoraj četrtino na svetu pridobljene nafte, so do leta 2013 tako povečale svojo proizvodnjo, da so s prvega mesta izrinile Saudovo Arabijo – in hkrati zmanjšale svoje potrebe po uvozu črnega zlata. Odločitev Opeca, da proizvodnje ne zmanjša, analitiki razumejo kot poskus, da naftni kartel ohrani svoj tržni delež v svetovni proizvodnji in izvozu. Ta načrt pa se bo laže uresničil, če bodo padajoče cene nafte nekatere proizvajalce prisilile, da se iz posla umaknejo.

Razmere na trgu nafte v zadnjih mesecih oblikuje več sklopov dejavnikov. Najprej je tu povpraševanje, ki je majhno (oziroma se povečuje počasneje od pričakovanj), saj se je svetovno gospodarstvo znašlo v razmerah, ko je gospodarska rast šibka. Potrebe po nafti se v skupni porabi energije relativno zmanjšujejo tudi zaradi povečane vloge drugih energetskih virov – ali »zelenih«, zaradi okoljske politike, ali pa premoga, zaradi cene. Visoke cene nafte, ki so bile razmeroma stabilne nekaj let, so spodbujale tudi vlaganja v izkoriščanje novih naftnih polj.

Ob velikem povečanju proizvodnje v ZDA je k oblikovanju znatnega presežka ponudbe na trgu prispevalo tudi to, da Irak in Libija (skupaj proizvedeta skoraj štiri milijone sodov nafte na dan) ohranjata proizvodnjo kljub vojaško-političnemu kaosu. Dodaten vzrok je apreciacija ameriškega dolarja, ki je v drugi polovici lanskega leta proti košarici drugih valut pridobil približno deset odstotkov vrednosti. Ker je osnovna valuta v trgovanju z nafto dolar, to pomeni, da se je zmanjšala kupna moč pomembnih uvoznic – Kitajske, Indije, evropskih držav – kar je še dodatno zmanjšalo povpraševanje.

Finančniki še niso našli pravih razlag

»Osupel in hkrati prestrašen sem zaradi tega, kaj se dogaja. Cena nafte se zadnjih šest mesecev zmanjšuje praktično neprekinjeno in v teh okoliščinah ni mogoče oceniti, do kod se še utegne spustiti,« je razpoloženje na finančnem trgu v pogovoru za Reuters opisal eden od trgovcev z opcijskimi in terminskimi pogodbami v Londonu. »Ob tem, ko v ZDA pridobivanje nafte ostaja blizu rekordnih količin, pa se krepi debata, kateri proizvajalec bo med prvimi prisiljen zmanjšati črpanje, saj tržna cena pada pod proizvodne stroške mnogih vrtin, ki so jih aktivirali v minulih letih,« je dodal in s tem jasno izrazil pričakovanje, da če proizvodnje v prihodnjih mesecih ne bo zmanjšal Opec, bodo v to prisiljene ZDA.

Nekateri drugi analitiki pa opozarjajo, da se merjenje moči ne bo končalo v kratkem. Za Saudovo Arabijo je razmeroma jasno, da ji cena nafte na sedanji ravni zlepa ne more do živega. Država ima 900 milijonov dolarjev deviznih rezerv, predvsem pa večino nafte črpa z zanemarljivimi stroški, ki znašajo le od pet do šest dolarjev za sod. Stroški v (ameriških) vrtinah, ki so globoke več kot tisoč metrov in za pridobivanje nafte uporabljajo hidravlično drobljenje (fraking), pa so lahko tudi desetkrat višji. Kljub temu pa se tudi teorije, da bo nafta, cenejša od 70 dolarjev, nekatere zelo zadolžene ameriške proizvajalce kaj hitro pritisnila ob zid, niso pokazale za pravilne. Izkazalo se je, da si je večina med njimi s terminskimi prodajami po višjih cenah zagotovila še do 12 mesecev odloga do »trenutka resnice«.

Tudi tehnologija frakinga se razvija in postaja cenejša – če je po podatkih Economista leta 2013 veljalo, da je tipični projekt izkoriščanja nafte v globoko ležečih skrilavcih ali peščenjakih stal 70 dolarjev za sod, je lani proizvodna cena padla na 57 dolarjev. Ker pa bodo nizke cene nafte zavrle predvsem projekte, ki še niso v fazi izkoriščanja, in ker bo tudi svetovna gospodarska rast morebiti višja od zdaj pričakovane, se lahko zgodi, da se bo presežna ponudba v nekaj mesecih uravnala brez velikih pretresov.

Nizke cene nafte imajo tudi dobre plati

Po nekakšni »standardni« oceni Mednarodnega denarnega sklada desetodstotni padec cen nafte prinese 0,2 odstotne točke višjo globalno gospodarsko rast. Rast se spodbudi, ker nižje cene energije razpoložljivi denar od proizvajalcev nafte prerazporedijo k potrošnikom, za te pa je bolj verjetno, da ga bodo porabili v dejavnostih, ki kratkoročno spodbujajo gospodarsko rast. Gre za velik denar, saj na primer za 40 dolarjev cenejša nafta porabnikom prinese 1300 milijard dolarjev prihranka.

Povprečni ameriški motorist, ki je leta 2013 na črpalkah zapravil 3000 dolarjev, bo morebiti v letu 2015 pri gorivu prihranil 800 dolarjev – to pa ima enak učinek kot dvoodstotno povišanje plače, so izračunali pri Economistu. V Nemčiji utegnejo podjetja in potrošniki privarčevati 20 milijard evrov, je izračunala nemška gospodarska zbornica. Pričakuje, da se bo z denarjem, ki bo na voljo za druge namene, okrepila tudi gospodarska rast.