Vladimir Gabrijelčič: Energetiko bi lahko privatizirali z vstopom svežega kapitala

Nova Gorica – Po 12 letih so Soške elektrarne Nova Gorica (Seng) dobile novega direktorja, saj je z novim letom Vladimirja Gabrijelčiča zamenjal dozdajšnji direktor novogoriškega zdravstvenega doma Marjan Pintar. Gabrijelčič zapušča enega najbolj zdravih jeder Holdinga slovenskih elektrarn. Za Sengom je več let vlaganj, za začetek novega cikla pa bo moral najti soglasja javnosti. Denar za nove projekte ima, soglasij pa ne.

Generalni direktor HSE Blaž Košorok pravi, da nasledniku zapuščate res dobro doto. Kako ste jo nabirali?

Kot mlad inženir sem prišel v družbo takoj po diplomi, tako da sem že kakor inventarna številka z 41-letno dobo. Najbolj me je zanimala gradnja novih elektrarn. Imel sem srečo, ker se je kmalu začela gradnja HE Solkan. Bil sem v ekipi kot pomočnik vodje projekta in skrbel za elektroopremo. To so bile prve prave izkušnje, ne zgolj strokovne, temveč tudi izkušnje dela z ljudmi. Delal sem v naložbah in razvoju, pred 12 leti pa postal direktor z vizijo razvoja podjetja. Želel sem, da tako podjetje kot zaposleni napredujejo z novim znanjem in novimi objekti. Eden največjih projektov soških elektrarn in mojih uspehov je izgradnja črpalne elektrarne Avče, ki je prvi tovrstni objekt v Sloveniji. Kljub nekaterim težavam smo naložbo dobro izpeljali. Dota je torej znanje, ki ga nihče ne more odvzeti, in nadaljevanje optimizacije poslovanja, ki jo je zastavil že moj predhodnik. To se na koncu pozna na rezultatih – zadnjih nekaj let imamo po najmanj šest milijonov evrov dobička na leto.

Poudarjate pomen strokovnega znanja, toda vaš naslednik ne izhaja z elektroenergetskega področja. Torej ni najbolj po vaši volji? Bi vam bilo ljubše, da bi ga nasledil nekdo izmed vas? Navsezadnje ste vzgojili kandidata, toda z njim niste prepričali uprave HSE.

Vsekakor bi želel naslednika iz kolektiva, če že v ta namen vzgajamo kadre. S tem bi zaposlenim dokazali, da se je mogoče v podjetju povzpeti na sam vrh. Lastnik se je odločil drugače. To je njegova pravica, v tem kljub vsemu ne vidim posebne težave. Eno je namreč direktor, drugo so strokovnjaki. Poskrbel sem, da so strokovnjaki dobri, da lahko pomagajo novemu direktorju. Verjamem, da se bodo soške elektrarne še naprej uspešno razvijale.

S prenovo najstarejše elektrarne Doblar I ste zaključili petletni ciklus naložb, vreden 32 milijonov evrov. Kaj čaka gospoda Pintarja?

Naložba v obnovo 75 let stare elektrarne je bila pika na i. Med letoma 1993 in 2000 smo začenjali projekte obnove in doinštalacije hidroelektrarn na Soči. Glede na izračune smo se najprej odločili za doinštalacijo, torej gradnjo dveh vzporednih hidroelektrarn v Doblarju in Plavah. Projekt naj bi se nadaljeval z obnovo Doblarja I in Plav I, a smo morali najprej dokončati projekt črpalne elektrarne Avče. Nato smo se lotili obnove HE Plave I. Projektiranje je v polnem zamahu, izbiramo opremo. Pogodbo za generatorje bom podpisal še sam. Hkrati teče projekt male hidroelektrarne Kneža, kjer smo letos (pogovarjali smo se konec leta 20014, op. p.) pridobili gradbeno dovoljenje in začeli z razpisom del. S tem smo nakazali pot novemu direktorju. Pri projektu obnove centra vodenja smo v fazi priprave razpisne dokumentacije za opremo. Prizadevamo si tudi doseči umestitev v prostor za novo elektrarno na Idrijci ali Učji. Vmes bo mogoče treba spremeniti zakon o varovanju Soče, ki je zastarel. Ne ščiti reke, kot bi jo moral, temveč le njen del in pritoke. Zato predlagamo, da bi bila Soča zaščitena, na pritokih pa bi mi dobili možnost sobivati z drugimi uporabniki prostora.

In že sva pri občutljivi temi, kako sploh pridobiti soglasje za gradnje. Energetiki in naravovarstveniki ste praviloma vsak na svojem bregu. Se vam sploh splača vztrajati?

Trenutno je hidroenergija tista, ki omogoča širitev in pridobivanje denarja tudi za kaj drugega, ne zgolj za hidroprojekte. Glede novih projektov v prostoru je tako, da je treba ljudi vzgajati in hkrati razumeti. Vsi pa si moramo postavljati realne cilje. Vse projekte načrtujemo kot večnamenske. To pomeni, da objekti ne služijo le proizvodnji električne energije, ampak tudi drugim potrebam. Poglejte HE Zadlaščica; zgrajena je za dobavo energije in dobavo pitne vode tolminski občini. Zadlaščico smo gradili v Triglavskem narodnem parku, v najbolj občutljivem območju naravne dediščine. Toda gradnjo smo izpeljali, ker smo se vsi zavedali, da ne bodo okrnjeni ne narava ne prebivalci. Drugi primer je MHE v Kanomljah, kjer smo skupaj z ministrstvom za kulturo obnovili klavže. Tehniško kulturo smo ohranili za prihodnje rodove. In nenazadnje Most na Soči, kjer smo omogočili rekreacijo in turizem. Dokazati moramo, da objekti lahko služijo tudi drugim, ne zgolj energetikom. Toda prišli smo do točke, ko se je treba vprašati, ali se znamo usesti in dogovoriti, kaj potrebujemo in kako bomo živeli skupaj z vsemi novostmi in tradicijo ter naravovarstvenimi zahtevami. Če se bomo znali dogovoriti, se bo razvoj nadaljeval. Če se bomo še želeli ukvarjati s hidroenergijo, bomo morali iskati kompromise.

Da bodo lahko vaši nasprotniki še naprej polnili mobilne telefone, tablice in računalnike, da vas bodo kritizirali na socialnih omrežjih?

Tako, ja. Pa luč mora tudi goreti.

Gradnja hidroelektrarne na Učji bi bil najverjetneje največji zalogaj. Prav zaradi tega projekta si želite spremembe zakona o Soči. Kako daleč ste z načrti?

Na žalost se je pojavila civilna iniciativa, ki si je drugače razlagala naše videnje projekta. Nikoli nismo razmišljali o elektrarni, ki bi povzročala težave prebivalcem. Očitali so nam, da smo si začrtali 50-metrski jez, za katerim se bo nabrala ogromna količina vode. To je bilo eno izmed zelo starih razmišljanj. V resnici smo se s pregrado umaknili iz najbolj lepega dela kanjona in zasnovali novo vizijo. Trudili smo se, da bi spremenili zakon o Soči in pri tem bomo vztrajali. Prav je, da se razmišlja o novih projektih. Kar se tiče Učje, so nas ob umeščanju objekta v prostor strokovnjaki opozorili, da bo težko kaj premakniti, dokler velja omenjeni zakon.

Podoben zalogaj je reka Idrijca.

Težava je Natura 2000, kjer so energetski objekti mogoči, če se zagotovi nadaljnje bivanje živali ali rastlin v prostoru. Prizadevamo si priti do pravilne ocene, kako je mogoče zagotoviti sožitje. Največji problem Idrijce so ribe, zato v iskanju rešitev sodelujemo z ribiči. Verjamem, da bo moč tudi na Idrijci zgraditi kakšno elektrarno, nemara celo prej kot na Učji. Nikakor pa ne bomo – in to sem večkrat poudaril – gradili velike akumulacijske elektrarne. V mislih imamo elektrarne manjšega obsega, kjer bi pregrade segale do vrha struge, nikakor pa voda ne bi zalila vse doline.

Ko govorimo o visokih vodah: po nedavnih povodnjih v Baški grapi se je izkazalo, da imajo v teh ozkih dolinah zadrževalniki pomembno zaščitno funkcijo.

Gradnja hidroelektrarn pomeni tudi vpliv na varnost pred visokimi vodami. Akumulacije lahko zadržijo prvi hud udarni val. Če so bregovi očiščeni, je mogoče regulirati vodo in ustaviti najhujše poplave. V naših krajih z ozkimi dolinami lahko uporabimo zadrževalnike. Da bi preprečili poplave, gradimo tudi zadrževalnike proda. Ko je bilo gradbeništvo v vzponu, so ta prod lahko porabili, danes pa ostaja.

Ko smo vsi preklinjali letošnje vreme, pravite, da se je vam smejalo. Je bilo leto, ki ga zapuščate kot direktor, rekordno?

Da, to leto je bilo rekordno po proizvodnji elektrike tako na velikih kot na malih hidroelektrarnah. Za večje elektrarne nad 10 mW smo načrtovali okrog 430 GW ur, proizvodnja pa je presegla 600 GW. Avče so sicer delale nekaj slabše. Res je, da se nam je smejalo, saj dež pomeni vodo, voda pa zaslužek. Mi sicer nismo neposredni prodajalci, saj vso energijo prodamo HSE. Finančni izkupiček pa ni rekorden, ker je cena električne energije nižja kot v prejšnjih letih. Rekordno je bilo leto 2010, ko je bil tudi finančni izkupiček rekorden. Cena energije je različna glede na proizvodnjo. Če je slabša, cena naraste in nasprotno.

Bi Seng bolje posloval sam, neodvisno od HSE, ki je tako ali drugače podvržen politiki?

Holding je bil ustanovljen z namenom, da bi prodajali energijo tako, da bo vsem deležnikom čim bolje. Hidraši smo šli v holding, ker so pretoki rek različni v različnih letnih časih. Če nekomu prodajaš elektriko, jo za ceno, za katero se dogovoriš. Če elektrike ne moreš zagotoviti, jo moraš sam najti drugje. Če pa si del večje skupine z različnimi proizvajalci, se lahko prodaja uravna, da je najbolj optimalna in zagotavlja največji zaslužek. Druga korist skupnega življenja je, da nam druge družbe pomagajo v času nizkih voda, ko bi sicer imeli krepko izgubo. Obenem pa tudi mi pomagamo drugim, ko delamo dobro. Dobre strani holdinga prevladujejo tudi nad tistimi, o katerih se danes toliko govori. Odločitev o Teš 6 je pač padla, naložba presega okvirje holdinga, zato moramo vsi solidarno pomagati, da bomo potem bolje živeli. Vse je narejeno z določenim namenom.

Kakšno je vaše stališče do morebitne privatizacije slovenske energetske industrije?

HSE bi lahko privatizirali, da bi omogočili vstop svežemu kapitalu – do 40 odstotkov holdinga, na primer. Ne bi bilo pa prav, da bi privatizirali posamezne proizvodne objekte, zlasti hidroelektrarne. Primeren pristop bi bil zasebni kapital pri novogradnjah, s čimer bi v smislu javno-zasebnega partnerstva pospešili gradnjo novih virov. Ker jih bomo potrebovali. V tej smeri smo že razmišljali o gradnji malih hidroelektrarn, ampak sem nam to še ni izšlo.