Tiskane izdaje
Minna Maria Zupan se je iz Finske v Slovenijo preselila leta 2002, dve leti po tem, ko je še kot študentka v Franciji spoznala svojega moža. Doma je končala akademijo za tekstilno oblikovanje, pri nas pa nato opravila prakso v podjetju s ponudbo za kreativno ustvarjanje, vodila je tudi otroške delavnice za ročna dela.
»Takoj ob selitvi sem se vpisala na študij slovenščine za tujce, preživljala sem se s poučevanjem finskega jezika in kasneje napisala tudi prvi finsko-slovenski slovar,« je opisala svoje začetke v Sloveniji, kjer je tudi nabrala vse delovne izkušnje. Med študijem Fincem ni treba delati, saj z 19 leti, po koncu srednje šole, ko tako rekoč morajo od doma, vsi dobijo štipendijo. V njenih časih je bilo to 440 evrov, kar je dovolj za plačilo stanovanja in za študij, med poletnimi počitnicami pa je delala na pošti, kjer je bila zaposlena tudi njena mama.
»S štipendijo hoče država poskrbeti, da imajo vsi enake možnosti, tako tisti, ki živijo na skrajnem severu države, kot oni v mestu. Res pa je tudi, da je na fakulteto zelo težko priti. Za to potrebuješ res zelo dobre ocene. No, meni ni uspelo, zato sem eno leto zbirala točke tako, da sem se vpisala na študij ročnih del. Tako dokažeš, da te želeni študij res zanima, in na koncu sem bila na podlagi dvodnevnega sprejemnega izpita, na katerega so povabili 70 od 150 prijavljenih kandidatov, sprejeta kot ena izmed 15 študentov v letniku,« je Minna opisala študij.
Treba se je truditi
V Sloveniji so jo kot Finko vedno povsod dobro sprejeli. Pri iskanju zaposlitve je sicer imela nekaj težav, »morala sem se zelo potruditi, da sem dobila in obdržala službo, saj je v našem poslu – ukvarjamo se s proizvodnjo in prodajo lesenih didaktičnih igrač – zdaj kar težko najti kupce«.
A kot pravi, je to, da se človek mora potruditi in delati zavzeto ter v dobro podjetja, nekaj najbolj običajnega. Na Finskem je tako, vsi si prizadevajo, da bi obdržali delovno mesto in ne bi pristali na seznamu prejemnikov socialne podpore. V Sloveniji pa na splošno opaža, da delavci včasih premalo »čutijo« s podjetjem. Kar malo je bila pretresena, ko se ji je zgodilo, da ji je trgovka pri vračilu gotovine denar kar vrgla na pult, in »če je delovni čas od sedmih do treh, se razume, da do treh delajo, ne pa da so zaposleni takrat že zunaj podjetja«, je izpostavila primera, ki bi ju na Finskem težko srečali.
Res je tudi, da je v Sloveniji manj v navadi, da bi delodajalec pohvalil zaposlenega, opazil, da se ta trudi. Na Finskem je več medsebojnega spoštovanja na delovnem mestu in zaupanja. »Tako so zaposleni bolj zadovoljni in z zavzetostjo hočejo dokazati, da so vredni zaupanja,« pravi Minna in pohvali našo odprtost: »Tu zelo hitro poveste, če je kaj narobe, in to mi je všeč. Vsaj veš, pri čem si, medtem ko na Finskem mnenje raje zadržijo zase.«
Kakšen pomen delodajalci v tej državi dajejo dobremu počutju zaposlenih? »Ko sem poleti delala na pošti, smo imeli vsako uro osem minut pavze. Po 52 minutah dela smo morali vstati in iti ven. To me je pravzaprav motilo, ker se mi je zdelo, da sem ravno padla v delovni ritem, ko sem ga morala spet prekiniti. Tri minute smo hodili do prostora za kavo, jo spili v dveh minutah in potem še tri minute nazaj do delovnega mesta,« se spominja Minna in poudarja, da se delodajalci zavedajo pomena skrbi za zdravje svojih zaposlenih.
»Ugotovili so, da bodo ljudje samo tako lahko zdravi in v formi zdržali do 65. leta, ko se bodo upokojili. Na pošti, recimo, zaposleni lahko izbirajo, ali bodo delo opravljali stoje ali sede, veliko pozornosti namenijo ergonomiji, podjetje jim omogoči telovadbo, poceni osebnega trenerja.« Omogočijo tudi osebno rast, na primer, ko dopolniš določeno starost, lahko izkoristiš leto dni plačanega dopusta (nekaj deset odstotkov siceršnje plače) – za študij, potovanje ... kakor se odločiš. Delovno mesto te medtem čaka, odstopiš ga nekomu, ki je brezposeln, in podjetje menda za to dobi tudi subvencijo.
Za tujce je težko
Kako pa Finci gledajo na tuje delavce? Država je kar v krizi, brezposelnost je velika in temu primerno se je poslabšal odnos do prišlekov. Povprečnega državljana najbolj skrbi, da je nekdo prišel zato, da bi izkoriščal dober socialni sistem, kar je v nasprotju s Finsko mentaliteto. Največ delavcev sicer prihaja iz Estonije in delajo v gradbeništvu, med najbolj iskanimi poklici pa so zdravstveni delavci, poklici, povezani s skrbjo za ljudi, IT-strokovnjaki ... Pomembno pa je znati jezik, še pravi.
