Tiskane izdaje
Iskanje poti v Srednjo Evropo
Peking vse bolj pogleduje v Evropo tako s prevzemi evropskih podjetij kot s pobudo nove svilne poti, s katero hoče okrepiti povezave med Kitajsko, Bližnjim vzhodom in Evropo. Pomorska svilna pot naj bi vodila tudi v severni Jadran, saj prinaša v primerjavi s severnomorskimi pristanišči kar 15- do 20-dnevni prihranek pri vstopu v Srednjo Evropo. Kitajska stran je večkrat izrazila interes po nakupu Luke Koper, tako na obiskih v Sloveniji kot na srečanjih z državami Srednje in Jugovzhodne Evrope v pobudi 16 + 1. Stališče slovenske vlade je, da Luke Koper ne proda.
V Luki Koper pravijo, da je Koper že zdaj pomembna točka na svilni poti. Kitajska je namreč za slovensko pristanišče eden pomembnejših čezmorskih trgov, saj so lani za to državo pretovorili skoraj milijon ton različnega blaga.
Kitajci so zainteresirani za financiranje in gradnje velikih projektov, kot sta drugi blok Nuklearne elektrarne Krško in novi tir med Koprom in Divačo. Letos so, denimo, Luko Koper in ministrstvo za infrastrukturo obiskali predstavniki kitajske razvojne banke in gradbenega podjetja China Gezhouba Group. Omenili so, da bi projekt novega tira lahko končali v manj kot treh letih. Bankirji iz razvojne banke so izrazili tudi interes za financiranje naložb v pristaniško infrastrukturo, saj menijo, da ima koprsko pristanišče velik potencial, so navedli v Luki Koper.
Odgovor slovenske vlade na poizvedovanja kitajske strani o možnostih financiranja in gradnje velikih infrastrukturnih objektov je, da bodo partnerje in soinvestitorje skladno z evropsko zakonodajo iskali z javnimi razpisi, na katere se bodo lahko prijavili vsi, tudi Kitajci.
Ti pa medtem pogledujejo tudi proti drugim severnojadranskim pristaniščem, zanima jih tako transportna pot skozi Reko kot tudi Trst. Letos spomladi je Trst gostil mednarodno konferenco o pomorski svilni poti, ki so se je na visoki državni ravni udeležili predstavniki Italije, BiH, Srbije in Albanije, na podjetniški pa tudi Hrvaške. Slovenske državne politike v Trstu ni bilo.
Malo investicij v Sloveniji, drugače v drugih državah
Kitajska podjetja so sicer majhen vlagatelj v Sloveniji. Po podatkih Banke Slovenije so konec prvega letošnjega polletja pri nas imela za 10,2 milijona evrov lastniškega kapitala. Kitajsko podjetje je solastnik ljubljanskega podjetja Elaphe, kitajska investicija - čeprav prek nizozemskega podjetja - je tudi proizvajalec avtobusov Tam Durabus. Kaže, da se je neuspešno končala zgodba s tovarno baterij v Mariboru, ki naj bi jo gradili Kitajci.
Ti pa so morda prihodnji lastniki Aerodroma Maribor. Delavska hranilnica je menda tik pred prodajo te družbe, kitajski kapital pa naj bi po neuradnih informacijah zanjo odštel okoli sedem milijonov evrov. Poročali smo, da bi bila prodaja lahko zaključena že pred koncem leta.
Če sta Slovenija in Hrvaška kot edini državi nekdanje skupne države iz EU za Kitajce manj zanimivi, so njihovi interesi za vlaganja v transport in energetiko drugod izraženi zelo jasno. V Bosni in Hercegovini imajo pomembno vlogo pri gradnji novih blokov štirih termoelektrarn - pri Tuzli, Banovcih, Stanarih in Ugljeviku. Energetski projekti Kitajcev v BiH so skupaj vredni okoli 2,3 milijarde evrov. Slabo razvit energetski sektor na Balkanu očitno ustreza Kitajcem, prav tako tudi dejstvo, da večina držav še ne spoštuje rigoroznih evropskih okoljevarstvenih standardov. Termoelektrarna Stanari naj bi po tem, ko bo zagnala premogovne kotlovnice, v ozračje spuščala tudi desetkrat več ogljikovega dioksida od dovoljenega v EU.
Kitajci so močno prisotni tudi po Balkanu Infografika: Delo
Prosti spon evropske birokracije se kitajska infrastrukturna podjetja in investicijske banke ozirajo po potencialnih energetskih projektih tudi v Albaniji, katere naftna črpališča so končala v lasti Kitajcev, in tudi Srbiji, kjer bodo približno štiri milijarde evrov vložili v štiri termoelektrarne. V Črni gori bodo gradili hidroelektrarne, a največji zaslužek v gorati deželi si lahko obetajo v infrastrukturnih projektih na področju transporta.
Najprej vlaganja v transport, nato sledi industrija
Če je Grčija z največjim pristaniščem v tem delu Sredozemlja - po novem v kitajski lasti - ena najpomembnejših vstopnih točk za kitajske dobrine na poti v osrčje Evrope, jih na cilj popeljejo prav balkanske ceste in železnice. Njihova gradnja in obnova je financirana s posojili kitajskih bank, da je dvojnost vloge popolna, so kitajska podjetja tudi glavni izvajalci projektov, je mogoče razbrati iz letošnje študije o kitajskih vlaganjih na Balkanu, ki jo je pripravila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD).
Večina držav Balkana, ki jih je v letih evropske krize kapital najrazvitejših na stari celini pogosto prezrl, je medtem zgolj hvaležna za infrastrukturne »darove«. Makedonci celo tako, da so kmalu po sklenitvi pogodbe o obnovi železnic na javnem razpisu za nakup novih vlakov izbrali kitajskega proizvajalca. V poslu, vrednem 25 milijonov evrov, je makedonska vlada kupila šest potniških vlakov, katerih kapacitete zadoščajo za 60 odstotkov potniškega prometa v nekdanji jugoslovanski republiki.
Obnova desetega koridorja se bo nadaljevala tudi skozi Srbijo, ki jo nameravajo Kitajci učinkovito železniško povezati z Budimpešto. Hkrati bodo vlagali tudi v avtocestne križe, pa ne samo v Srbiji, ampak tudi v Črni gori, Makedoniji in Albaniji, kjer so pred kratkim prevzeli še letališče v Tirani.
Toda z vlaganji v infrastrukturo naj bi se pohod Pekinga po Balkanu šele dobo začel. Vzpon srednjega razreda namreč pomeni, da se stroški dela z Daljnega vzhoda in Balkana izenačujejo, zato se bo proizvodnja selila v kraje, ki so bliže strateškim trgom. Huawei in avtomobilski velikani se že ozirajo po Romuniji in Bolgariji, zaradi ohlapnejših pravil, ki Kitajcem omogočajo obvod okoli protidumpinških ukrepov EU, bi se skromna vlaganja v industrijske panoge Balkana v prihodnje lahko skokovito povečala.
