Tiskane izdaje
Maja − zaradi želje po anonimnosti je ime izmišljeno − je 30-letna družboslovka s sedmo stopnjo izobrazbe. Ima dve leti in štiri mesece delovne dobe. Poldrugo leto je vpisana med brezposelne na zavodu za zaposlovanje. Od najstniških let dela prostovoljno v svoji stroki, zadnjih sedem na višji ravni, vendar ji nihče dela ne plača. Veliko se mreži, navezuje nove stike, ponujajo ji honorarna dela.
»Vsi bi najraje videli, da delam odlično, veliko in brezplačno,« je zaupala sogovornica, ki se zdaj preživlja z delom prek avtorske pogodbe. S honorarjem si pokrije obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, položnico za telefon in enotedenski nakup hrane.
Ob honorarnem delu in aktivnem mreženju se dogovarja tudi za neformalne pogovore pri potencialnih delodajalcih. Čeprav delovno mesto ni razpisano, se jim želi predstaviti za morebitno priložnost v prihodnosti. Redno spremlja zaposlitvene oglase, a je ponudba skromna, dela pa večinoma vnaprej dogovorjena. Daleč od tega, da bi bila izbirčna − poleg ponudbe del v svoji regiji spremlja še ljubljansko, vse bolj pa se nagiba k odhodu v tujino, izkušnje zunaj slovenskih meja kot prostovoljka že ima.
Načeta samozavest
»V svoji stroki imam veliko referenc. Gre za neplačana dela. Pravijo, da sem inovativna in da delam dobro. Vsaj osem ur na dan se posvetim stvarem, ki so povezane z mojim poklicem, prostih koncev tedna ne poznam. Hvaležna sem, da me domači podpirajo in mi pomagajo, vendar v nedogled tako ne bo šlo. Ves čas se tudi dodatno izobražujem, iz veselja, pa tudi zato, ker upam, da se mi bo nekega dne to obrestovalo,« je povedala.
Z aktivnostjo in prostovoljnim delom premaguje krizo dolgotrajne brezposelnosti. »Ko vidim rezultate uspešno opravljenega dela, dobim elan. To me drži pokonci,« je dejala. Vendar pa jo podzavestno muči brezup. »Včasih me prime, da bi se – po domače povedano – kam vrgla. Postala sem zelo občutljiva in še bolj dovzetna za nepravična razmerja moči v okolici in družbi. Nenehno se trudim, da me občutek nemoči ne bi potisnil čez rob,« je opisala razpoloženjska nihanja.
Najhujše poraze občuti z zavrnitvijo, opazovanjem nepotizma in zvez ter vsakim obiskom zavoda za zaposlovanje: »Tam se vedno znova vprašam, ali oni obstajajo zaradi mene ali jaz zaradi njih. Ob poslušanju zgodb drugih brezposelnih pa imam srečo s svetovalkami, a kljub temu se ob vsakem obisku počutim kot največja lenuhinja in brezdelnica.«
Dolgotrajna brezposelnost ji je (kljub stalnemu prostovoljnemu delu) močno načela samozavest. Ker še ni imela redne zaposlitve, se počuti manjvredno. Boji se, da bi cinizem, ki jo načenja, prodrl v vsebino njenih motivacijskih pisem. »Rada bi presekala krog, v katerem sem se znašla,« pravi v želji po spremembi. Optimizem začuti vsakič, ko sliši, da je kdo dobil službo brez zvez in poznanstev: »Vem − razmere niso popolnoma brezupne.«
Med iskanjem zaposlitve je spoznala, da so zveze pomembnejše od priporočil. »Bistven je tudi zelo prepričljiv prvi vtis, tudi če zavaja. V manjših mestih so ponavadi vse zaposlitve vnaprej dogovorjene. Zelo pomembna so mreženja. Zaposlitve za nedoločen čas so zelo redke. Veliko delodajalcev sklepa sodelovanje prek statusov samostojnega podjetnika in avtorskih pogodb, kar sili v prekarnost, negotov položaj. A zavoljo preživetja smo prisiljeni vzeti tudi to,« je nanizala spoznanja.
Ponudba za klubsko plesalko
Pri pristopu delodajalcev, ki iščejo nov kader, jo najbolj motijo pričakovanja o dolgoletnih zaposlitvenih izkušnjah, visoke zahteve za nizko plačana, začasna dela, plačevanje po učinkovitosti, »za kar veš, da te bodo opeharili«, vehementnost na pogovorih, prevzemanje idej, s katerimi pride kandidat na pogovor za službo, neodzivnost po pogovoru, včasih tudi odkrit seksizem.
»Želela bi si korektnosti delodajalcev, ki objavljajo oglas, in takšnega odnosa, ko prideš na pogovor. Pogrešam možnost transparentnega kandidiranja na razpisu. In odgovor na prošnjo,« je položila na srce delodajalcem.
Na zavodu za zaposlovanje se zglasi vsake tri mesece. Udeležila se je nekaterih izobraževanj in usposabljanj, ki jih ta ponuja. Opravila je, denimo, eno stopnjo tečaja tujega jezika. »Za to sem zelo hvaležna, a ne razumem, kako naj bi osnovna stopnja jezika povečala zaposljivost iskalca. Zato se sprašujem, kakšna je poanta financiranja tega programa.«
Pogosto je zbegana pri sodelovanju z zavodom. Kolegica, ki končuje doktorat, je, denimo, od zavoda dobila ponudbo za klubsko plesalko, ki mora obvezno obvladati osnove ukrajinščine.
Novo priložnost je iskala prek javnih del, a je zavod ni uvrstil na prednostni seznam, ker je v preteklosti koristila njihove ugodnosti, čeprav gre za dve povsem različni zadevi, saj tečaji in usposabljanja niso zaposlitev. Prednost so dobili tisti, ki so brezposelni dve leti in se še niso vključili v programe zavoda.
