»Ko sem se pred šestimi leti upokojil, sem mislil, da se bom bolj posvetil svojemu hobiju, operni glasbi. No, to bo še počakalo, ne bo nikamor ušlo,« pravi Bojan Pretnar, ki s svojim poznavanjem patentnega prava in s poznanstvi po svetu po svoje nadaljuje delovanje na svojem poklicnem področju. Je predstavnik tistih, ki jim je poklic strast, poslanstvo ali preprosto način življenja.
Potem ko je bil vrsto let predavatelj na več fakultetah v Sloveniji in tudi na Pravni fakulteti univerze v Stockholmu ter na univerzi R. Schumann v Strasbourgu, so ga v najbolj aktivnih letih pogosto angažirali kot svojega izvedenca pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) v Ženevi.
Tam je bil kasneje zaposlen v desetletju do upokojitve. Vmes je bil po osamosvojitvi Slovenije prvi direktor slovenskega urada za intelektualno lastnino in diplomatski predstavnik Slovenije pri WIPO in pri svetu za intelektualno lastnino svetovne trgovinske organizacije (WTO).
Izzivov je še veliko
Zato ne preseneča, da pri skoraj 71 letih pravi: »Še vedno se ukvarjam s svojim življenjskim področjem, to je področje intelektualne lastnine. Izzivov je veliko, tudi v naši državi. Spremljam, kaj se dogaja – in dogaja se ogromno stvari –, ki lahko usodno vplivajo na slovensko prihodnost, zlasti z ekonomskega vidika. Zato poskušam na te stvari opozarjati po najboljših močeh, v glavnem skozi intervjuje,« pravi, a doda, da pri nekaterih projektih pomaga našim institucijam.
»Za državo delam več ali manj pro bono. Neodvisno od tega pa se name obračajo tudi kakšna podjetja s prošnjo po nasvetih. Težava pa je, da kot upokojenec praktično ne smem delati. Ne razumem te države, da ne dovoljuje upokojencem delati. Iz tistih prihodkov bi recimo kot s. p. plačevali davke in prispevek za pokojninski sklad. Pokojnina je ustavno zajamčena pravica in država bi morala biti vesela, če tisti, ki jo prejema, zraven še kaj zasluži in iz tega posredno vrača določen odstotek svoje pokojnine. Ne pa, da samo prepove,« je kritičen do neprožne državne ureditve, zaradi katere tudi znanje in bogate strokovne izkušnje ljudi, ki so pripravljeni delati tudi po upokojitvi, niso ustrezno izkoriščene.
Ker preprosto ne more iz svoje kože, je zadovoljen, da so ga kot zunanjega strokovnjaka vključili v izobraževalni proces na Doba fakulteti v Mariboru, kjer kot honorarni profesor (plačan po avtorski pogodbi) prenaša svoje znanje in širi pomen intelektualne lastnine na študente. »To je dobro organizirana šola z mednarodno akreditacijo. Ima tudi to prednost, da je študij na daljavo, prek interneta, tako da se mi ni treba voziti na predavanja v Maribor,« pravi.
Sicer pa ohranja stike s tujimi strokovnjaki in sodeluje z njimi, tudi kot član alumni društva znamenitega Max Planckovega inštituta za intelektualno lastnino. Sredi maja je bil na proslavi ob 50-letnici ustanovitve tega inštituta v Münchnu, kjer je, kot pravi, slišal veliko koristnih mnenj, relevantnih tudi za Slovenijo, še posebej v zvezi z bodočim enotnim patentom v EU.
Problem, ki ga je pritegnil
»Doma pripovedujem o teh stvareh, dostikrat imam kritične poglede. Velikokrat dobim neprijeten vtis, kot da jih ljudje ne bi želeli slišati ali pa da jih motijo in to jemljejo kot nasprotovanje. Menim, da je treba prisluhniti stroki in presojati argumente, ne pa tega, ali je kdo za ali ne. Konec koncev je vedno ogromno strokovnih podrobnosti. Pri aktualnih temah TTIP je intelektualna lastnina osrednje področje in tam je problem drobne definicije, ali intelektualna lastnina šteje kot investicija ali ne. Samo v tej točki lahko visi finančna usoda Slovenije na nitki. Ali pa enotna tobačna embalaža: predlagana zakonodaja je tako nedodelana, da bo Slovenija, če bo tak zakon sprejela, prva, ki bo izgubila tožbe tobačne industrije.«
Kot nekadilca in zagrizenega nasprotnika tobaka na eni strani in na drugi kot poznavalca prava in ekonomije ter blagovnih znamk ga je ta problem pritegnil, pravi. Svoje poglede in mnenje v zvezi s tem je pred časom objavil tudi v Delu.
Ali so ga videli in prebrali tisti, ki imajo pri nas v rokah škarje in platno, ne ve. Tako kot tudi ne, če so na ministrstvu za zdravje vzeli v roke njegovo študijo o enotni embalaži (rezultat triletnega dela), napisano sicer v angleščini, ki jim jo je poslal v vednost. Ker preprosto ni bilo nobenega odziva. Ponudil je tudi, da jim pride osebno pojasnit svoje argumente, pa tudi na to še ni bilo odziva.