Tiskane izdaje
»Če ne bi imel rad dela gorskega reševalca, tega ne bi počel,« pravi Iztok Butinar, načelnik rateškega društva gorskih reševalcev, ki so ga z ljubeznijo do hribov okužili doma. »V družini je bila navada obiskovanja gora in tudi oče je bil gorski reševalec,« zato je že zgodaj ugotovil, kako je treba živeti s tem.
Brez razumevanja družine in domačih bi to delo težko opravljal, pravi Butinar, ki je zadovoljen, da mu v upravi Triglavskega narodnega parka (TNP), kjer je zaposlen, omogočijo sodelovanje na reševalnih akcijah.
»Pri nas imamo srečo, da je med vodilnimi posluh za reševanje in nas ne ovirajo, ko pride poziv zanj,« pravi Butinar. Razen če je takrat ravno sredi takšnega dela, ki ga ne more prekiniti, je dejal. Poleti, denimo, kot vodnik TNP po gorah vodi (predvsem tuje) turiste. In zaradi reševalne akcije jih ne more pustiti kar samih sredi hribov, ampak jih mora pospremiti, da se varno vrnejo v dolino.
Na dopust, da pomagajo
Vendar vsi nimajo takšne sreče z delodajalci, da bi lahko z dela zaradi sodelovanja v reševalni akciji odšli predčasno. Nekateri lahko pridejo le, če zaradi njihove odsotnosti ne pride do izpada proizvodnje. Podjetja sicer dobijo povrnjena sredstva za čas odsotnosti gorskega reševalca z dela, vendar le stroške dela, ne pa tudi za izpad dohodka, razlaga Butinar in dodaja, da morajo nekateri gorski reševalci za udeležbo na reševanju vzeti celo dopust. Prav tako nekateri vzamejo dopust tedaj, ko se reševalna akcija zavleče in jim ne bi uspelo pravočasno priti do delovnega mesta.
Drugačna pravila veljajo za slovenske reševalce, ki so zaposleni v Avstriji. Če bi v delovnem času na reševalni akciji utrpel hujšo poškodbo in bi postal trajno invaliden, ne bi bil upravičen do invalidnine, ki jo sicer izplačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pravi Butinar.
Gorski reševalci za svoje delo niso plačani, povrnjene dobijo stroške. To je sorazmerni del dnevnice (če je na akciji tri ure, dobi dnevnico za tri ure) in amortizacijo za opremo, ki je bila poškodovana v akciji.
Dopust prilagodijo
Ne glede na omenjene omejitve imajo gorski reševalci iz rateške postaje GRZS zelo dober odzivni čas ob pozivu na reševalno akcijo, se je pohvalil Butinar. Ponavadi se odzove vsaj šest članov (od 23, kolikor jih je v Ratečah). Največji obisk gora je poleti, takrat je tudi največ nesreč, ki terjajo posredovanje gorskih reševalcev, zato temu dopust prilagodijo tudi gorski reševalci, ki sicer zagotavljajo stalno dežurstvo na postaji.
Gorski reševalec lahko postane vsak, ki ima rad gore in ima sposobnost gibanja v gorah. Vsak mora začeti kot predpripravnik, in sicer za eno leto. V tem obdobju se udeležuje tečajev in izobraževanj (prva pomoč, plezalna tehnika ipd.), lahko tudi reševalnih akcij, vendar v njih aktivno ne sodeluje, ampak le opazuje dogajanje. To obdobje je pomembno, da se med kandidatom in ostalimi člani reševalnih ekip ustvari zaupanje. Le če zaupaš svojemu kolegu, bodo akcije uspešne, ugotavlja Butinar.
Izobraževanje se
Seveda so tudi gorski reševalci le ljudje, ki se znajdejo v različnih okoliščinah. Če je reševalec, denimo, na zabavi in spije kakšen kozarček več, pa se kljub temu odzove na poziv za reševanje, ga vodja intervencije odslovi. »Ljudje so odvisni od reševalca,« pravi Butinar in si zato ne smejo privoščiti napak, ki bi bile posledica preveč zaužitega alkohola. Demokracije na reševalni akciji ni, še dodaja.
Po predpripravništvu kandidata čakata dveletno obdobje pripravništva, v katerem nadaljuje izobraževanje, inštruktorji in ostali člani postaje gorske reševalne zveze pa ga uvajajo v poznavanje terena, spoznava se z delom na terenu. Ob koncu pripravništva kandidat opravi izpit in šele potem se lahko začne aktivno udeleževati reševalnih akcij. Vendar se s tem izobraževanje ne konča – reševalci morajo stalno dopolnjevati svoje znanje in vsako leto obnavljati licenco za gorskega reševalca.
Pripravljeni tudi na
Ob svojem delu se srečujejo z različnimi ljudmi, Butinar pa se spomni anekdote izpred nekaj let, ko so svojci prijavili pogrešano osebo. Reševalci so odšli na akcijo in ugotovili, da je imel pogrešani moški, ki je bil sicer poročen, ob sebi spremljevalko, ki pa ni bila njegova žena. »Pokazali smo razumevanje in smo zato v dolino pospremili vsakega posebej, da ne bi svojcem razkrili vseh okoliščin,« je še razložil.
Vse akcije se ne končajo srečno in moraš biti pripravljen tudi na tragične posledice, še dodaja.
