Slovenski izzivi v 2016: Prostorsko načrtovanje

Prostorska in gradbena zakonodaja sta kot kuharska knjiga. Tudi če je najboljša, še ne zagotavlja okusne jedi. Šele ob ustrezni uporabi in znanju kuharja je mogoče pričakovati gurmanski užitek.

Ta prispodoba je odražala stališče precejšnjega dela udeležencev lanskih regijskih posvetov o graditvi (predstavnikov upravnih enot, občin, projektantov, inšpektorata in okoljskega ministrstva) in se nanaša predvsem na področje gradnje. V »prevodu«: menijo, da ni za vse kriva le slaba zakonodaja, ampak so številne težave tudi posledica slabega in nedoslednega izvajanja predpisov.

Kljub takemu poudarku bi težko našli koga – med regulatorji, nadzorniki, uporabniki in v strokovni javnosti –, ki bi oporekal nujnosti korenite prenove prostorskega načrtovanja in gradnje, ki sta zdaj neustrezna, okorna in čedalje bolj razdrobljena. Zgovoren je podatek, da na primer od priprave do sprejema občinskih podrobnih prostorskih načrtov v Sloveniji v povprečju preteče 6,6 leta.

V letu 2015 je ministrica za okolje in prostor Irena Majcen ob angažiranju institucij in stroke na izhodiščih normativnih sprememb, sprejetih že leta 2013, pripravila tri osnutke zakonov (o urejanju prostora, gradbeni zakon in zakon o pooblaščenih arhitektih in inženirjih). Besedila je konec novembra poslala v dvomesečno presojo najširše javnosti in pričakovati je, da bodo zakoni vsaj sredi leta že v parlamentarni obravnavi. Poglavitni cilj novih rešitev je pospešiti in poenostaviti postopke pri načrtovanju in gradnji. Če se bo uresničil, bo to izjemno pomemben korak k spodbujanju vseh vrst investicij ter javne in zasebne gradnje objektov, pa tudi k povečanju konkurenčnosti Slovenije.

Naj na kratko povzamemo, v kakšni smeri gredo sicer obsežne zakonske spremembe. Zakon o urejanju prostora bo povečal prožnost prostorskega načrtovanja. S skrajševanjem rokov, odpravo določenih faz, združevanjem postopkov, dokumentacije, uzakonjanjem molka organa in podobno bodo postali postopki priprave prostorskih aktov bolj racionalni in hitrejši. Končno naj bi postali prostorski akti preprostejši, manj obsežni, pretežno grafični, predviden je tudi postopek, s katerim je mogoče odobriti manjša individualna odstopanja od prostorskega akta na zahtevo investitorja. Predlagatelji si veliko obetajo od novega organa, vladnega prostorskega sveta, ki bi nastopil tedaj, ko se drugi deležniki o čem ne bi zmogli dogovoriti, pa tudi sicer daje vladi več besede v načrtovanju.

Z novim gradbenim zakonom naj bi zmanjšali tveganje za investitorja. Spremenili naj bi koncept dovoljevanja gradnje, pri čemer je vlada prisluhnila zahtevam stroke in ukrojila pravila po konceptu ZGOdba. Krči se obseg potrebne dokumentacije, večji del stroškov obremeni investitorja pozneje, ko je dovoljenje že izdano. Predvidene so spremembe pri dajanju soglasij, vlada ponuja v razmislek celo, da se soglasje prekvalificira v (nezavezujoče) mnenje. Posebej velja omeniti, da resorno ministrstvo problematike nedovoljenih gradenj ne bo obdelalo v posebnem aktu, ampak bo to sestavni del gradbenega zakona.

S predlaganimi rešitvami bodo na sistemski ravni poskusili odpraviti razloge za nedovoljene gradnje, torej s pogledom, usmerjenim v prihodnost, hkrati pa uvaja možnosti za legalizacijo nedovoljenih gradenj. Zakon o pooblaščenih arhitektih in inženirjih določa profesionalne standarde za ta poklica, sklicujoč se na evropske direktive.

Pred prazniki pa je Inženirska zbornica Slovenije (IZS) presenetila z novico: njihova skupščina je sprejela sklep, da sta »osnutka zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih in gradbenega zakona konceptual­no in vsebinsko nesprejemljiva in nista primerna za nadaljnjo obravnavo. Osnutka zakonov sta škodljiva za gospodarstvo, grajeno okolje in ne nazadnje tudi za pooblaščene inženirje. Za izboljšanje stanja je ključnega pomena tudi izboljšanje okoljske zakonodaje.« Kaže, da bo razprava še burna.