Tiskane izdaje
Ljubljana − ZDA glavne energetske interese z Evropsko unijo usklajujejo na skupnem energetskem odboru, ki bo imel novo sejo 23. oktobra. To pa ni vse, veliko je pogovorov na bilateralni ravni. Poudarek je na evropski diverzifikaciji virov in poti energije.
Robin Dunnigan zdaj zaseda položaj namestnice pomočnika sekretarja za energetsko diplomacijo v ameriškem državnem uradu za vire energije. Nadzoruje pisarno za Bližnji vzhod in Azijo, pa tudi pisarno za Evropo, zahodno hemisfero in Afriko.
Bili ste na konferenci o plinu, ki jo vsako leto v Ljubljani organizira Energetska skupnost. Kakšno je vaše sporočilo slovenskim odločevalcem?
Poudarila sem ameriško podporo prizadevanjem za evropsko energetsko varnost. Pri tem je pomembno, da smo edino zunanje ministrstvo na svetu, ki ima cel urad s sto zaposlenimi namenjen energetskim virom, kar je veliko priznanje pomembnosti energetske politike in nacionalne varnosti. Za našo nacionalno varnost pa je pomembna tudi evropska energetska varnost. Rusko-ukrajinska kriza je to zavedanje le še okrepila. Dogovor je, da naš pogled in pogled EU nista protiruska, Rusija je bila, je in bo pomembna dobaviteljica plina. Vendar nobena država ne bi smela biti stoodstotno odvisna od le enega dobavitelja plina, vsaka bi morala imeti možnost izbire med več dobavitelji. Diverzifikacija virov in poti plina je ključna za energetsko varnost.
So infrastrukturni projekti dovolj daleč, da omogočajo dejansko diverzifikacijo virov? Kako je s terminali za utekočinjen zemeljski plin?
To je zelo zanimivo vprašanje. Pred petimi leti ne bi mogli napovedati, da bodo ZDA leta 2016 izvažale utekočinjen zemeljski plin, zdaj pa je že odobreno, da bo izvoz lahko dosegel sto milijard kubičnih metrov plina na leto. Tako bo na trg prišla ogromna količina plina iz ZDA. Veliko plina bo prišlo tudi iz Avstralije, velike so najdbe plina v vzhodnem Sredozemlju, v Izraelu, na Cipru, ob obalah Egipta. Ves ta plin bo prišel na trg in vplival na cene, na regionalna vozlišča, ki se bodo lahko razvila, manj bo dolgoročnih pogodb, več prodaje po trenutnih borznih cenah, manj bo pogodb z naftnimi indeksi. To je vznemirljiv čas za plin, ki je pomemben za energetsko mešanico v Evropi. Seveda pa je vse to odvisno od tega, ali bo Evropa imela infrastrukturo za sprejem tega plina. Če je ne bo imela, bo popolnoma vseeno, koliko plina je na trgu.
Bodo ZDA še naprej podpirale alternativne načine pridobivanja plina, tudi hidravlično lomljenje skrilavcev? Je pred podnebnim vrhom v Parizu to še sprejemljivo?
Vsaka država si mora določiti svojo energetsko mešanico, ki bo sledila ekonomskim, konkurenčnim in varnostnim ciljem. Vsaka država bo imela drugačno mešanico, nekatere se odločajo za več jedrske energije, nekatere za več plina. Ameriška strategija dopušča vse vire, vključuje tudi nekonvencionalni plin in nafto, jedrsko energijo, poseben poudarek pa je na obnovljivih virih energije, kot so sončne in vetrne elektrarne. Zelo pomembni so učinkovita raba energije, pametna omrežja, boljše upravljanje omrežij. Smo že na dobri poti, da dosežemo naše cilje za Pariz, polovica novih elektrarn, postavljenih lani, proizvaja elektriko iz obnovljivih virov. Nekonvencionalni plin ima pomemben delež v naši energetski pokrajini, vendar se ta delež zmanjšuje zaradi povečevanja deleža obnovljivih virov energije, pa tudi zaradi učinkovite rabe energije, pri tem so pomembni zlasti novi standardi za stavbe.
Nekatere ameriške države, ki so prepovedale fracking, se bojijo, da jih bodo korporacije lahko tožile na podlagi trgovinskih sporazumov in prisilile v sprejetje drugačnih predpisov.
Nočem komentirati zadev in morebitnih odločitev, o katerih še tečejo pogajanja. Menim pa, da sporazumi ne bodo dovolili tega, kar opisujete.
Kako na preskrbo z energenti vplivajo vojne razmere na Bližnjem vzhodu?
Svetovno gospodarstvo vključuje tudi svetovni energetski trg, pri čemer je trg z nafto že dolgo globalen, plinski pa še ne, vendar se to hitro spreminja. Motnja na delu trga zmoti delovanje vseh drugih delov trga, zato nas te motnje zelo skrbijo, ne glede na to, kje se pojavijo. Zdaj se na trgu dogaja veliko. Eno je dogovor z Iranom, kar je pozitivna zgodba, drugo je zmanjšana proizvodnja Iraka zaradi vojne, tretje so težave Saudske Arabije z nizkimi cenami nafte na trgu. Proizvodnja je padla tudi v Libiji in Nigeriji. Vsi smo nesrečni zaradi teh motenj. Kar hočemo narediti, je diverzificirati vire in sodelovati s partnerji, da dosežemo stabilne svetovne energetske razmere na svetu, kar je tudi temelj gospodarske rasti. Poleg več obnovljivih virov energije potrebujemo še stabilen energetski trg.
So nizke cene nafte dober ali slab signal za Pariz?
Nizke cene nafte na različne države učinkujejo različno. Če je državni proračun odvisen od prihodkov iz prodaje nafte, kar velja, denimo, za Irak, Venezuelo, Nigerijo in tudi Rusijo, so nizke cene nafte nezaželene. Za druge države pa bi lahko rekli, da cene omogočajo globok vdih in odločitev, da je čas za odpravo subvencij za fosilna goriva. Pariz bo uspešen, če bodo resne države pripravile in izvedle resne zaveze za zmanjšanje emisij. Kar se je zgodilo z Obamovo administracijo, je neverjetno. Proizvodnja elektrike iz vetra se je povečala za 20-krat, izboljšali smo standarde za stavbe, za vozila, res pripravljamo predpise, ki nas bodo postavili na pravo pot. Take ambiciozne zaveze in cilji bodo pomenili spremembo v Parizu in po Parizu, ne cene nafte.
Je Slovenija pri tem pomembna ali le stranski opazovalec?
Slovenija ni stranski opazovalec, sploh ne. Tu sem drugič, imate neverjetno lepo državo. Slovenija ima sicer podobne izzive kot vse druge države, kako uravnotežiti vire energije, da se bo to skladalo z gospodarskimi in podnebnimi cilji. Pri tem je pomembno, da izbira še nikoli ni bila tako bogata, obnovljivi viri, kot sta veter in sonce, so postali že konkurenčni fosilnim gorivom. Tu so tudi nove tehnologije, od pametnih števcev in pametnih omrežij do zmogljivejših baterij in zmanjšanja porabe. Za odločanje o energijski mešanici je zdaj zelo zanimiv čas. Tega območja se dotikajo tudi infrastrukturni projekti, posebej zamisel za podvojitev zmogljivosti Severnega toka in gradnjo Turškega toka, projekta, vredna več deset milijard dolarjev, ki pa bosta v Evropo pripeljala isti plin od istega dobavitelja. To po našem mnenju nima veliko ekonomske smiselnosti. To niso projekti, ki bi povečali evropsko energetsko varnost.
Če bi s Turškim tokom povezali tudi Iran, bi bil ta projekt bolj smiseln?
Tak projekt je že pripravljen, dejansko že postavljajo cevi, imenuje se Južni koridor, ki bo v Evropo pripeljal plin iz Kaspijskega bazena. Ta projekt prinaša nov plin in nov vir na evropski trg, najprej 16 milijard kubičnih metrov na leto. Napovedi sicer vnašajo negotovost, če pride v Evropo dodatnih 50 milijard kubičnih metrov plina po Severnem toku in 60 po Turškem toku, zakaj bi kdo vlagal v nove vire, denimo Iran ali Afganistan. Zato je pomembno, da nismo zmedeni zaradi napovedi novih plinovodov, ki naj bi bili zgrajeni, in se osredotočimo na tiste, ki jih dejansko gradijo in bodo pripeljali plin iz novega vira. Poleg tega je treba podpreti gradnjo plinovodnih povezav med državami. Zelo podpiramo terminal za utekočinjen zemeljski plin na Hrvaškem, od tega bi lahko imela korist tudi Slovenija in druge države, do Ukrajine. Lahko spremenite trg plina na tem območju, vnesete malo več konkurence.
Je Slovenija zanimiva za ameriške investitorje?
Ameriška podjetja zelo zanima vključitev v te projekte.
Kakšna je vaša napoved za razmere na Bližnjem vzhodu?
Ne morem napovedati, kaj se bo zgodilo. Lahko govorim o enem aspektu. Poskušamo namreč doseči, da Islamska država ne bi mogla kovati dobičkov z nafto z območij v Siriji in severnem Iraku, ki jih nadzoruje. Zelo tesno sodelujemo s partnerji v koaliciji in poskušamo odkriti ter preprečiti to trgovanje, uničili smo že nekaj mobilnih rafinerij. To je en del krize, s katerim se moja pisarna zelo ukvarja.
Niste v Sloveniji dobili občutka, da se javno mnenje nagiba na stran Rusije?
Ne bi rekla, da se je mnenje nagnilo na stran Rusije. EU in Slovenija gresta po poti diverzifikacije virov, ne proti Rusiji, kar je dobro, saj diverzifikacija virov podpira gospodarsko rast, dobra je za socialno varnost in za podnebne cilje. Rusija je leta 2006 ustavila dobavo plina Ukrajini, leta 2009 se je to ponovilo. Lani so to spet poskusili, vendar je bila EU precej bolje pripravljena, sprejet je bil tretji energetski paket, države so vzele skladišča plina bolj resno, veliko je bilo narejenega na povezavah med državami.
