Tiskane izdaje
Začelo se je novo šolsko leto, s tem pa tudi vpis v nove interesne dejavnosti, ki bo potekal ves mesec. Ena bolj priljubljenih in koristnih popoldanskih dejavnosti v nadaljnjem življenju otrok je učenje tujih jezikov. Znanje jezikov v globaliziranem svetu vse bolj utira pot do zaposlitve. To potrjuje tudi nedavna raziskava jezikovne šole Mint International House s sodelovanjem z Red Orbitom, ki preučuje jezikovne kriterije za zaposlitev v več kot 2000 oglasih za prosto delovno mesto.
Podjetja poleg znanja angleščine, ki je že skorajda samoumevno, kot je bilo v nekdanji državi znanje srbohrvaščine, vedno bolj pričakujejo tudi znanje nemščine, nekoliko manj pa italijanščine. Torej je kljub globalizaciji še vedno skoraj tri četrtine izmenjav med sosednjimi ali bližnjimi državami, pravi direktorica Minta Mojca Hergouth Koletič. Angleščina se dandanes kar pričakuje, prednost na trgu dela pa predstavljajo drugi jeziki. Znati samo nemško brez angleščine pa tudi ni dovolj.
V Ljubljani je ena od šol nekoč poučevala nemščino kot prvi tuji jezik, a je to nato ukinila, ker gimnazije niso predvidele, da bi dijaki k njim prihajali brez angleškega znanja in niso ponujale osnovne ravni.
Razmere v izobraževanju se od realnih potreb odmikajo. Skoraj vsi otroci se kot prvi tuji jezik učijo angleščino (97 odstotkov), kot drugi pa večinoma nemško (92 odstotkov). Med pogostejšimi drugimi tujimi jeziki so tudi angleščina, italijanščina in francoščina, kažejo podatki statističnega urada za šolsko leto 2014/2015.
Vendar je razlika med številom tistih, ki se učijo prvega jezika, in tistih, ki se učijo drugega, kar skoraj 100.000.
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pa razpolagajo s podatki, da je v lanskem šolskem letu pouk neobveznega izbirnega predmeta – tuji jezik – obiskovalo 87 odstotkov prvošolčkov. Podobno bo letos, ko se uveljavlja pozitivna sprememba: vsi učenci drugega razreda bodo z novim šolskim letom imeli na urniku dve uri tujega jezika. Na 192 šolah bodo prav toliko časa tujemu jeziku posvetili tudi v tretjem razredu. Prav tako se čedalje več učencev četrtega in petega razreda vključuje v pouk neobveznih izbirnih predmetov, od katerih je eden tudi tuji jezik.
Konkurenčnost tudi z jezikom
Mojca Hergouth Koletič, sicer profesorica angleščine in nemščine, se spominja, da je ob 20-letnici osamosvojitve naletela na raziskavo, ki je pokazala, da se je v tem obdobju znanje angleščine dvignilo za tretjino, vendar je znanje drugih jezikov padlo za četrtino. Dve tretjini tečajnikov, ki se pri njih učijo nemščino, je strojnikov, inženirjev, tehničnih kadrov; ti so nekoč iz rednega šolstva prišli z znanjem jezika, danes pa ne več.
Tuji prodajniki večinoma znajo angleško, toda ko naš tehnični kader naleti na problem, se obrnejo na tehnike, ki takšnega znanja večinoma nimajo. Zato se ga morajo priučiti oni. Ker Nemcem prodajamo določene sestavne dele, se jim moramo prilagoditi. »Konkurenčni moramo biti vsi, a ko se izbirajo dobavitelji, je eden od kriterijev tudi to, s kom bomo lažje komunicirali,« poudarja profesorica.
Nemščina se je v gimnazijah ohranila, a ni tako močna, kot je bila nekoč, saj je več jezikovne ponudbe. Sama v šolah pogreša učenje ruščine, do države pa ima še druga pričakovanja: »Naše javno šolstvo, ki se financira iz državnega proračuna, bi moralo najprej servisirati potrebe našega gospodarstva.« Dodaja še, da ne smemo več razmišljati o našem dvomilijonskem trgu, temveč o petstomilijonskem, kar je tudi ideja EU.
Jezikovne šole opravljajo naloge šolstva
Profesorici se zdi nelogično tudi to, da zasebne jezikovne šole, ki bi morale živeti od jezikov, ki se jih ljudje učijo zaradi svojega veselja, kot hobi, zdaj živijo na račun podajanja znanja, ki bi ga morali pridobiti v dvajsetih letih šolanja. Zato svetuje tudi, naj se otroci zgodaj začnejo učiti tujih jezikov – stroka predlaga, da se to zgodi pri treh ali štirih letih, ko otroci začnejo razlikovati jezikovne sisteme med seboj.
Bolj kot zgodnjo učenje pa je pomemben njegov izvajalec. Jezik mora biti pri tem zgolj stranski produkt, poučevati je treba skozi različne aktivnosti. »Majhnih otrok ne moremo posaditi za mizo in jih učiti po tem slovničnem načelu, ki ga je v našem rednem izobraževanju še vedno preveč. Tudi v drugi in tretji triadi,« pojasnjuje.
V učilnici ali v alfa stanju?
Metod, kako se naučiti jezika, je veliko. Vse bolj priljubljeno postaja učenje prek spleta: nekatere strani ponujajo brezplačne vsebine v obliki vaj, teorije, izpitov in videov. Obstajajo tudi plačljive vsebine – spletne strani nam, denimo, priskrbijo tujejezičnega sogovornika, s katerim vadimo jezik. Tako se lahko z nekom pogovarjate v italijanščini, on pa vam odgovarja v angleščini – in vadita oba.
Med brskanjem po spletu lahko najdemo tudi metodo učenja jezikov s hipnozo, za katero njeni ponudniki pravijo, da omogoča štirikrat hitrejše učenje jezika, izboljšuje spomin in nas razbremeni stresa. V 40 urah oziroma petih dneh naj bi se naučili toliko elementov tujega jezika, kot bi se po konvencionalnih metodah naučili v enem letu oziroma 120 do 160 urah. Sogovornica meni, da načeloma nobeno učenje ne škoduje, vendar velja: če znanje na hitro pridobimo, ga še hitreje izgubimo.
»Če bi te metode tako čudežno delovale, kdo bi se potem še mučil s klasičnimi tečaji? Izkušnjo učenja jezika ima vsak in je smešno, da so ljudje, ki se v desetletju niso kaj dosti naučili, prepričani, da se bodo jezika naučili v enem tednu,« je kritična. Zato svetuje, da se je bolje odpraviti v tujino na tečaj in da je mogoče to celo cenejše.
Bolj klasične oblike učenja ponujajo jezikovne šole bodisi s tedenskimi tečaji bodisi tudi s tečaji v tujini. Poučujejo tako otroke in mladino kot tudi odrasle, povrhu ponujajo poučevanje v podjetjih. Večina ponuja od osem do deset jezikov, ena od šol pa kar 28.
Nekatere organizirajo tudi enotedenske ali dvotedenske tečaje na tujih šolah in univerzah, za kar je treba odšteti od 400 do 1350 evrov.
Jezikovne tabore organizirajo tudi v Sloveniji. Otrokom koristijo predvsem zato, ker so dan in noč obdani z jezikom. Takšni tabori stanejo od 365 do 539 evrov, delujejo pa na podlagi doživljajskega učenja, kjer z igro in različnimi doživetji otrokom vzbudijo zanimanje za jezik. Ena manj znanih oblik tujega jezika, ki se uvaja tudi pri nas, so tako imenovani language caffeji, v katerih se interesenti dobivajo na primer enkrat na teden oziroma na večerih tujih jezikov, na katerih vadijo različne jezike.
Po raziskavi morajo največ jezikov znati tisti, ki delajo v srednjem menedžmentu; denimo tisti, ki sklepajo posle. V jezikovnih šolah poučujejo mnoge zaposlene, večinoma izvoznih družb ali podjetij v tuji lasti, bodisi na običajnih tečajih bodisi se dogovorijo za interna srečanja, na katerih lahko prilagodijo strokovno terminologijo. Predvsem menedžerji, ki veliko potujejo, se odločajo tudi za individualne programe, izkušnje pa menda kažejo, da za usvojitev enakega znanja potrebujejo približno tretjino manj časa kot tisti, ki obiskujejo skupine.
