Med dopustom se odpravi na prostovoljno delo

Andraž Rožman pravi, da mu prostovoljske izkušnje pomagajo tudi v službi.

Objavljeno
26. februar 2016 16.16
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Andraž Rožman se nerad okliče za prostovoljca, saj je glede svoje pomoči drugim zelo skromen. Bolj kot beseda prostovoljstvo mu je blizu aktivno preživljanje dopusta. Dejstvo je, da je dve leti (2013, 2014) dopust, ki ga drugi preživijo precej bolj lahkotno, preživel delavno, enkrat v Mongoliji, drugič v Vietnamu. Porabil ga je torej v enem kosu, tri ali štiri tedne skupaj, saj se za manj časa tja niti ne splača odpraviti.

Kako je potem videti preostanek leta, ko dopusta ni več? »Nekako se da preživeti. Še vedno kakšen dan ostane, kakšen dan imaš tudi starega dopusta, vmes so prazniki.« Do zdaj se v službi še nihče ni obregnil ob njegovo odsotnost. Sodelavci vedo za njegove izkušnje, kot novinar je o tem pisal tudi reportaže in na splošno meni, da je bilo prostovoljstvo koristno tudi za njegovo delo.

Razmišljal je, da bi se na prostovoljsko misijo odpravil za dalj časa, vendar pa se o možnostih za neplačan dopust še ni pozanimal. Prostovoljski programi večinoma trajajo dva tedna, a ga je enkrat podaljšal in bil tam en mesec. Odpravil se je s pomočjo Zavoda Voluntariat v okviru Evropske prostovoljske službe (EVS) in poudarja, da postopek ni zapleten.

Na Voluntariatu se prijaviš, pozanimaš se o programih in izbereš tistega, ki ti najbolj ustreza. »Tja gre lahko vsak. Mislim, da je to premalo znano. Kupiti moraš letalsko karto in prispevati nekaj denarja za spanje in hrano.« Meni, da si lahko vsak, ki gre denimo v Dalmacijo za dva tedna, lahko privošči tudi to. Ni treba, da greš ravno v Mongolijo, lahko odideš tudi kam bliže, kamor je letalska karta cenejša; tudi v Avstrijo ali Italijo, kjer so skupine ljudi, ki potrebujejo pomoč. Pa ne gre samo za pomoč, ampak še bolj za spoznavanje kulture.

Kulturna izmenjava v ospredju

Najbolj mu je bilo všeč v Mongoliji, kjer je bilo bolj pristno bolj kot v vietnamskem kampu. »Res sem imel občutek, da sem vsaj en majhen odstotek prispeval družbi,« opisuje. Njegov »delovnik« je bil videti tako: najprej zajtrk, nato tri ure dela, dveurni odmor za kosilo, spet tri ure dela, zvečer pa je sledilo druženje z otroki iz sirotišnice.

S svojo skupino je pomagal tako, da so gradili hišo, delali na polju, čistili okolico, zalivali drevesa, ukvarjali so se z otroki. Sploh zadnji del ga je očaral, saj je šlo za nekakšno kulturno izmenjavo z njimi, saj so bili prostovoljci tujci iz Evrope in Azije. Otroci so bili njihove drugačnosti zelo veseli.

»To se mi zdi najbolj pomembno, ker imajo otroci v rosnih letih možnost stika z drugimi kulturami, kar jim pomaga kasneje v življenju, za razvoj, da jim ne bo kdaj prišlo na pamet, da bi organizirali kakšen protest proti gradnji begunskega centra.«

Manj lastnine in udobja, več svobode

Vsako potovanje te malo spremeni, ti odpre obzorja, pravi Andraž, ki se ob povratku domov ni počutil utrujenega. Zatrjuje, da ni šlo za težka dela, po njegovem mnenju bi jih lahko opravljal povprečno sposoben človek, saj so programi raznoliki. Lahko si izbereš tudi takšnega, v katerem poučuješ angleščino.

»Nimaš občutka, da bi kaj velikega naredil. A ko sem prišel domov, sem čez mesec dni videl, da hiša, ki smo jo gradili, že stoji.« Govori o poletnem kampu za sirote, 50 kilometrov oddaljenem od mongolskega glavnega mesta Ulan Batorja, kjer ni ničesar razen krasne narave. Kamp stoji na vladnem posestvu, zraven pa je še nevladno, v lasti prostovoljske organizacije, v katerem so bivali. Živeli so v sožitju z otroki. Med njimi so se spletli pristni stiki, zaradi katerih je razmišljal, da bi se vrnil tja.

Slabih strani prostovoljstva ni našel. Svetuje, da so prostovoljci pozorni na vse tiste stvari kot na vsakem drugem potovanju – pozanimati se je treba o državi. Omenja, da je vse precej organizirano in ponovno poudarja, da tega niti ne razume kot pravo prostovoljstvo.

Pri tem se sprašuje: »Kdo od tega več odnese, ti ali oni? Jaz mislim, da ti, ker spoznaš novo kulturo. Ne mislim, da s tem veliko prispevaš, dovolj je že to, da ne škoduješ. Takšna doživetja spodbudijo k razmisleku.« Spoznal je, da udobje človeka oropa svobode, prav tako tudi kopičenje materialnih dobrin.

Certifikat lahko pripomore k zaposlitvi

Prostovoljske izkušnje mu pomagajo v službi, pravi Andraž, saj v novinarstvu pomagata vsak stik s človekom in vsaka empatija. »To je njegov pomemben del in s tega vidika mi vsekakor pomaga. Hkrati naj bi novinarstvo skrbelo za odprto družbo in to gotovo pomaga pri širjenju obzorij. Ne bi pa rekel, da bi to lahko zapisal v svoj življenjepis in zaradi tega dobil službo.«

Kot pravi, so namreč razmere na tem segmentu trga dela še posebej težke in tudi takšne izkušnje niso dovolj. Po koncu prostovoljstva sicer dobiš certifikat, vendar mu to ne pomeni veliko.

Bolj to pomaga ljudem, ki iščejo službo. Mladim, študentom prav gotovo lahko pomaga pri prvi zaposlitvi kot referenca, meni Andraž. To pot še posebej priporoča brezposelnim – če si jo lahko privoščijo – saj imajo takrat največ časa, od tega pa lahko tudi mnogo odnesejo. Škoditi pa ne more niti pri karieri, saj vsaka takšna izkušnja prinese novo znanje.

Od iskalcev zaposlitve se vedno bolj pričakuje, da imajo prostovoljske izkušnje. To zadnje čase spodbuja še Linkedin, poslovno-socialno omrežje za iskanje službe, ki poziva uporabnike naj zapišejo svoje prostovoljske izkušnje.

Andražu to ni všeč, saj misli, da gre za marketing, človek pa gre tja zato, ker tako čuti. »Vem pa, da gre dosti ljudi tudi zaradi takšnih razlogov – pa naj grejo. Ampak jaz poskušam delati stvari, ki so mi blizu. Priporočam vsem, da poskusijo tudi sami.«

V spodnjem videu si lahko ogledate utrinke iz Andraževega prostovoljskega dela v Mongoliji.