Tiskane izdaje
V tujini pogosto velja, da je podjetnik pravi podjetnik šele takrat, ko se je že nekaj naučil iz svojih napak, o Sloveniji pa bi lahko trdili, da je neuspeh v podjetništvu tabu. Družba na podjetnike, ki so se opekli, na splošno ne gleda z naklonjenostjo, tudi sami o tem ne govorijo radi, nam je pa v pogovoru več o tem povedala Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti.
Kako Slovenci gledajo na to, da v podjetništvu propadeš, se pobereš in ti ponovno uspe?
Mislim, da je bil pri starejših generacijah, ki so gradile zvezno kariero deset, 20, 30 let ali vse življenje, ta neuspeh pri posameznikih in okolici zaznan zelo negativno. Kot neka slaba zgodba, osebni poraz, včasih, ko je bila vpletena tudi družina, kot družinski poraz. Zdi se mi, da mlajše generacije bolj spremljajo, kaj se dogaja drugod, predvsem na razvitejšem zahodu, in da zgodba o uspehu ni samo ena v posameznikovem življenju.
Zgodb o uspehu ali o porazih je lahko več. Poznam jih veliko, tudi slovenskih, v katerih so se posamezniki lotili posla, v njem popolnoma uspeli, ga uspešno prodali nekomu drugemu, da se je nadaljeval, začeli delati novo zgodbo, a jim v njej kasneje ni uspelo. Kljub temu ti ljudje ne vržejo puške v koruzo, rečejo si »ta zgodba ni uspela« in iščejo nove priložnosti. S prihodom novih generacij je fleksibilnost veliko večja, tudi okolica, ki te stvari opazuje in spremlja, malo bolj tolerantno odreagira in ve, da »če ni uspela ta zgodba, bo naslednja«.
Bi lahko spremenili dojemanje neuspeha pri starejših generacijah?
Težko bomo spremenili nekoga, ki je vse življenje delal stvari drugače. Predvsem mediji lahko obveščajo o tem, opozarjajo na posameznike, ki imajo več takšnih zgodb – nekatere pozitivne, druge negativne, in da nikoli ni treba obupati. Vedno so priložnosti, je pa res, da moraš zanje imeti idejo, biti korak pred konkurenco in v pravem trenutku na pravem mestu. Veliko idej lahko iščemo tudi v tujini in jih prenašamo v svoje okolje, hkrati je kar veliko slovenskih podjetnikov Slovenijo vzelo kot »otroški peskovnik« za svojo idejo, potem so z njo prodrli na svetovni trg. Ker je za večji uspeh Slovenija premajhna.
Raziskava Global Entrepreneurship Monitorja iz leta 2014 kaže, da je strah pred neuspehom pri posameznikih v ZDA enak kot v Sloveniji.
Mislim, da je strah pred neuspehom za posameznika enako ogrožajoč v Sloveniji kot v drugih državah. Neuspeh je lahko za posameznika grožnja, vendar je dolgoročno lahko tudi nov izziv. To pomeni, da bo nekdo, ki je bil odpuščen, ob pogledu nazaj mogoče rekel: »V resnici sem hvaležen, da me je nekdanji delodajalec odpustil, saj drugače ne bi začel te podjetniške ideje.«
Še ena od študij kaže, da imajo podjetniki, ki imajo za sabo propadlo podjetje, večji promet in večjo rast števila zaposlenih. Torej je neuspeh v resnici dobrodošel na poslovni poti?
Hrvati imajo pregovor: Kar te ne ubije, te okrepi. Vsekakor vsaka izkušnja, ki se nam zgodi na karierni poti, prinese kaj dobrega. Tisti trenutek se nam morda zdi grozno, obupno, brezizhodno, vendar nas na koncu okrepi. Nekje postanemo bolj previdni, drugje močnejši, samozavestni, ker vemo in lahko napovemo določene stvari, ki se nam lahko zgodijo. Laže predvidevamo in zato se lahko tudi bolje odločamo. Te izkušnje nam omogočajo, da se bolje znajdemo, delujemo in poslujemo v prihodnosti.
Slovenski mladi v primerjavi z vrstniki v tujini niso preveč naklonjeni podjetništvu. Zakaj je tako – jim primanjkuje poguma, jih odbijajo negativne zgodbe o podjetnikih?
To je značilnost generacije, ki zdaj prihaja. To sta generaciji Y in Z, ki želita zelo hitro uspeti in prodreti, hitro imeti nadzor nad vsem, kar pa vemo, da je v resničnem življenju zelo težko. Na drugi strani so tu starši, ki jim ne dajejo pozitivnih spodbud, ampak jih raje demotivirajo, ko rečejo »glej, grozno je, situacija je težka«. Tretja stvar pa je, da se kljub temu, da se v zadnjem času razmeroma veliko govori o zagonskih podjetjih, o možnostih, ki jih imajo mladi, ti težko poistovetijo s temi zgodbami, zdijo se jim nerealne ali oddaljene, čeprav se to dogaja slovenskim posameznikom.
Predvsem pri mladih je problem, da si želijo nekatere stvari na hitro in hkrati. Kar se mi zdi zelo pomembno za Slovenijo na splošno, pa je, da šolski sistem od vrtca, osnovne in srednje šole do fakultete premalo spodbuja ustvarjalno in kritično razmišljanje, in tukaj je ključ, ki nam manjka do uspeha. To pomeni, da če želiš danes ustanoviti podjetje, moraš imeti idejo. Ta se ponavadi porodi v kreativnem procesu, ki se ti dogaja, in če tega ni, ni ideje. Ne potrebujemo še 120. frizerja in še 200. peka, potrebujemo nekoga, ki bo stvari delal drugače, bolje, zanimivo, za potrošnike privlačno. Šolski sistem je tisti, ki bi moral posameznike pripraviti na priložnosti – da jih vsaj zaznajo – in potem, da jih znajo sami preobrniti v poslovno idejo.
Najbrž ne moremo od vseh pričakovati, da bodo ustanovili svoje podjetje?
Nikakor ne, ampak zdi se mi, da lahko na vsakem delovnem mestu, ki ga imamo danes v Sloveniji, delaš rutinsko ali pa pokažeš ustvarjalnost.
Podjetništvo je za najbolj vztrajne, ki so pripravljeni na zavrnitev, kritike, torej za tiste z bolj debelo kožo.
Debela koža ni dovolj, treba si je drzniti, moraš imeti določeno energijo, biti pripravljen tudi na neuspehe. Tu je cela vrsta osebnostnih lastnosti, s katerimi laže napovemo, komu bo v podjetništvu uspelo in komu ne. Vsekakor je tudi veliko ljudi, ki po naravi niso podjetniki, vendar je njihova ideja tako dobra, da lahko z njo prodrejo.
Biti podjetnik ne pomeni, da si rojen pod srečno zvezdo in s pravim genskim materialom, ampak da imaš ustrezne osebnostne lastnosti, se znaš boriti, si pripravljen počakati nekaj časa na uspeh, in na drugi strani, da prepoznaš potrebe na trgu, da znaš svojo storitev ali izdelek prodati, da si fleksibilen in seveda kreativen.
Če doživimo neuspeh v poslu, se ta večkrat prelije tudi na druga področja našega življenja. Kako potegniti ločnico med zasebnim in poslovnim življenjem, da nas morebitni neuspeh v poslu ne bi povsem strl?
Stvari v našem življenju so zelo povezane in ne moremo si zatiskati oči, da nekaj, kar se nam zgodi v službenem življenju, ne vpliva tudi na naše zasebno. To je čisto normalna reakcija, si pa lahko pomagamo tako, da ko gradimo podjetniško zgodbo, drugih področij – družine, socialne mreže in prijateljev, hobijev – ne zanemarimo. Vse to nam lahko v času, ko imamo bolj težavno ali stresno karierno obdobje, pomaga, da laže prebrodimo ovire in gremo naprej polni energije v nove zmage.
Nekateri ekonomisti pišejo, da se moramo pripraviti na zaplete, ko nam kaj ne uspe, da moramo narediti akcijski načrt. Kako vidite tisti trenutek, ko nam v poslu ne uspe?
Zelo težko se je pripraviti na neuspeh. Večina razmišlja pozitivno, vedno iščemo rešitve do zadnjega trenutka. Ponavadi začnemo uporabljati akcijski načrt šele takrat, ko se začnemo potapljati, in ne že takrat, ko je naša ladja preluknjana in bi potrebovali pomoč, ustrezno reagiranje in načrtovanje. Tudi ko se začnemo potapljati, si še vedno marsikdo zatiska oči pred realno situacijo, zanika to, kar se mu dogaja. Včasih si je dobro nastaviti ogledalo, govoriti z drugim podjetnikom, ki je imel tako izkušnjo, ali si priskrbeti pomoč neodvisnega finančnega svetovalca, lahko psihološko svetovanje, ki ti bo pomagalo videti stvari v pravi luči. Šele ko boš videl realno, kaj se ti dogaja, kako globoko pod morsko gladino si, boš pripravljen delati načrte in ustrezno ukrepati, prej pa ne.
Če nam ne uspe, koliko časa naj mine, preden začnemo novo idejo, projekt?
Pomembno je, da stvari v življenju končamo; to pomeni, da imajo tako dobre kot slabe, uspešne in neuspešne zgodbe vedno svoj konec. Zelo težko začnemo novo idejo, če stvari za nazaj niso počiščene, če računi niso plačani, če zaposleni oziroma naši nekdanji podrejeni na primer še niso odpuščeni oziroma z njimi nismo končali delovnega razmerja. Veliko laže, z več energije, motivacije ali optimizma lahko greš novim idejam naproti, ko so stvari iz preteklosti obkljukane. Potem je čas za novo. Od posameznika pa je odvisno, kako hitro se to dogaja.
