Tiskane izdaje
Pilotni projekt o vrednotenju neformalnih in priložnostnih znanj žena lastnikov malih in srednjih družinskih podjetij je sredstvo, s katerim so žene podjetnikov in samostojne podjetnice na novo ovrednotile svoje praviloma bogate in nepriznane delovne izkušnje.
Ženske v malih in srednjih, družinskih podjetjih so praviloma zelo pomembne in manj vidne. Kar nekako samoumevne. Tri Sežanke in šest Mariborčank so z uporabo švicarske metode vrednotenja neformalnih in priložnostnih znanj ugotovile, da pravzaprav res veliko znajo in imajo bogate podjetniške izkušnje, zaradi česar si zaslužijo biti vidne, njihova kompetentnost pa okronana s stopnjo nacionalne poklicne kvalifikacije organizatorka poslovanja, primerljivo višješolski stopnji znanja.
Podjetnik in zlasti podjetnica, čeprav morda le kot desna roka podjetnika, mora pogosto biti davčni svetovalec, psiholog, financar, blažilec ali sprožilec komuniciranja ... in včasih poprijeti tudi za ročico stroja. Same pravijo, da meje med družinskim življenjem in poslovnim svetom v družinskem podjetju ni. Zaradi potreb, reševanja vsakdanjih problemov se morajo ves čas izobraževati in iskati rešitve, vse to znanje pa ni ovrednoteno, družbeno priznano.
Poskusni zajčki
Obiskali smo tri članice sežanske obrtne zbornice: samostojno podjetnico, eno zaposleno pri možu in eno pri bratu, samostojnem podjetniku. Na pobudo zbornice so konec leta 2014 privolile, da bodo nekakšni poskusni zajčki metode, ki vodi do formalnega priznanja lastnih neformalnih znanj, pridobljenih v praksi.
»Sestale smo se šestkrat po tri ali štiri ure, udeleženke pa so morale delati tudi doma. Poiskati so morale vsa dokazila o pridobljenem znanju in izpolnjevati obsežen, zahteven samoevalvacijski vprašalnik, razdeljen v šest modulov, od organizacije in poslovanja, vodenja in kadrovanja, računovodstva, financ do odnosov z javnostmi. Odkrivale so tudi vrzeli, ki bodo za nas napotek pri organiziranju dodatnih izobraževanj,« pojasnjuje svetovalka Doris Požar s sežanske zbornice, ena izmed dveh v Sloveniji, ki sta se za to delo lani izobrazili v Lyonu. Poleg sežanske zbornice je svojo svetovalko, Leonido Polajnar, dobila tudi mariborska.
Po evalvaciji še same presenečene, kaj znajo
»Največ potreb in vrzeli je seveda na davčnem in delovnopravnem področju. Zato smo organizirali seminar z davčno svetovalko, po skypu pa bomo organizirali videoseminar s področja delovnopravne zakonodaje in trženja,« pa pojasnjuje sekretarka sežanske zbornice Marija Rogan. Rezultat poglabljanja v osebno biografijo in trenutne potrebe so življenjepisi kandidatk in zajetne zbirne, kompetenčne mape, debeli »fascikli« (tudi v elektronski obliki) zbranih dokazil in odgovorov na vprašalnik.
»Pričakovanja niso bila velika, saj nisem niti vedela, v kaj se spuščam. Res pa sem želela zbrati svoja znanja v neko formalno obliko oziroma da bom imela črno na belem napisano, s čim vse se ukvarjam, česa sem sposobna in kaj mi še manjka. Zelo presenečena in zadovoljna sem, da nam je to uspelo izpeljati, ker je bilo zares veliko dela. Te mape, če si samostojna podjetnica, ne potrebuješ zase, saj veš, česa si sposoben, drugim pa se ti ni treba tako dokazovati. Toda zdaj imam zanesljivo zaposlitev, lahko pa se zgodi, da mi bo tudi ta mapa še prav prišla, in res se zahvaljujem za povabilo v ta projekt,« je povedala Suzana, zaposlena v podjetju, ki ga vodi njen brat.
Tjaša Škapin je samostojna podjetnica, šivilja, kreatorka oblačil, dvakratna organizatorka modne revije na Socerbu. »Ob vprašalniku sem se pravzaprav zavedela, s čim vse se srečujem pri svojem delu. Vprašalnik je res obsežen in podroben. Dobro bi bilo, če bi to znanje kot enakovredno šolskemu začeli priznavati tudi delodajalci,« ugotavlja Tjaša.
»Najboljši organizator dela lahko postaneš z izkušnjami, manj s šolo, šolaš se le za strokovno izobrazbo, organizirati delo na svojem področju pa je povsem nekaj drugega. Ideja projekta je bila zelo dobra, delo pa zelo zahtevno. Človek na koncu ozavesti, kaj vse obvlada, in to je dober občutek, ki bogatí,« pa je o sodelovanju v projektu povedala Nevenka.
Na poti do nacionalne
»Znanja, izkušnje, vlogo žensk bomo poskušali narediti čim bolj vidne, in to tudi s papirjem, nacionalno poklicno kvalifikacijo organizator, organizatorka poslovanja,« cilj pilotnega projekta vrednotenja neformalnih in priložnostnih znanj žena lastnikov teh podjetij opisuje Janja Meglič z Obrtne zbornice Slovenije. V proces oblikovanja nacionalne poklicne kvalifikacije, ki bo primerljiv šesti stopnji zahtevnosti in je potekal hkrati s pilotnim projektom, se je vključil tudi Center za poslovno usposabljanje.
»V projektu smo morali imeti oblikovano nacionalno skupino partnerjev, zato smo politiko, kako narediti kompetence bolj vidne, določili skupaj. Tudi ministrstvo za gospodarstvo podpira žensko gospodarstvo, tako da se stvari premikajo na bolje tudi tu. Za priznavanje nacionalne poklicne kvalifikacije bo postopek seveda slovenski, ne švicarski. To predvsem pomeni, da vprašalnik ne bo tako zelo podroben, kot je bil švicarski. Slovenske ženske so v povprečju bolje predizobražene kot Švicarke. Te morajo zato pred vključitvijo v projekt najprej dokazati, da že obvladajo 60 odstotkov zahtevanih podjetniških kompetenc,« pojasnjuje Janja Meglič.
Pobudo za dopolnitev poklicnega standarda organizator poslovanja mora obravnavati še strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje, nato pa bo ministrici za delo, družino in socialne zadeve predlagal sprejetje nacionalne poklicne kvalifikacije organizator poslovanja.
Shranjujte dokazila o izobraževanjih
Kako naj ženske, ki imajo prek partnerjev podjetnikov številne in raznovrstne izkušnje v podjetništvu, te izkušnje uveljavljajo pri potencialnih delodajalcih? Janja Meglič, strokovna sodelavka, specialistka pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, svetuje, naj shranjujejo vsa dokazila o udeležbi na izobraževanjih, seminarjih ter naj zapisujejo, katero znanje, in to na zelo številnih področjih, so že pridobile. »Mapo učnih dosežkov lahko že zdaj ustvarja vsaka sama.
Vanjo vložite vsa dokazila o izobraževanju na katerem koli področju. Posebej pa poudarite znanje, ki vam koristi – če ste podjetnica, je to na primer znanje o delovanju v malih in srednjih podjetjih: seminarji, povezani s financami, davki, zakonodajo, tekočo problematiko, računovodskimi servisi, prijavami na razpise, denarnimi tokovi ipd., in seveda izobraževanja o komuniciranju, delu s strankami, marketingu. Dodajte življenjepis, za katerega je že nekaj let pripravljen in preveden evropski obrazec europass, dosegljiv na spletnih straneh. Ta mapa naj bo zbir vseh dokazil o tem, kaj obvladujete.
Ženske, ki so sodelovale v projektu o vrednotenju neformalnih in priložnostnih znanj žena lastnikov malih in srednjih družinskih podjetij, pa so uporabljale zelo podrobno švicarsko gradivo o analizi teh kompetenc s približno 400 vprašanji. Vendar ne takšnimi, na katera bi odgovorile z da ali ne, pač pa sta bila potrebna opis pridobivanja določenega znanja ter njegove uporabe in pojasnilo o tem, kako znanje in kompetenco lahko dokažejo – s potrdilom, delovnimi izkušnjami ipd.
Ko bo nacionalna poklicna kvalifikacija potrjena in ko jo bomo, upam, tudi mi izvajali oziroma preverjali, bodo vsa ta dokazila, ki so jih ženske v projektu zbrale, sestavni del, na podlagi katerega jim bomo, upam, to kvalifikacijo samo potrdili. V postopku pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije namreč že zdaj obstajata dva načina: ali oseba z dokumenti dokaže svoje kompetence in da svoje znanje tudi uporablja, kar komisija preveri in kompetence prizna, ali pa kandidata izprašajo in se nato odločijo o izpolnjevanju meril. Torej ali komisija kandidata le odkljuka ali pa preveri njegovo znanje.«
