Minister za energijo BIH: »Nihče nam ne bo vsiljeval predragih projektov«

Ljubljana – Erdal Trhulj, minister za energijo, rudarstvo in industrijo vlade Federacije BIH, ki ima tudi lepe možnosti, da postane premier, je na Holdingu Slovenske elektrarne znova preverjal, katerih napak slovenske energetike ni dobro ponavljati. Napovedal je tudi nove poslovne možnosti.

»Spoprijateljili smo se skozi posel, zdaj pa prijateljstvo vzdržujemo v poslu in zunaj njega. Moram poudariti, da sem zadovoljen, da poznam gospoda Blaža Košoroka (generalnega direktorja HSE), ker je menedžer, od katerega se je mogoče veliko naučiti in preprečiti, da se nekatere slabe stvari, ki so se dogajale v reformnem obdobju, ne ponovijo tudi pri nas,« pravi Erdal Trhulj. Ljudem v BIH namreč poskuša pojasniti, da je reforma energetike ena najpomembnejših reform v zadnjih 50 letih, ker je energija nekaj, brez česar se ne da živeti. »Brez drugega se da, denimo reforme javne uprave, brez energije pa ne. Zato je treba narediti čim manj napak,« dodaja. Nima preprostega dela, saj je BIH razdeljena na Federacijo BIH in Republiko Srbsko, ravni pristojnosti pa je s kantoni še več. Dve entiteti odločata o proizvodnji in distribuciji energije, država pa o prenosu energije.

V katero smer bo reforma vodila energetiko?

Kar zadeva energijo, so pristojnosti dokaj jasno razdeljene. Federacija ima izključno pristojnost nad prenosom energije. Reforma poteka od leta 2006, ko se je BIH pridružila Energetski skupnosti, ki je tudi predvidela državno pristojnost nad prenosom energije. Pomembno za državnost BIH je, da je bila takrat ustanovljena prva državna družba, ki ji ni bilo treba upoštevati meja entitet. To je bilo dobro za državo in za energetiko, vendar je povzročilo politične težave in družbo je že leto po ustanovitvi blokirala Republika Srbska. Družba je še obstajala, prenos elektrike je tekel, vendar se ni razvijala. Od 2007 do lani ni bilo nobenih naložb, več kot 300 ljudi iz družbe je šlo v pokoj, novih pa niso zaposlovali. Vse so delali tako, da bi se družba razdelila na dve ali tri območja, usklajena z entitetskimi mejami. Zato je eden večjih uspehov te vlade federacije vzpostavitev polnega delovanja družbe. Po intenzivnih pogovorih z vsemi vpletenimi v preteklih treh letih smo lahko izbrali za vse sprejemljiv upravni odbor. Bil sem eden tistih, ki smo zahtevali, da nihče od prejšnjih vodilnih ne ostane v družbi. Pripravljen je razpis za posodobitev in gradnjo prenosnega omrežja za prihodnja tri leta v vrednosti več kot 150 milijonov evrov, družba pa je na novo zaposlila med 150 in 200 sodelavcev.

Zahteva Energetske skupnosti je tudi prenos tretjega energetskega svežnja evropske zakonodaje.

Reformo smo pospešili maja leta 2011, ker do takrat ni bil sprejet noben energetski zakon, najbolj svež je bil še iz leta 2003. Mnogi so ocenjevali, da je načrt sprejetja zakonodaje v treh letih zaradi pristopanja k Energetski skupnosti preambiciozen, če pa prej v petih letih niso naredili nič. Septembra lani smo sprejeli zakon o električni energiji, ki je v celoti prenesel tudi tretji energetski sveženj evropske zakonodaje, zdaj sprejemamo podzakonske akte, sprejeli smo zakon o obnovljivih virih energije, o naftnih derivatih, še dodaten zakon o iskanju in izrabi nafte, v fazi predloga pa sta še dva zakona. Poleg tega smo pred odprtjem trga elektrike. To smo načrtovali že za leto 2011, vendar ni bilo še zakona. Nov datum je 1. januar 2015. Že leta 2012 smo ukinili subvencioniranje porabnikov elektrike na 110-kilovoltnem omrežju, lani na 35-kV omrežju, ostalo je še na 10-kV omrežju. Zadnji tarifni postopek smo končali aprila 2011, od takrat ni bilo sprememb cene elektrike. Elektrogospodarstvi sta kljub temu poslovali pozitivno. Danes imamo najnižjo cene elektrike v Evropi. Vsi sprašujejo, kako je to mogoče. Razlog je v presežkih elektrike, saj smo edina država v regiji, ki že pet let proizvaja presežke elektrike. Cene presežkov so pokrile vse minuse. Pomanjkljivost je le ta, da razen hidroelektrarne Mostarsko blato ni bilo pomembnejših naložb. Pripravili smo le razpise, prvi bo objavljen 11. novembra razpis za hidroelektrarno Vranduk, parlament pa je odobril še razpis za 450-megavatni sedmi blok Termoelektrarne Tuzla. Te naložbe bi se lahko začele prihodnje leto.

Na koliko ocenjujete ta dva projekta?

Sedmi blok Termoelektrarne Tuzla bo stal na ključ približno 860 milijonov evrov, 20-megavatna hidroelektrarna Vranduk pa približno 60 milijonov evrov. V BIH imamo dovolj izkušenj s termoelektrarnami in hidroelektrarnami. V vseh elektrarnah imamo 2500 megavatov (MW) moči, 1150 MW v termoelektrarnah in 1350 MW v hidroelekrarnah. Preskrba je pri tem varna, ko je slaba hidrologija, bolj delajo termoelektrarne, ko je dobra hidrologija, termoelektrarne delajo manj. Delež hidroelektrarn v proizvodnji elektrike se tako giblje med 30 in 51 odstotkov. Tu pridemo do druge zgodbe, do obnovljivih virov energije. Dve leti sem bil med najbolj napadanimi ministri, češ da zaviram razvoj naložb v sončne in druge elektrarne. Vlada je namreč sprejela uredbo, s katero je odprla to zgodbo. Tržna cena elektrike je bila takrat 42 evrov za MWh, zajamčena cena za elektriko iz sončnih elektrarn po uredbi pa 420 evrov za MWh. Energetska skupnost je priznala, da v BIH proizvajamo več kot 35 odstotkov elektrike iz obnovljivih virov, cilj EU do 2020 pa je 20 odstotkov. Zakaj bi mi torej plačevali 420 evrov za MWh solarne elektrike, ki je objektivno ne potrebujemo? Ne moreš je skladiščiti, zraven pa je to veliko breme za prebivalce. Analiza je pokazala, da bi na leto samo za sončne elektrarne potrebovali vsaj 60 milijonov evrov. Strahota, imamo mnogo boljših načinov za investiranje. Kljub pritiskom z vseh strani smo subvencioniranje do leta 2020 omejili na tri milijone evrov. Od tega gre poldrugi milijon za mini hidroelektrarne, do milijon pa za solarne elektrarne. To prebivalstvo in industrija lahko preneseta, hkrati pa ostajamo v stiku s tehnologijami, ki se zdaj pospešeno cenijo.

V Sloveniji je bilo zaradi tega veliko razprav.

Zadnjič sem na konferenci v Sarajevu slišal, da Slovenija daje 80 milijonov evrov subvencij za sončne elektrarne, 150 milijonov pa za vse obnovljive vire. To se mi je zdelo neverjetno. Ljudje potrebujejo konkretno zgodbo. Sončne elektrarne ne prinašajo tisočev delovnih mest, kot trdijo nekateri, temveč zgolj koristi posameznikov na račun državljanov. Na trgu dobite narejene panele, pa tudi ljudi, vijake in vse drugo iz drugih držav. Bolje bi bilo, da namesto tega subvencioniramo pridelavo paradižnika. To bi res prineslo delovna mesta za ljudi. Paradižnik na tržnici stane eno marko, mi pa ljudem ponudimo, da jim bomo prihodnjih 12 let plačevali po deset mark. BIH bi postala država paradižnika, ljudje pa bi obdelali zemljo, ki zdaj počiva. S to primerjavo je pritisk precej popustil. Usmerili se bomo v hidroenergijo, ker verjamemo, da je to lahko in mora biti naša razvojna priložnost. Zdaj uporabljamo 35 ali 36 odstotkov vseh zmogljivosti naših tisoč rek. Skupaj bi lahko postavili še hidroelektrarne z močjo 2350 MW. Zamisel je, da 1000 MW pripade dvema elektrogospodarstvoma v Sarajevu in Mostarju, 1100 ali 1200 megavatov pa bomo ponudili zasebnemu sektorju. Tako bi poleg neodvisnega državnega regulatorja dobili še tržno uravnavanje sistema. Država mora poleg tega zgraditi infrastrukturo, območja, kjer bodo hidroelektrarne, se bodo razvila. Ne želimo uničevati državne energetike zaradi tržne tekme, ne bomo pa dovolili, da kdor koli izkorišča monopolni položaj.

Kje je tu priložnost za slovenska podjetja?

Gotovo so tu tudi priložnosti za slovenska podjetja, tudi za HSE, zlasti pri hidropotencialu. Druga stvar je sodelovanje, ki se vzpostavlja med Slovenijo, Hrvaško in BIH, pri zagotavljanju rezervnih zmogljivosti, nekaj sporazumov je že podpisanih. V BIH je kar nekaj primernih zmogljivosti, sodelovanje pa lahko prinese denar tako našim kot vašim družbam. Mi smo infrastrukturno dovolj povezani, to je bilo nekoč enotno omrežje. Treba je le vzpostaviti razumevanje, zaupanje in sodelovanje med ljudmi, ki zagovarjajo interese vseh držav.

Republika Srbska je napovedala pogodbe z Gazpromom in ruska vlaganja v plinovode, pa tudi elektrarne.

BIH ima še dva odprta problema v odnosu z Energetsko skupnostjo. To sta energetska strategija in zakonodajalstvo na državni ravni. Dogovori z Gazpromom so najboljši dokaz, da se politika z energetiko ne sme ukvarjati, zlasti ne pred volitvami. Iz Republike Srbske so vztrajno zavračali državni zakon o trgu plina. Mi smo ga kljub temu pripravili in to je prvi korak k trgu plina. Dobro je, da se pojavi več uvoznikov plina, da BIH ustanovi regulatorja prenosnega omrežja plina, da se uvede omrežnina in vse drugo. To vse določa že zakonodaja Evropske unije. Zdaj pa si predstavljajte, da mi sprejmemo tako preprost zakon, potem pa nekdo podpiše pogodbe z Gazpromom, ki te predpise kršijo in niso izvedljive. Vsak dotok plina v BIH je dobrodošel. Naš cilj je gradnja povezave s Hrvaško do Splita, dobrodošel je tudi Južni tok, enako TAP, ker ima BIH strateški položaj povezave med vzhodom in zahodom. Ampak naj najprej sprejmemo zakonodajo. Do Južnega toka smo imeli nekaj pomislekov, prvi je bil ta, da je Energetska skupnost postavila pogoje, ki jih je treba izpolniti. Imamo namreč pravice in dolžnosti, ne moremo naprej z nečim, kar je v nasprotju z načeli Energetske skupnosti. Drugi pa je tehnični oziroma komercialni. Južni tok bi vstopil pri Bijeljini, tekel proti Banjaluki in imel krak proti Zenici. Naj plačamo za teh 300 kilometrov prenosnega plinovoda, če pa bi se lahko že pri Bijeljini povezal v naše omrežje. Ni bolj logično, da plačamo 20 in ne 300 kilometrov trase? Moramo se odgovorno obnašati do prebivalcev. Ne nasprotujemo ničemur, vendar nam ne bo nihče vsiljeval dragih rešitev, ki so v interesu posameznikov.

V HSE so že večkrat omenili spor zaradi rudnika in Termoelektrarne Ugljevik, kjer je menda ostalo 700 milijonov evrov.

Termoelektrarna Ugljevik ni v sistemu Federacije, temveč v Republiki Srbski. Zame je to ostanek iz preteklosti, ki se mora reševati kot vsa druga odprta vprašanja. Zaradi dosedanjega in prihodnjega sodelovanja mora to biti prostor zaupanja. Če se ne da rešiti na lep način, je treba rešiti po pravni poti. Vsak pa mora, če obstaja dokumentacija, poravnati svoje obveznosti.