Tiskane izdaje
Nad obdelovanjem kamna ga je navdušil oče, ko je doma izdelal kamnit podstavek za vinsko klet. Leon Mahnič se je že prej zanimal za oblikovanje, v petem razredu osnovne šole pa se je vpisal h kamnoseškemu krožku.
»Ker je klesanje težaško delo, smo imeli otroci od njega trde roke, zato je marsikdo hitro obupal,« se spominja. Sam pa je vztrajal in vztraja še danes.
Odločitev za to poklicno šolo ni bila preprosta. »Ko sem šel s starši na informativni dan na srednjo gradbeno, geodetsko in okoljevarstveno šolo v Ljubljani, sem bil za šolanje za kamnoseka edini kandidat,« pravi Leon, ki ima danes samostojno kamnoseško obrt.
»Strokovni delavci na osnovni šoli so starše prepričevali, naj se vpišem na gimnazijo, češ da se lahko kadarkoli odločim za kamnoseštvo,« se spominja. V srednji šoli je imel le dva sošolca, od tega je bil eden vpisan le zaradi statusa.
Za odprtje obrti rabiš le voljo do dela in ustvarjanja
Čeprav so mnogi Mahničevi vrstniki njegov izbor srednje šole dojemali kot nazadnjaško odločitev, je vesel, da so ga starši podpirali pri vpisu na kamnoseško šolo. Prakso je sprva želel opravljati v podjetju Marmor Sežana, a mu to ni uspelo. Zdaj temu pravi sreča, saj je praktični del šolanja nato opravil pri obrtniku, kjer se je navdušil nad samostojnim delom. Odločil se je, da po koncu šolanja odpre svojo obrt.
Za odprtje umetnostne obrti ne potrebuješ modernega orodja in delavnice, ampak le voljo do dela in ustvarjanja. »Za klesanje potrebuješ macolo ali dve, par špic in nekaj dlet. To za začetek ni prevelik strošek, potem pa se sproti pokaže, kakšno orodje potrebuješ za zahtevnejše izdelke,« je prepričan.
Leon Mahnič ostaja zvest ročnemu klesanju. Foto: osebni arhiv
Največkrat obdeluje repen, zanj najlepši, a tudi najtrši kraški kamen. »Iz njega izdelujem krožnike, pladnje, skodelice, terilnike, stojala za pršut, vse oblike vaz in korita. Najljubši so mi pladnji iz repena, ki imajo značilne školjke, saj tudi če želiš, ni mogoče narediti dveh enakih,« pravi Mahnič. Mladi podjetnik dela tudi po naročilu, ves čas pa išče nove načine obdelave in preizkuša nove izdelke. Za te je doma uredil tudi razstavni prostor, kjer si jih stranke lahko ogledajo.
Drugi na Euroskillsu 2014
Pred dvema letoma se je danes 26-letni samostojni podjetnik iz Vogelj na Krasu udeležil tekmovanja SloveniaSkills, kjer so mladi kamnoseki tekmovali za prvo udeležbo slovenskega kamnoseka na evropskem tekmovanju mladih v poklicnih spretnostih Euroskills, ki je potekalo v Lillu v Franciji - in pometel s konkurenco.
Z mentorjem, Jernejem Bortolatom sta sklenila, da posebnih tehničnih priprav na tekmovanje ne potrebuje, saj vsak dan dela z repenskim apnencem, ki je trši od kamna, ki ga uporabljajo na tekmovanju. »Moral pa sem opraviti tečaj tehnične angleščine, saj bi se drugače težko sporazumeval s sodniki in ostalimi udeleženci tekmovanja,« pravi Mahnič.
Konkurenca na tekmovanju je bila velika. »Ne toliko v tehničnem smislu in znanju, bolj zaradi uporabe različnih orodij, in če bi tekmoval še enkrat, bi poskrbel za boljšo opremo,« pojasnjuje. Kljub prednosti, ki so jo imeli drugi tekmovalci z delovnimi orodji, se je Mahnič zanašal na svoje znanje in izkušnje, kar so mu na koncu prinesli srebrno medaljo.
Spremeniti moramo odnos do dela
»Poklic kamnoseka je zanimiv in ustvarjalen, a se najpogosteje zgodi, da se mlad, šolan kamnosek zaposli nekje, kjer je edino ročno delo poliranje robov okenskih polic ali spomenika. Velike kamnoseške delavnice imajo namreč stroje, za katere pa ne potrebuješ kamnoseškega, temveč programersko znanje,« opaža Mahnič, ki ga strojno kamnoseštvo vsaj za zdaj ne zanima.
Mladim, ki razmišljajo o poklicnem izobraževanju v stroki, ki morda ni moderna in priljubljena, svetuje, naj se odločijo sami in ne poslušajo drugih. »Potrebovali bomo vedno več poklicnih spretnosti, in nobena od njih ni preprosta,« je prepričan Kraševec. Zato moramo po njegovem mnenju najprej spremeniti odnos do dela. »Delo mora postati cenjeno, potem bo vsak poklic perspektiven.«
