Od skupnosti za mlade do skupnosti za starejše

Ljubljana – Ko Nacionalni stanovanjski program (NSP) govori o večji dostopnosti do stanovanj, cilja na reševanje stanovanjskega vprašanja za ranljivejše skupine prebivalstva: na mlade, ki se šele osamosvajajo, na starejše in na ekonomsko šibke. Gre za fizično in finančno dostopnost ter posebne, prav njim prilagojene socialno-varstvene programe in rešitve.

Najprimernejša rešitev za omenjene skupine so najemna stanovanja. Mladi na primer, so na začetku karierne poti, njihove plače so še nizke, zaposlitev, če jo sploh imajo, je za nedoločen čas, ali opravljajo katero od prekarnih oblik dela. Tako je zanje nakup stanovanja ponavadi nedosegljiv, saj v sicer dokajšnji ponudbi težko najdejo sprejemljivo ceno, banke pa so pri kreditiranju zelo restriktivne. Poleg tega nakup stanovanja omejuje mobilnost, mladi ljudje pa potrebujejo prav prilagodljivo bivalno okolje (zaradi morebitne menjave službe, povečanja družine itn.) Država je prek svojega stanovanjskega sklada (SSRS) že doslej mlade obravnavala kot prioritetno skupino praktično pri vseh svojih projektih (kreditiranje, jamstvena shema, oddaja stanovanj), a to ni bilo dovolj.

Skupnosti za sobivanje mladih

NSP odgovarja na potrebe mladih na primer s programom gradnje stanovanjskih skupnosti za mlade. V tem delu se predlog NSP pomembno razlikuje od verzije, ki je bila v javni obravnavi lani in je predlagala nakup. Shemo za mlade so preoblikovali v duhu krepitve razvoja najemnega sektorja, in tako tudi mlade vabi v najemništvo. Skupnost za mlade bo vmesna faza med študentsko namestitvijo in povsem samostojnim bivanjem. Namestitev bo časovno ali starostno omejena, saj bo zgolj – prva pomoč pri zagotavljanju bivalne osamosvojitve mladih. Ker bi bila gradnja skupnosti za mlade (stanovanja, posebej prilagojena za sobivanje te skupine) cenejša kot gradnja manjših samostojnih stanovanjskih enot, bi bile najemnine lahko ugodnejše. Kdo bi take skupnosti gradil? NSP našteva lokalne skupnosti ali občinske stanovanjske sklade, mladinske organizacije, nevladne organizacije, zadruge itn., (so)financiral pa bi jih SSRS, kot dolgoročni kreditor ali kot soinvestitor v javno-zasebnem partnerstvu. Za začetek avtorji programa predlagajo pilotni projekt manjše skupnosti za mlade, ki bi ga izpeljal SSRS sam ali v sodelovanju z eno od občin, ki bi zanj odstopila zemljišče. Iz tega naj bi nastal poslovni model za prihodnje podobne investicije.

Na območjih, kjer so potrebe mladih po najemnih stanovanjih največje, bo SSRS zagotovil manjša, cenejša najemna stanovanja izključno za to ciljno skupino do določene starosti. Tudi to se bo začelo s pilotnim projektom.

Za (manj obremenjujoč) prehod iz najemništva v lastništvo NSP predlaga najem z možnostjo kasnejšega odkupa javnega stanovanja. To je nov instrument, ki bo lastniku omogočil odprodajo javnega najemnega stanovanja najemniku, ki je v stanovanju bival vsaj pet let, in to po ugodnejši, amortizirani ceni. Da pa odprodaja javnih najemnih stanovanj ne bi vodila v razprodajo stanovanj, program postavlja varovalko: prodajalci morajo vsako prodano najemno stanovanje nadomestiti z vsaj enim novim javnim najemnim stanovanjem.

Predlagani model deljenega lastništva (stanovanje je v solasti uporabnika in javnega sklada, prvi drugemu plačuje najemnino in postopoma povečuje svoj lastniški delež) pa je že v uporabi.

Paleta možnosti za starejše in revne

Demografske projekcije terjajo posebno skrb tudi za starejše. Slovensko prebivalstvo se stara, čedalje večji je delež starejših od 80 let. Njihove bivanjske potrebe so specifične, tako socialne kot zdravstvene. Med predlogi najdemo dnevne centre za starejše (ki sicer v Sloveniji niso več novost). Ti starejše ohranjajo aktivne, jih vključujejo v družbo, jih ozaveščajo in izboljšujejo njihov bivalni in življenjski standard.

Ker je starejša populacija še posebej izpostavljena revščini (zlasti ženske, ki živijo same), je treba misliti tudi na poteze, ki bi odpravile stanovanjsko revščino. Denimo sobivanje starejših v skupinskih gospodinjstvih, najsi bo tako, da se ena starejša oseba priseli k drugi, ker je to funkcionalno in lokacijsko ustreznejše, ali da se oblikuje skupnost za sobivanje starejših v posebej za to zgrajenih, prenovljenih ali prilagojenih stanovanjih blizu oskrbnih središč. Še naprej naj bi spodbujali tudi gradnjo varovanih oziroma oskrbovanih stanovanj v javno-zasebnem partnerstvu.

Posebej v mestnih središčih je veliko starejših ljudi, ki živijo sami in ne zmorejo več poravnavati stroškov, povezanih z lastništvom. Javni stanovanjski skladi jim bodo ponujali odkup stanovanja za doživljenjsko rento. Ljudje bodo tako lahko ohranili svoje bivališče, sklad pa bo financiral prenovo in poskrbel za izboljšanje kakovosti bivanja. Ta model že dolgo let ponuja Javni stanovanjski sklad MOL, a zanj ni bilo velikega zanimanja.

Potrebujemo 800 bivalnih enot

Stanovanja za prebivalce s posebnimi potrebami in bivalne enote bo poslej, kot predvideva predlog NSP, zagotavljal državni stanovanjski sklad. SSRS bo v naslednjih petih letih za namenske enote namenil 18 milijonov evrov (iz proračunov ministrstev, odgovornih za socialo in zdravje), komunalno opremljena zemljišča pa naj bi prispevale občine.

Ankete kažejo, da v Sloveniji potrebujemo vsaj 800 bivalnih enot za ljudi v najhujši socialni stiski: za brezdomce in za tiste, ki živijo v nevzdržnih razmerah (nasilje, deložacije, naravne nesreče). Bivalne enote bodo namenjene začasni nastanitvi, čeprav bodo minimalistično opremljene, bodo morale imeti vse potrebno za normalno uporabo. Tudi stroški bivanja bodo minimalni. Gradnja stanovanj za prebivalce s posebnimi potrebami (odprava arhitekturnih in drugih ovir) bo sledila analizi potreb, ki jo bo izdelalo resorno ministrstvo skupaj z občino, shemo zagotavljanja teh enot bo pripravil SSRS.