Cilj je zdravje, ne odškodnine

Nov pravilnik: delavec bo lahko sam zaprosil za začetek postopka priznavanja poklicne bolezni, stroške postopka pa bo kril ZZZS.
Objavljeno
16. februar 2018 09.53
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Nekaj deset primerov priznanih poklicnih bolezni na leto ustvarja vtis, da so delavci v Sloveniji krepkega zdravja in delodajalci zanje zgledno skrbijo. Slika je seveda lažna, izkrivlja jo dejstvo, da se zaradi nedorečene zakonodaje in pravilnikov poklicne bolezni z izjemo azbestoze zadnjega četrt stoletja ne odkrivajo in preprečujejo.

Upoštevajoč statistike drugih evropskih držav, za poklicnimi boleznimi v Sloveniji vsako leto zboli nekaj več kot 600 delavcev, a le redki, ki se jim postavi ta diagnoza, imajo polna bolniška nadomestila in druge pravice iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Prav tako ni natančno znano, a se domneva, da so najpogostejše poklicne bolezni dermatoze, astma in naglušnost.

Na podlagi ocen EU oz. Finske kot referenčne države samo zaradi poklicnega raka zaradi izpostavljenosti rakotvornim kemikalijam pri nas vsako leto umre 442 ljudi, zaradi posledic dela z drugimi nevarnimi kemikalijami, ki niso rakotvorne, pa še dodatnih 300. »To smo pometli pod preprogo, ker se pretvarjamo, da so vsi raki posledica tveganj zunaj dela,« pravi Lučka Böhm, izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS), odgovorna za varnost in zdravje pri delu.

Konec konflikta interesov?

Praktično noben delodajalec ne pripravlja ocene tveganja za delovna mesta, saj tega od njega nihče ne zahteva, poudarja Böhmova. Brezpravje, ki gre zlasti na škodo zdravja delavcev, naj bi uredil težko pričakovani pravilnik o poklicnih boleznih, katerega osnutek so pripravili na ministrstvu za zdravje. Z zadnjo različico skrbno varovane skrivnosti, ki so jo videli le posvečeni, se bodo 22. februarja seznanili člani strokovnega odbora v ekonomsko-socialnem svetu (ESS). Če ne bodo imeli dodatnih pripomb, bo osnutek posredovan v javno obravnavo, pravilnik pa bo na koncu sprejela ministrica za zdravje.

»Nov pravilnik potrebujemo zato, ker stari iz leta 2003 ni omogočal odkrivanja poklicnih bolezni. V njem je namreč pisalo, da če delodajalec posumi, da gre pri njegovem delavcu za poklicno bolezen, ga mora poslati na pregled k pooblaščenemu zdravniku, specialistu medicine dela. Tu pa gre za konflikt interesov: delodajalcu ni v interesu, da se odkrije bolezen, ki jo sam povzroči; poleg tega pooblaščenega zdravnika, t. j. specialista medicine dela, plačuje delodajalec,« pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa.

Bistveni novosti po njenih besedah sta, da delavec sam zaprosi za začetek postopka priznavanja poklicne bolezni svojega osebnega zdravnika, v postopku priznavanja pa ne sodeluje specialist medicine dela, ki ga plačuje delodajalec, temveč od delodajalca neodvisni specialist medicine dela, prometa in športa.

»Ko bo pri delavcu v okviru zdravstvenega sistema postavljena diagnoza bolezni, za katero bi lahko bil razlog določena škodljiva izpostavljenost na delovnem mestu ali v delovnem okolju, bo lahko posredoval vlogo, s katero bo začel postopek ugotavljanja in potrjevanja poklicne bolezni. Na to bo moral delavca opozoriti izvajalec medicine dela delodajalca, lahko pa ga bo na to opozoril tudi zdravnik specialist, ki ga zdravi, izbrani zdravnik, varnostni inženir delodajalca, sindikalni ali delavski zaupnik,« sprožitev postopka priznavanja poklicne bolezni pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje.

Končno besedo pri potrditvi poklicne bolezni bo imela tričlanska nacionalna komisija. Sprememba je tudi, da bo stroške postopka ugotavljanja in potrjevanja poklicnih bolezni kril Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Zdajšnja ureditev ta strošek nalaga delodajalcem, ki pa se mu najraje izognejo, zato pade na delavce, ki pa plačila pogosto ne zmorejo.

Vsako diagnozo bo treba temeljito dokazati

Predstavniki delodajalcev in delavcev nestrpno pričakujejo predvsem dve prilogi pravilnika: seznam poklicnih bolezni – predlog so člani strokovnega odbora pri ESS že dobili na mizo – in kriterije za postopek njihovega ugotavljanja in potrjevanja, ki jih strokovni odbor še ni videl. Na ministrstvu za zdravje pravijo, da se seznam poklicnih bolezni, ki temelji na priporočenem seznamu Evropske komisije in zadnjem revidiranem seznamu poklicnih bolezni Mednarodne organizacije dela, ne razlikuje bistveno od seznama, ki je v veljavi že sedaj.

Delodajalce je močno razburilo, ker naj bi seznam med poklicne bolezni, tudi rakave, uvrščal tudi bolezni zaradi tveganj, ki so jim delavci izpostavljeni zunaj delovnega okolja. Osnutek pravilnika so zato označili kot napad na gospodarstvo, zlasti mala podjetja. Dodič Fikfakova poudarja, da bodo na seznamu naštete diagnoze, ki jih je mogoče povezati z izpostavljenostjo pri delu, vendar to ne pomeni, da bodo vse diagnoze avtomatično priznane za poklicne bolezni.

Prej mora biti namreč izpeljan temeljit postopek verifikacije poklicne bolezni, v katerem bodo strokovnjaki poklicno bolezen potrdili, če bo dokazana vzročna zveza med že ugotovljeno boleznijo delavca ter delom na delovnem mestu, kjer je bil izpostavljen obremenitvam, ki to bolezen lahko povzročijo, in dovolj veliko izpostavljenostjo obremenitvam na delovnem mestu, da po omenjenih mednarodno sprejetih kriterijih lahko povzroči bolezen.

Pravilnik delavcu ali zavarovalnici tudi ne daje nikakršne neposredne pravice za vlaganje odškodninskih ali regresnih zahtevkov, na kar opozarjajo delodajalci. Potrjena poklicna bolezen bo delavcu omogočila le uveljavitev tistih pravic, ki mu jih zakonodaja že daje. Gre za pravico do 100-odstotnega nadomestila v primeru bolniškega staleža zaradi poklicne bolezni ter za nekoliko višjo pokojnino v primeru upokojitve.

Bolezni hrbtenice ne bodo poklicna bolezen

»Delodajalci se najbolj bojijo, da bodo priznane poklicne bolezni, ki si jih delavci prislužijo z delom doma, ali da bodo med poklicne bolezni štete tudi bolezni, povezane z delom. Tu mislijo predvsem na bolečino v križu,« pravi Dodič Fikfakova.

Med procesom dokazovanja poklicne bolezni mora skupina strokovnjakov dejansko ugotoviti, da je bila stopnja izpostavljenosti v določenem času na delovnem mestu tolikšna, da je izzvala poklicno bolezen. Če delavec opravlja enako delo doma kot v službi, je včasih to težko, vendar menim, da gre za redke primere. Pri bolečinah v križu pa je tako, da se zaradi degenerativnih procesov na hrbtenici, ki se pojavljajo že zgodaj v življenju, dejansko težko loči, za kaj sta odgovorna delo in za kaj npr. nagnjenost ali šport, zato se te bolezni štejejo povsod v Evropi kot bolezni, povezane z delom, in ne kot poklicne, posredno na vprašanje, ali bodo bolezni hrbtenice priznane kot poklicne bolezni, odgovarja Dodič Fikfakova.

Odziv malih delodajalcev proti sprejetju predloga pravilnika razume predvsem kot etični problem: »Nič zato, če bolezen povzročimo, bistveno je, da ne plačamo regresnega zahtevka in da kot delodajalci ne propademo! Tega si še pred nekaj leti nihče ne bi upal reči glasno.«

Odškodninske tožbe niso praksa delavcev, ki jim ni uspelo dokazati poklicne bolezni, za regresne zahtevke pa se ZZZS odloči samo, če je delodajalec opustil obveznost preventivnega ravnanja, potrjuje sindikalistka Böhmova. Rešitve, ki jih uvaja novi pravilnik, po njenem niso idealne, vendar lahko zaživijo.

»Želimo, da se osnutek pravilnika sprejme čim prej, da se vidi, ali bo treba še kaj spremeniti.« Največja dodana vrednost pravilnika ni boljše odkrivanje poklicnih bolezni, temveč ocena tveganj na delovnem mestu in določitev preventivnih ukrepov tam, kjer so prisotna.