Kako so si delo v tujini našla štiri dekleta

Na pogovoru se je pomembno vživeti v delovno mesto.

Objavljeno
13. maj 2016 20.59
Milka Bizovičar
Milka Bizovičar

Poiskali smo štiri sogovornice različnih zaposlitvenih profilov, ki živijo in delajo v tujini. Kako so si našle zaposlitev?


Mateja Demšar, Bruselj

V Bruslju sem od leta 2008, ko sem dobila delo v eni od podpornih služb evropske komisije, in to na podlagi razpisa in opravljenih testov. Pred petimi leti, potem ko sem bila nekaj časa brez dela, sem se zaposlila v zdajšnji službi, v izvajalski agenciji za raziskave, kjer skrbimo za objavo razpisov s tega področja. Takrat je bila ta ustanova dokaj na novo vzpostavljena, tako da sem vedela, da bodo zaposlovali in iskali kadre z znanji, ki sem jih imela in sem spremljala dogajanje.

Moja prednost je bila, da sem agencijo poznala, da sem znala povezati svoja znanja in izkušnje s potrebami ustanove. Na pogovor sem se zelo dobro pripravila, še podrobneje raziskala, s čim se ukvarja, razmišljala o tem, kako lahko prispevam s svojimi znanji – enostavno sem se poskušala vživeti v delovno mesto. Spomnim se, da sem razmišljala samo o tem, da grem na razgovor s ciljem, da bo služba moja. Mislim, da sta ta pozitivna energija in odločenost pomagali, da mi je uspelo.


Tjaša Bedene, Skövde

Na Švedsko, v mesto Skövde med Stockholmom in Göteborgom sem prišla pred letom in pol, kadrovska agencija mi je kot farmacevtki našla delo v lekarni. Da sem se preselila na Švedsko, je bil splet okoliščin. Med študijem v Ljubljani, sicer sem iz Izole, sem odšla na študentsko izmenjavo v Španijo in na koncu tam ostala pet let. Po slabi izkušnji z delodajalcem sem iskala novo priložnost, najraje v kateri drugi državi.

In našla sem oglas zaposlovalske agencije za Švedsko. Po petih selekcijskih intervjujih v mesecu dni so izbranim organizirali trimesečni intenzivni tečaj jezika z zasebnim učiteljem v Berlinu. V skupini nas je bilo šest iz več evropskih držav, uredili so nam vse dokumente, dodelili mesto, kjer bo kdo delal, in delodajalca. Za to, da je agencija poravnala vse stroške, smo se morali zavezati, da bomo tri leta delali zanjo. Na srečo sodeluje z lekarnami po vsej državi, tako mislim, da mi ne bo treba ves čas ostati v Skövdeju.

 

 

Natalia Breznik Corbillon, Maribor

Sem industrijska oblikovalka, v Slovenijo sem se iz Španije preselila pred šestimi leti. Pri zaposlitvi nisem imela druge možnosti, kot da delam na projektih kot samostojna podjetnica. Zdaj sem na porodniškem dopustu, a nisem nehala iskati službe, čeprav vedno znova naletim na enake ovire.

Pred kratkim mi je uspelo med mnogimi kandidati priti do zaključnega razgovora, kjer so me vprašali, ali zdaj delam. Povedala sem, da sem na porodniškem dopustu, a da sem pripravljena takoj začeti. Ko so izvedeli, da imam otroke, nisem imela več nobene možnosti. To je eden treh razlogov, da ne dobim službe. Druga dva sta, da sem ženska in tujka.

Z družino smo že bili na tem, da se preselimo v Španijo, tam me je že čakalo delovno mesto, a smo ugotovili, da bi bilo zdaj zaradi otrok to preveč zapleteno in smo za zdaj idejo opustili. Torej moram delati v samostojnem poklicu. Z možem načrtujeva, da bi skupaj odprla studio - on bo »obraz« podjetja, jaz bom delala v ozadju. On nima težav pri pridobivanju strank, tudi same se obračajo nanj. Pri meni je drugače, 90 odstotkov strank je iz tujine: Avstrije ZDA, Španije ...

Pravzaprav mi je tako bolj všeč, saj imam s tukajšnjimi naročniki precej slabe izkušnje - plačajo zelo slabo ali sploh nič. No, za vse to ne velja, z nekaterimi dobro sodelujemo. Kako dobiti službo v Sloveniji? Ne vem. Moja strategija za zdaj ni dala rezultata. Mnogo kreativnih oblikovalcev je v podobnem položaju kot jaz, delajo zastonj ali zelo poceni, ampak mislim, da to ni več v redu.

Naročniki so se navadili in če jim zdaj postaviš realno ceno, te gledajo, kot da jih hočeš pretentati. Ne spoštujejo profesionalcev, vsaj za večino to velja, seveda ne za vse. Za oblikovalce se odpira čedalje več delovnih mest, predvsem v Ljubljani in na Primorskem, a ljudi, ki opravljajo ta poklic, je tudi veliko, zato je za mnoge edina možnost samostojno delo. Do strank pa pomagajo poznanstva, socialni mediji, mednarodne platforme, kot sta Etsy in Freelancer.net.


Camelia Henriquez Hernandez, Sao Paulo

Do 25. leta sem živela doma, na Kubi. Kot kemičarka sem delala kot raziskovalka na Univerzi v Havani in se zaradi plače, 15 evrov na mesec, odločila poiskati štipendijo in s tem priložnost v tujini, kjer bi naredila doktorat. Z veliko težavami so mi dovolili oditi, štipendijo sem dobila za trimesečno raziskovalno delo v Rimu. Potem se nisem več hotela vrniti domov, z znanjem, ki sem ga dobila na Kubi, pa sem imela možnosti za delo v tujini.

 

Izbrala sem Španijo, drugi doktorat in s tem raziskovalno delo sem opravila na univerzi na Balearskih otokih, nato pa se je začela kriza in nisem mogla dobiti zaposlitve. Zaprosila sem za postdoktorsko štipendijo v Braziliji.

Zdaj sem zaposlena kot kemičarka-raziskovalka na Univerzi v Sao Paulu. V raziskovalne institucije, za katere sem delala, sem prišla vedno na podlagi razpisa, komisije so pregledale življenjepis – moj in tudi od mojega predstojnika – ter ocenile raziskovalni projekt, ki sem ga morala predstaviti. V Španiji sem imela tudi osebni pogovor z več profesorji, predstojnikom univerze in vodilnimi v raziskovalnem inštitutu.