Tiskane izdaje
Ljubljana – Koncept je včeraj obravnavala koalicija, zato ga na peti mednarodni konferenci Razmislek o energetiki še niso mogli komentirati, kar so energetiki večkrat omenili kot slabost. Na ministrstvu za infrastrukturo menijo, da do 2030 ni treba veliko spreminjati.
Minister za infrastrukturo Peter Gašperšič je spomnil, da je osnovni namen energetske politike zagotoviti zanesljivo in konkurenčno oskrbo z energijo na trajnosten način, cilj pa je prehod v nizkoogljično družbo. »To bomo dosegli s povečevanjem energetske učinkovitosti, postopno spremembo strukture proizvodnih virov in rabe energije na nizkoogljične vire energije ter povečanjem deleža obnovljivih virov in razvojem naprednih energetskih sistemov,« pravi minister.
Ključni izziv je prestrukturiranje rabe energije v prometu, delež prometa je namreč zaradi velikosti in tranzitne narave države med največjimi v EU, in sicer približno 40-odstotni. Poganja pa ga izključno uvožena nafta, za kar na leto porabimo približno 1,5 milijarde evrov. »Zagata s prometom je nerešljiva, če bomo še naprej enako plačevali prevoz na delo,« je ob tem ocenil Peter Novak.
Jedrska odločitev
Jože Dimnik iz MZI je poudaril, da bo treba odločitev o nadaljnji rabi jedrske energije sprejeti čim prej, v petih letih, saj lahko odločitev pomeni tudi to, da bomo ta vir morali nadomestiti. Premog bo ostal prisoten do konca obratovanja Teša 6, najkasneje do leta 2054. Glede obnovljivih virov energije je opozoril, da bo moral pri odločanju o umeščanju v prostor prevladati interes za zelene vire, sicer jih bomo težko povečevali. Opozoril je tudi na to, da bo treba paziti pri vlaganjih v obnovljive vire, saj »bolj ko bomo ambiciozni, dražje bo, poleg tega pa to nima blagodejnih učinkov na BDP«.
Za nadomestitev Teša 6 bi za enako količino elektrike namreč morali postaviti sončne elektrarne s šestkrat toliko nazivne moči. Pri obnovljivih virih energije bo sicer podporno vlogo igral zemeljski plin, kasneje morda bioplin, saj se jedrska elektrarna ne more nenehno prižigati in ugašati.
Jedrska elektrarna ne more podpirati sončnih elektrarn. Foto: Reuters
»Pozitiven učinek na BDP bi dosegli le s čistimi tehnologijami, ki bi jih razvili doma,« meni Dimnik. Za to ima slovenska industrija deset let časa, saj do leta 2030 energetskega sistema ni treba bistveno spreminjati.
Jože Špiler iz Gen Energije je zatrdil, da države, ki enakopravno obravnavajo vse vire, tudi jedrsko, precej hitreje dosegajo cilje zmanjšanja emisij ob ohranjanju nizkih cen elektrike za uporabnike. »Da bo Slovenija dosegla razogljičenje le z obnovljivimi viri, je precej nenavadno,« pravi Špiler, ki je kot primer navedel Nemčijo. Ta je presegla cilje za obnovljive vire, izpusti na prebivalca pa niso padli. Opozoril je tudi, da se prostor v Sloveniji ne širi, kar se spet dotika obnovljivih virov. »Za uresničitev vizije razvoja Slovenije in za EKS do 2050 potrebujemo drugo jedrsko elektrarno,« je dejal Špiler in dodal, da bi pri nas od odločitve za novo nuklearko do zagona preteklo 20 let.
Ne gre čakati
»2020 je jutri, 2030 pa pojutrišnjem,« je opozoril tudi Djordje Žebeljan iz HSE. Dodal je, da Slovenija ni energetski otok, če hočemo več obnovljivih virov mora biti enota Evropa. Sončne elektrarne imajo tako najboljše izkoristke v Španiji in na severu Afrike. Žebeljan sicer meni, da ne morejo čakati deset let, energetski koncept bi moral biti živ dokument, za katerega bi vsako leto preverjali izvedbo. »Naj zmagajo najboljši. EKS mora dati predvidljiv, trden in realen okvir za delovanje energetskega sistema,« pravi Žebeljan.
Ivan Šmon iz Elektra Gorenjska pa je opozoril, da imajo pametna omrežja v vseh razpravah pomembno mesto, uradno pa Slovenija nima nobenih zavez za uvedbo pametnih omrežij. Pametni števci so sicer na 44 odstotkih merilnih mest, vsa bodo opremljena z njimi do 2026.
