Afera Patria je ta čas tudi v zvezi z Jožetom Zagožnom najbolj na očeh. Toda svetlopolti mož drobne postave, gostih besed in neposreden, skoraj srčen v osebnih stikih, še zdaleč ne bo ostal zapisan v novejšo slovensko zgodovino zgolj po tem, da je bil ali pa so ga vsaj mediji povezovali s Patrio. Jože Zagožen, kljub svoji raznoliki poslovni in politični preteklosti, bo ostal v kolektivnem spominu predvsem kot človek, za katerega se čisto natančno ne ve, kaj je bil, veliko pa je znanega o tem, s čim vse ni imel nič opraviti. O tem, kaj te dni počne gospodarstvenik, pravzaprav poslovnež Jože Zagožen, je torej težko povedati več kot o tistem, kar sam o sebi zanika.
Od lani ni več direktor HSE in ne nadzornik TEŠ. Ostaja pa predsednik nadzornega sveta koncerna Gorenje, ampak to je že nekakšna tradicija, namreč, da je Zagožen povezan z Gorenjem. Tako ali drugače. Jeseni se je vrnil v svoje zasebno podjetje Ter v ljubljanski Topniški ulici - samo streljaj od obrambnega ministrstva, bo kdo privzdignil obrvi -, katerega lastnik in prokurist je od leta 2001. Vodi ga z ženo Marijo in sinom Matejem.
Zagožnu zaradi lastništva in prokure v Teru nihče ni delal težav niti v času, ko je vodil HSE, čeprav je Ter registriran tudi za proizvodnjo in distribucijo elektrike, podjetje pa je za časa Janševe vlade in Zagožnovih številnih funkcij hitro postalo uspešno. Zagožen je svojčas trdil, da služi z nepremičninami in s posli s tujci, ni pa bilo dokazano, da bi svetovalo Gorenju in Petrolu, kjer je takrat bil nadzornik.
Soproga Marija že nekaj let nadzoruje Slovensko industrijo jekla, katere večinski lastnik je zdaj ruski podjetnik Vladimir Žukov, njegova podjetja pa prek Rusije kažejo v Bolgarijo, kjer je Zagožen kot direktor HSE kupil termoelektrarno, ki premog uvaža iz Rusije, od nje pa holding nima niti najmanjše koristi.
Vsi posli družine Zagožen med seboj niso povezani. Nasprotno. Gre za številne, različne vloge Jožeta Zagožna, ki se pred nobeno oviro ne obrne, hodi po mnogih poteh, gre včasih naravnost skozi zid, drugič ubere daljšnico, a vselej prispe do cilja. Pri tem mu pomaga slab spomin.
Tako je tudi v primeru Patria, s katero naj Zagožen ne bi imel ničesar. A ko se pojavljajo novi dokazi o njegovem domnevnem sodelovanju pri dogovorih, da je finski izdelovalec oklepnikov dobil naročilo slovenskega obrambnega ministrstva, dandanes še ne povsem zaključen seznam prejemnikov pa mastne provizije, niti s tem Zagožen nima težav. Po njegovem ima vsakdo pravico do slabega spomina. Tako se ne spomni, da bi kot direktor uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu parlamentarno komisijo spraševal, kaj naj stori z denarjem iz trgovine z orožjem v letih 1991 do 1993. Potem se ne spomni, da bi kot nadzornik Gorenja pred objavo novice v medijih kaj vedel o tem, da bodo Patrie sestavljali v Gorenju. Še manj se spomni kakšnega sestanka s sodelavci SDS in svojimi bivšimi sodelavci z obrambnega ministrstva ter zastopniki Patrie pri sebi na HSE. Potem se mu povrne spomin in pojasni, da so od njega želeli dobiti le reference za posel s Patrio.
Svoje težave s spominom in mnenje o resnicoljubnosti lani za Delo razloži takole: »Naj poudarim, da se aktivne laži zelo izogibam. Ni pa nujno, da kdaj nisem česa zamolčal. Skratka, laži se ne poslužujem. Praviloma ne.«
Preletimo zdaj v svetlobi njegovih pogledov na poslovno in politično etiko najbolj zanimive dogodivščine dr. Jožeta Zagožna.
Kmečki otrok z Ljubnega ob Savinji po poniglavostih v srednji električarski šoli vztrajno študira, nazadnje z Gorenjevo štipendijo. Kronisti o njegovem delovanju v sedemdesetih letih odkrijejo, da se navdušuje nad nauki Mao Zedonga, nasprotuje emancipaciji žensk in sodeluje v vodstvih slovenskih in jugoslovanskih študentov. Pod Ivanom Atelškom se zaposli v Gorenju in v osemdesetih tam ostane kot član sanacijske ekipe Hermana Rigelnika. Je družbenopolitično izjemno angažiran, nikoli ne vstopi v partijo, a fotografije s partijskih debat v Gorenju ga vedno kažejo sedeti v prvi vrsti. Ko v Sloveniji pride do političnega preobrata, se včlani v predhodnico današnje SDS, Rigelnik pa mu da vedeti, da nanj ne računa več. Toda Zagožen si je že blizu z Janezom Janšo in na obrambnem ministrstvu prevzame urad za logistiko.
Sledi selitev v Ljubljano, nekaj smrdi pri zamenjavi Gorenjevega stanovanja za državno, a izcimi se nič. Leto zatem se znajde v Izraelu v delegaciji ministrstva in tam sreča delegacijo slovenskih teritorialcev; oboji so prišli kupovat izraelska letala. Neumnost povezujejo z Walterjem Wolfom, ki se mnogo let kasneje pojavi pri Patrii, a Zagožen kakšne povezave z Wolfom zanika. Nič ne ve o tem, kdo je vedel za orožje, leta 1993 najdeno na mariborskem letališču, čeprav o tem veliko govori. Zanika tudi povezavo z anonimko, ki skuša diskreditirati Rigelnika kot predsednika parlamenta. Odločno zavrne namige, da naj bi bil pod imenom Napoleon tajni sodelavec Udbe, nasprotno, po vsej uspešni družbenopolitični in službeni karieri izjavi, da je pravzaprav žrtev Udbe.
Sledi nekaj kislih let. Z Depalo vasjo skupaj Janšo z ministrstva odleti tudi Zagožen. Zaposli se v tiskarni Ljudska pravica, ta kmalu neslavno konča, on pa postane ljubljanski mestni svetnik. Pomaga ustanoviti časopis Demokracija in milijonske izgube zasuče tako, da je na izgubi samo financer Demokracije, povratnik Ludvik Čanžek.
Leta 1996 se Zagožen zavihti na poslanski sedež in za kratek čas pod Bajukovo vlado prevzame gospodarsko ministrstvo. Na ministrstvu najde prisluškovalno napravo in kovček z razstrelivom, a za oboje se izkaže, da ni nič od tega. Že takrat se morajo kriminalisti lotiti preiskave, ali ni morda čudno poslovanje ministrstva pomagalo financiranju SDS. Po Zagožnovem naročilu mora Gorenje kupiti delnice tega časopisa. S tem pomaga sprožiti niz dogodkov, ki imajo kasneje usoden učinek na zaplete z lastništvom medijev v Sloveniji in tudi na zgodbe o tajkunih. Mednje, morda po hudi krivici, mediji Zagožna nikoli niso uvrščali.
Sicer pa pravijo njegovi znanci - celo general Kolšek, ki se pred svojo smrtjo sicer zaradi nezaupanja do SDS z Zagožnom ni hotel sestati, ali nedavno preminuli slikar Jože Horvat Jaki -, da je zasebno Jože Zagožen izjemno dober človek. Bližnjemu, če je le mogoče, bo vselej pomagal, poiskal zvezo, dal dober nasvet.
Iz Sobotne priloge