Od nizkoenergijske in pasivne do plusenergijske hiše

Čedalje večja poraba energije, zavest o varčevanju z njo in njena čedalje višja cena so poleg čedalje večjih izpustov ogljikovega dioksida v okolje glavni vzroki za gradnjo energijsko učinkovitejših in varčnejših stavb. Od zasnove, to je načrtovanja in projektiranja, ter izvedbe je odvisno, koliko energije bo potrebne za ogrevanje in morda tudi ohlajevanje stavbe.

Kakovostna projektna dokumentacija namreč vključuje že arhitekturo z zakonitostmi energijsko učinkovite oziroma pasivne gradnje z ustreznimi podrobnostmi. Zato je treba že pred začetkom gradnje pomisliti, kakšno hišo gradimo in koliko bo stalo njeno ogrevanje. Varčevanje pri načrtovanju torej ni smotrno. Ko so ljudje enkrat že nastanjeni v hiši, so vse spremembe zelo drage.

Načrtovanju sledi izvedba, pri kateri mora izvajalec dobro izolirati talno ploščo, vgraditi okna po načelu RAL-gradnje, da hiša dosega ustrezno zrakotesnost, in tudi ustrezno hišno tehniko, na primer toplotno črpalko ali pa sistem prezračevanja z rekuperacijo.

Čim manjša poraba energije za ogrevanje

Pri energijsko učinkoviti gradnji gre za tri osnovne koncepte oziroma energetske ravni učinkovitosti, in sicer za nizkoenergijske, pasivne in plusenergijske hiše. Nizkoenergijska je zgrajena tako, da omogoča manjšo porabo energije in ima naslednje karakteristike:

– letna poraba energije za ogrevanje ne presega 25 oziroma 35 kWh na kvadratni meter,

– vgrajeno stavbno pohištvo z najmanj trislojno zasteklitvijo, U ≤ 1,0 W/m2K,

– povprečna toplotna prehodnost celotnega toplotnega ovoja stavbe, U ≤ 0,30 W/m2K,

– vgrajena centralna prezračevalna naprava z energijsko učinkovitostjo vračanja toplote odpadnega zraka najmanj 80 odstotkov,

– preizkus zrakotesnosti stavbe.

Pasivna hiša je energijsko varčna stavba, ki s svojimi karakteristikami zagotavlja potrebno bivalno udobje brez klasičnih ogrevalnih sistemov ali klimatskih naprav. Potrebna toplota se v prostore dovaja skozi toplozračni sistem (prezračevalno napravo), ki zagotavlja tudi vračanje toplote izrabljenega zraka. Standard pasivne hiše:

– letna poraba energije za ogrevanje ne presega 15 kWh/m2,

– zrakotesnost, ≤ 0,6 h-1

– skupna poraba primarne energije je lahko največ 120 kWh/m2 .

Pasivna hiša ima v primerjavi z nizkoenergijsko za raven strožje standarde (npr. zahteva za letno potrebno toploto za ogrevanje je manjša kot pri nizkoenergijski hiši), kar se kaže v izbiri nekoliko večje debeline toplotne izolacije, toplotno nekoliko bolj izolativnih oken in podobnem. V Sloveniji je v zelo malo pasivnih hiš vgrajen sistem toplozračnega ogrevalnega sistema. Veliko bolj je razširjen sistem ploskovnega ogrevanja (npr. talno gretje).

Plusenergijska hiša je takšna, ki vso potrebno energijo pridobi sama, večinoma iz sončne energije. Presežek energije oddaja v javno električno omrežje. Plus energijska hiša ni nič drugega kot pasivna hiša z vgrajenim sistemom za pridobivanje in shranjevanje elektrike iz sončne energije oziroma hiša z vgrajenim sistemom fotovoltaike.

Zaostajamo pri skoraj nič energijskih stavbah

Medtem ko se po vsej Evropi odločno pripravljajo na skoraj nič energijsko gradnjo, ki bo v skladu z evropsko direktivo o energijski učinkovitosti stavb obvezna po letu 2020, se v Sloveniji tega lotevamo zelo počasi. Svetla izjema so domači proizvajalci montažnih hiš, ki so se hitro odzvali na potrebe trga po energijsko učinkoviti gradnji. Kaže, da so že pripravljeni na skoraj nič energijsko gradnjo. Težko je verjeti, ampak obstajajo že hiše, ki potrebujejo zelo malo energije za ogrevanje in so dosegljive za isto ceno kot energijsko potratne.

Skoraj nič energijska stavba je stavba z zelo visoko energijsko učinkovitostjo. Za njeno delovanje zadošča energija iz obnovljivih virov, proizvedena na stavbi ali v njeni bližini. Načela gradnje skoraj nič energijskih stavb so precej preprosta: stavba mora biti primerno oblikovana in usmerjena, imeti mora sklenjen toplotni ovoj brez toplotnih mostov, mora biti zrakotesna, okna morajo biti energijsko učinkovita, vgrajeno mora biti mehansko prezračevanje z vračanjem energije, še posebej skrbno pa morajo biti izvedeni vsi detajli.

Energetski svetovalci opozarjajo, da pri nas za skoraj nič energijsko gradnjo zaostaja priprava prostorske zakonodaje, nekoliko bolje je z gradbeno zakonodajo, premalo imamo usposobljenih arhitektov in projektantov, največja težava pa je po njihovem mnenju usposobljenost izvajalcev, še posebno gradbenikov in inštalaterjev, ki so zelo pomembni za uspešno gradnjo skoraj nič energijskih stavb. Zadostno število inštalaterjev in gradbenikov mora pridobiti ustrezno strokovno znanje za nameščanje in vgradnjo energijsko učinkovite tehnologije in tehnologije obnovljivih virov energije.

Prav tako energetski svetovalci opozarjajo, da v praksi gradnja energijsko učinkovitih masivnih stavb ni preprosta, saj izvajalci zaradi pomanjkanja izkušenj ali pa zaradi površnosti naredijo preveč napak in energijske lastnosti stavbe se lahko močno poslabšajo. Pri gradnji sodeluje na desetine izvajalcev, in če le eden od njih izvaja detajle v nasprotju s pravili energijsko učinkovite gradnje, je rezultat porazen. Na gradbišču je težko zagotoviti stalen nadzor nad izvajanjem del, kakovost izvedbe pa je odvisna tudi od vremenskih razmer.