Tiskane izdaje
Belokranjka Silva Zajc, 29-letna diplomirana organizatorka turizma, si vsako poletje od svojega petnajstega leta »rezervira« za sezonsko delo. Lani je prekinila ta dolgoletni niz in izkusila delček počitniškega utripa. A tudi to pravzaprav ni bil dopust v pravem pomenu besede, ampak naložba v prihodnost.
Odpravila se je na enomesečni tečaj kitajščine v najbolj naseljeno državo na svetu. Ocenila je namreč, da bi lahko bilo znanje tega tujega jezika, ki ga bo v življenjepis pripisala k angleščini, nemščini in italijanščini, njena prednost na trgu dela, s katero bi lažje našla redno zaposlitev.
Promocije, sejmi, čiščenje ...
Sogovornica, ki prebiva na Obali, sezono poletnih del ponavadi začne maja, sklene pa konec septembra. »Vse moje sezonske delovne izkušnje izvirajo iz turizma, stroke, v kateri sem se izobrazila. Službe, ki sem jih opravljala med poletjem, so bile zelo raznovrstne; zajemale so promocije, delo v turistični agenciji, turistično-informacijskem centru in podobno,« je razkrila dela, ki jih je opravljala kot študentka.
Ko je diplomirala, se je srečala z realnostjo tistih brez študentskega statusa. Kljub številnim izkušnjam zaposlitve ni našla, zanjo so se zmanjšale tudi priložnosti za sezonska dela, saj so delodajalci iskali predvsem študente.
Vpisala se je med brezposelne na zavod za zaposlovanje. »Med poletno sezono, ko je ponudbe del največ, sem poprijela za marsikatero delo, ki se je našlo, čistila sem sobe, delala na sejmih. Angažirala sem se tudi prostovoljno, da sem si zapolnila urnik, opravljala sem delo v strežbi, vodila otroške delavnice. Zame je bilo tedaj pomembno, da sem med ljudmi,« je Zajčeva opisala obdobje brezposelnosti.
Po dveh letih na zavodu se je odločila za nadaljevanje študija na podiplomski stopnji. Eden od razlogov za ta korak je bila vnovična pridobitev študentskega statusa, ki ji je spet odprl vrata do novih priložnostnih del. »Od zraka se ne da živeti,« je opozorila.
Če zdaj potegne črto pod številnimi izkušnjami s sezonskim delom, kaj se je iz njih naučila? »Vsaka izkušnja prinese šolo, ne glede na to ali je pozitivna ali negativna. Naučila sem se prilagajati različnim razmeram in stanjem, zdaj se nanje bolje odzivam kot nekoč. Delo me je naučilo potrpežljivosti, znam se spopadati z različnimi pogledi. Ker sem v nenehnem stiku z ljudmi, hitro preklapljam med jeziki, pa tudi med osebnimi značaji,« je naštela pridobljene izkušnje.
V Londonu na recepciji
Najbolj dragocena je bila zanjo gotovo tista v Londonu. Leto dni je službovala na recepciji v hotelu. »Tam turistična sezona traja vse leto. Na Otok sem se odpravila z namenom pridobiti delovne izkušnje v tujini. Izpopolnila sem znanje angleščine, vcepili so mi delovno etiko, ki me vseskozi spremlja. Imeli smo zelo izdelana pravila, kako pozdraviti stranko, kdaj jo pogledati v oči in se nasmehniti, navodila smo imeli za vsako najmanjšo gesto, ničesar niso prepuščali naključju. Spoznala sem tudi, kakšno raven postrežbe zahtevajo angleški gosti, in zdaj laže razumem njihove želje, ko pridejo v Slovenijo,« je razmišljala.
Kar ji je bilo v Angliji zelo všeč, v Sloveniji pa to pogreša, je nagrajevanje pridnosti. »Če se izkažeš, lahko zelo hitro napreduješ,« je razkrila sogovornica.
To izkušnjo je vnesla v svoj življenjepis, kar pa ne velja za vsa sezonska dela, ki jih je opravljala. »Nekaterih ne navedem, denimo fizična dela. Včasih pa je tudi težko v življenjepisu na kratko opisati, kaj ti je določena izkušnja prinesla,« je priznala Zajčeva, ki se včasih vpraša, ali bi morala pri nekaterih delih vztrajati dalj časa – bi jo morda tak pristop popeljal do redne zaposlitve?
»V TIC sem delala tri leta. Lahko bi nadaljevala, a sem hotela poskusiti nekaj novega in se odločila za London. Tudi tam bi lahko ostala dlje, ponudili so mi boljše delovno mesto, a sem svoj cilj po enem letu izpolnila in se z novo izkušnjo vrnila domov,« je obnovila svoje odločitve, ki so jo pripeljale do vsestranskega poklicnega profila. Na podlagi svojih izkušenj je mladim sporočila, naj izkusijo različna dela, hkrati pa jim položila na srce, naj vztrajajo v isti službi, če prepoznajo dobrega delodajalca.
Treba je postaviti mejo
Sama je v preteklosti izkusila tudi tiste nepoštene, izkoriščevalske. A tovrstna poglavja jemlje kot učna. »V takšnih situacijah se je treba znati postaviti zase. Imam ogromno prijateljic, ki so izkusile podobno. Vse smo potrebovale šolo, da nismo več privolile v dela, pri katerih so delodajalci za mizerno urno postavko nalagali ogromno delovnih zahtev, oblikovali naporen urnik in pričakovali, da se boš za par evrov odrekel svojemu zasebnemu življenju. V takih primerih je treba postaviti mejo in reči ne. In če dovolj ljudi stori enako, bo morda tudi izkoriščanja manj,« je razmišljala Belokranjka, ki letos sezonsko delo išče v Skandinaviji. Ena od možnosti bi lahko bila čiščenje rib.
Vesela bi sicer bila, če bi se njen niz poletnih sezonskih del naposled le končal in bi našla redno zaposlitev. Da bi postala še bolj kompetentna, se je odločila za tečaj kitajščine.
»Z učenjem tujih jezikov – vselej so me privlačili – dobiš tudi nov pogled na kulturo. Mene je kitajska povsem prevzela. Kitajski trg je ogromen, vedno več Kitajcev prihaja v Evropo. Rada bi se naučila čim več. S to veščino dobivam dodatno upanje za službo, ki morda ne bo pogojena s študentsko napotnico,« je Silva Zajc pojasnila, v čem je našla novo priložnost za svoj karierni razvoj.
