Tiskane izdaje
Katera je vaša prva misel ob besednih zvezah prvi maj in praznik dela? Zakaj?
Bojana Zupanič: Praznovanje in veselje ob druženju v naravi. Priložnost, da se za trenutek ustavimo in pomislimo, kaj nam delo pomeni, na kaj smo lahko ponosni in kaj še lahko naredimo v prihodnje. Kot kadrovica pomislim tudi, kaj lahko še naredim v naši organizaciji za zavzetost zaposlenih.
Anja Marić: V zadnjih letih je bolj kot praznik dela opomin, da dostojno delo v 21. stoletju še vedno ni nekaj samoumevnega. Kot delodajalca stremiva in svoje napore vlagava v to, da bi bilo delo najinih zaposlenih dostojno, cenjeno in da so najini delavci za svoje uspehe ustrezno nagrajeni.
Alen Marić: Kot podjetnik tudi ob praznikih ne moreš mirovati, zato bo za naju 1. maj navaden delovni dan. Kot trgovsko podjetje ob vsakem prazniku vidiš priložnost za še večji zaslužek.
Jana Erzar: Najprej pomislim na dela prosta dneva, kresovanje, druženje in rdeči nagelj, kot simbol borbe za delavske pravice.
Kaj delodajalec danes pričakuje od delavcev?
Bojana: Predvsem kreativnost in pripravljenost na soustvarjanje poslovnega uspeha. Želimo, da se ljudje med sabo povezujejo in delijo svoja znanja in izkušnje ter da se hitro prilagajajo spremembam. Pričakujemo tudi nekoliko drznosti pri uvajanju novih stvari.
Anja: Da verjamejo v našo zgodbo in naše izdelke. Iščeva ambiciozne posameznike, ki so se pripravljeni razvijati skupaj s podjetjem. V svoji ekipi želim imeti ljudi, ki bi mi jih želeli ukrasti.
Alen: Sva zelo zahtevna delodajalca, želiva pa narediti kar največ, da bi zaposleni svoje adute razvijali v visokih obratih.
Jana: Zavzetost in pripadnost. Delo mora biti opravljeno v roku in natančno. Če pa ostane še kaj časa in energije, je samoiniciativnost zelo zaželena.
In kaj pričakujejo zaposleni od delodajalca?
Bojana: Okolje, v katerem se počutijo tako dobro, da lahko uresničujejo svoje zamisli, se učijo in razvijajo. Zaposlitev pri enem delodajalcu za celo življenje je bolj ali manj preteklost, zato še posebej mladi od delodajalcev pričakujejo hitre koristi, in to v razvojnih priložnostih, pa tudi v plačilu, nazivih in napredovanjih. Zaposleni tudi ne morejo več pričakovati od delodajalca, da jim bo gradil kariero, za to bodo vse bolj morali skrbeti sami in pogumno iskati priložnosti v kratkotrajnih, a zahtevnih nalogah ali projektih. Od delodajalca pa pričakovati podporo v smislu mentorstva in kariernih nasvetov.
Jana: Korektnost, občutek varnosti, redno plačilo in primeren človeški odnos.
Koliko so pričakovanja enih in drugih uresničljiva in zakaj?
Bojana: Odnos med zaposlenimi in delodajalci se stalno razvija. Še posebej v današnjem času hitrih sprememb je pomemben stalni dialog, v katerem eni in drugi izražajo svoja pričakovanja, se poskušajo razumeti, se usklajujejo, iščejo kompromise in kreirajo nove skupne cilje. Visoke usklajenosti seveda ni enostavno doseči, zato pa moramo drug drugemu pomagati, se poslušati in biti prilagodljivi.
Anja: Pričakovanja morajo biti na obeh straneh realna. Svoje zaposlene dobro poznava, zato tudi dobro veva, kaj lahko od koga pričakujeva. Stremiva k temu, da ob vsaki naslednji nalogi posamezni zaposlen pokaže še več.
Alen: Če obstaja skupna želja po kompromisu in pripravljenost na obeh straneh, da stopita korak nazaj, da bi kasneje lahko naredila dva koraka naprej, sem prepričan, da so vsa pričakovanja uresničljiva.
Jana: Če vsak odgovorno opravi svoj del naloge, gredo pričakovanja obeh lepo skupaj.
Kaj bi izpostavili kot največji izziv zaposlenih in kaj delodajalca? Za kaj bi se po vaši oceni morali zdaj zavzemati sindikati?
Bojana: Največji izziv zaposlenih in delodajalcev je hitro prilagajanje spremembam, da bomo lahko skupaj še naprej gradili uspešne zgodbe. Z razvojem tehnologije in komunikacijskih sredstev je transparentnost poslovanja bistveno večja kot včasih, družbene in demografske spremembe spreminjajo odnose v organizaciji, zaposleni so bolj vključeni in obveščeni, vse to omogoča boljšo povezanost vseh članov organizacije.
Vloga sindikata kot neke vrste posrednika v odnosu do vodstva organizacije je tako zmanjšana. Poveča pa se lahko pri osveščanju vseh zaposlenih o spremembah v svetu dela in jim pomaga, da smo nanje kar najbolje pripravljeni. Prav gotovo pa se bodo sindikati kot neodvisna interesna skupina še naprej zavzemali za pravice svojih članov še posebej tam, kjer se dogajajo nepravilnosti in krivice.
Anja: Za podjetnika je to gotovo stabilizirati podjetje. To pa prinaša precej tudi ustrezen kader, ljudje, ki jim lahko zaupaš in ki verjamejo v tvojo zgodbo. Iskanje ustreznega kadra je ena izmed najtežjih nalog delodajalca. Napačne odločitve nas lahko drago stanejo, po drugi strani pa pravilne prinašajo pozitiven učinek na celotno delovno okolje in precej vplivajo na produktivnost podjetja.
Alen: Kasneje pa tem ljudem ponuditi optimalno okolje, najboljše pogoje, da bi se lahko razvijali. Če je eden izmed najinih zaposlenih na delovnem mestu neuspešen, nikoli v celoti krivde ne valiva nanj. Na podlagi skupnega iskanja razlogov se trudimo napake v čim krajšem času tudi odpraviti.
Jana: Za zaposlene so izziv zanesljivo vedno večje zahteve, nove tehnologije, nova znanja in vse to osvojiti ob vedno večji količini dela. Delodajalcu verjetno res ni lahko v teh težkih razmerah na trgu uspešno voditi podjetje. Sindikati pa bi morali poseči v izboljšanje medgeneracijske solidarnosti, krepitev socialne države, saj je nehumano ostarele delavce gnati do obolelosti in mlade izobražene kadre prepuščati brezdelju in apatiji.
S čim se ne morete oziroma se ne bi mogli sprijazniti na delovnem mestu?
Bojana: Z omejevanjem svobode do ustvarjanja.
Anja: S posamezniki, ki ne znajo sprejeti kritike in ki za svoj neuspeh krivijo druge ali pa razloge za svoj neuspeh iščejo v vseh možnih drugih razlogih. Sprijazniti se ne morem niti s posamezniki, ki svoje napake niso pripravljeni odpraviti.
Alen: Ker sva sama zelo ambiciozna, pričakujeva isto tudi od svojih zaposlenih. Želiva si delati z ljudmi, ki so ambiciozni in, ki vedno ter povsod iščejo priložnosti za poglobitev dosedanjih znanj in vedenj.
Jana: Z izkoriščanjem in nehumanimi odnosi, izostanki plačila in nikakor ne bi mogla delati nečesa, kar je v nasprotju z moralo ali je nezakonito.
Kaj je ključ do zadovoljnega delavca?
Bojana: Občutek, da se osebno razvijamo, povezujemo z drugimi ljudmi in gradimo zgodbe, s katerimi vplivamo na svet, v katerem živimo.
Anja: Osredotočenost na cilj in maksimalna fleksibilnost. Podjetništvo je zelo razgibana pot, pozoren moraš biti na dogajanje na trgu in se odzivati na dražljaje trga. Nenehno se moraš prilagajati in iskati nove rešitve, nove poti, po katerih boš nadaljeval svojo pot do želenega cilja. Želela sva biti distributerja izdelkov, ki jih danes najdete na policah naših trgovin. Bila sva neuspešna, vendar sva verjela v potencial teh izdelkov in v najino zgodbo. Konkretno sva spremenila smer najine poti do želenega cilja in uspela.
Alen: Pogosto se na najini podjetniški poti znajdeva na razpotju, vsak dan se dogaja, da tudi zaideva. Vendar se trudiva, da ponovno najdeva pravo pot. Pot do uspeha ni ravna stezica, je pot polna ovinkov in ovir. A vsaka ovira je za naju izziv, napake so pomemben del podjetniške poti in z njimi ni prav nič narobe. Iz njih se namreč učiš in razvijaš, narobe je le, če jih ponoviš.
Jana: Dobri medsebojni odnosi so zelo pomembni za dobro počutje v službi. Pa tudi dobro vodenje, moder šef, ki ima do tebe primeren odnos in kateremu lahko zaupaš. Občutek varnosti, ki ga daje uspešno podjetje. In ne želim se sprenevedati – dobro plačilo za dobro opravljeno delo je več kot pomembno.
Kako naj delodajalec motivira zaposlenega?
Bojana: Ljudje smo bolj motivirani, če lahko sami oblikujemo svoje delo. Začne se že pri šolanju, iskanju prve zaposlitve, iskanju podjetja s podobnimi vrednotami in v katerem se bomo lahko izrazili. Dejstvo je, da smo si različni in je zato delovna mesta vedno teže oblikovati, zato pa moramo ponujati možnosti izbire in soustvarjanja.
Anja: Delodajalec mora zaposlenemu dati mesto v celotni zgodbi in mu s tem dati občutek, da je del zgodbe in ne samo nekdo, ki opravlja delovne naloge. Znati moraš prepoznati posameznikove kompetence in ga nenehno spodbujati in slaviti njegove uspehe. V njem moraš iskati pozitivo in ga nikakor degradirati ali pa izpostavljati njegove šibkosti.
Jana: Menim, da je najboljša motivacija usklajena motivacija na različnih področjih. Pohvala in javno priznanje zelo dobro deneta, sploh, če se pozna tudi pri nagrajevanju. Prijetno delovno okolje in dobri medsebojni odnosi, srečanja, timbildingi ... Vse skupaj krepi pripadnost in odgovornost do delodajalca.
Kaj delodajalec dela narobe v želji, da bi delavci po svojih najboljših močeh prispevali k rezultatom v podjetju?
Bojana: Vsi delodajalci si želimo, da bi zaposleni po svojih najboljših močeh prispevali k rezultatom podjetja, zato ustvarjamo priložnosti za čim večje vključevanje zaposlenih v poslovno načrtovanje, uvajanje sprememb in uresničevanje potreb naših kupcev. Velika večina to počne iskreno in etično in vstopa v dialog z zaposlenimi z odprtimi kartami. Smo si pa ljudje različni in včasih kakšna poteza ali informacija ni razumljena enako na vseh straneh. Takrat je treba vzpostaviti komunikacijo in se o kritičnih zadevah enostavno – pogovoriti.
Anja: Individualna pozornost je zelo pomembna, vendar z rastjo podjetja izgubljaš nadzor nad posameznikovim delom. V preteklosti sva se lahko pogosteje in bolj intenzivno posvetila vsakemu zaposlenemu posebej, zdaj pa to ni več mogoče. Vsaj ne v isti meri. Tako lahko posameznikom hitro narediš krivico – iščeva načine, da bi lahko še naprej imela transparenten pregled nad delom zaposlenih, ki bi jih lahko ustrezno nagrajevala.
Jana: Morda preveč birokratizira procese, predvsem poročanje. Več energije nameni prvi fazi – dodeljevanju večjih zadolžitev in razlaganju, zakaj je to potrebno, premalo pa seznanjanju z učinki, uspešnostjo, informacijami, kje in kako se je pa konkretno poznalo naše bolj zavzeto delo.
V tem intervjuju nastopate vodja kadrovske službe, mlad podjetnik in zaposlen v večjem podjetju. Kaj bi vprašali vaša sointervjuvanca?
Bojana: Mlada podjetnika bi vprašala, kakšen nasvet bi dal večjim podjetjem, da bi bila hitrejša in bolj prilagodljiva. Zaposlenega v večjem podjetju pa, kaj bi on/ona naredil/a za večjo inovativnost v podjetju.
Anja: Kadrovico bi želela vprašati, kako prepoznati pravega kandidata že na prvem razgovoru. Zaposlenega pa, kakšna so njegova pričakovanja do delodajalca in kaj mu na delovnem mestu pomeni največ.
Jana: Kadrovico bi vprašala, kako izmed 1500 prispelih prošenj za delo prepozna tistih trideset, ki jih potem povabi na prvo testiranje. Podjetnika pa, če ga je kdaj strah, da mu bodo stvari ušle iz rok, da bo podjetje postalo neobvladljivo.
Kaj vsakemu posebej zavidate in česa jima sploh ne zavidate?
Bojana: Včasih si želim v podjetniško okolje, ker bi se stvari hitreje obrnile in bi lahko delali še bolj zanimive stvari. Spet drugič pa raje ne, ker vem, da je biti v podjetniških vodah bistveno bolj tvegano, kot biti zaposlen v večjem podjetju.
Alen: Kadrovici zavidam, da se srečuje s številnimi profili in da zato dobro ve, kateri profil je najbolj ustrezen za posamezno delo. Ne zavidam pa ji odgovornosti, ki jo nosi, če se njen kandidat ne izkaže za najbolj primernega v očeh direktorja.
Anja: Iz prve roke lahko rečem, da je bil stres na prejšnjem delovnem mestu precej manjši kot zdaj, ko sva sama odgovorna za svoj posel. Je pa samostojna podjetniška pot lepa, saj imaš priložnost, da v primerjavi z zaposlenimi sam pišeš svojo zgodbo. In velika čast je, da zaposleni želijo biti del tvoje zgodbe.
Jana: Pravzaprav jima ničesar ne zavidam, ker verjamem, da vsak nosi tako svoj pehar medu kot svoj križ. Predstavljam si, da se gospa kadrovica zelo dobro počuti, ko človeka sprejme v službo, dodeli štipendijo, pošlje koga na izobraževanje in podobno. Verjamem pa tudi, da jo včasih hromi odgovornost pravilne odločitve in boli srce, ko človeka potopi. Predstavljam si tudi, da podjetnik zvečer težko zaspi, saj ima toliko ljudi za sabo, toliko skrbi glede poslovanja, naložb, obvladovanja trga ...
Kaj bi svetovali enemu in kaj drugemu?
Bojana: Vsem nam želim, da bi si vzeli čas za učenje in spoznavanje novih ljudi, krajev in stvari, ki so nam lahko navdih za prihodnost. V svetu dela pa veliko sodelovanja za nove drzne pustolovščine.
Anja: Da maksimalno razvijata svoje adute in da v vsaki delovni nalogi vidita priložnost za osebnostno rast.
Alen: Dodal bi še, naj napake ne jemljeta kot del neuspeha, ampak kot priložnost za poglobitev znanj.
Jana: Kadrovici, naj se potrudi, da ljudem ohrani dostojanstvo in samopodobo, ne glede na to, kaj jim bo sporočila, podjetnikoma pa, naj se izogibata pohlepu in naj nikoli ne pozabita na ljudi, ki so jima pomagali do uspeha.
