Tiskane izdaje
Z lesenim orodjem, ki ni kemično obdelano ali premazano, obuti v »taperine« oziroma lesene cokle, solinarji v Sečoveljskih solinah pridelujejo sol po skoraj nespremenjenem postopku že več kot sedemsto let.
»Poberemo jo vsak dan, natovorimo jo na lesene vozičke, s katerimi jo odpeljemo na betonsko odcedišče, ki je v bližini solnega polja. Tam jo testiramo, da ugotovimo, ali je primerna za prehrano ali druge industrijske proizvode,« opisuje postopek dela Dario Sau, vodja pridelave soli v Solinah.
Na terenu od jutra do večera
»Solinarsko delo je težko, najbolj naporno pa je to, da si med sezono ne moreš privoščiti niti dneva počitka. Več mesecev je treba neprestano delati,« pravi Sau.
Od osme ure zjutraj pa do dveh popoldne se solinarji ukvarjajo z opravili, ki so povezana z vodnimi režimi. Nato dve uri pobirajo solni cvet, po šestnajsti uri pa se začne pobiranja soli, ki lahko traja do osmih zjutraj. Tako se delovni dan lahko zavleče v novo jutro. »Kdaj bo solinar pograbil sol, je odvisno od njega samega, saj si lahko prilagaja urnik po želji,« pojasnjuje Sau.
Dario Sau Foto: Boris Šuligoj
Tradicionalen način pridelave soli se je prilagodil podnebju. Zaradi nepredvidljivega vremena sol pobirajo vsak dan in si ne morejo privoščiti postopkov, kot jih poznajo ponekod v južnem delu Italije in severni Afriki. Tam solnico pustijo izhlapeti, na koncu pa pograbijo sloj soli, ki ostane.
»Pri nas so tudi v sezoni možne nevihte, zato moramo sol obrati vsak dan. Letos smo imeli za zdaj srečo, vreme nam gre na roke, vendar sezone še ni konec,« je previden vodja proizvodnje v Solinah. Pobiranje je vselej loterija, saj nikoli ne veš, kdaj bo kak poletni naliv uničil ves vloženi trud, pravi in si želi, da bi bila julij in vsaj še avgust sušna in vetrovna, saj ravno veter omogoča pravo izhlapevanje ob toplih dneh.
Za uspešno delo nujna praksa
Tudi v slabem vremenu solinarji ne počivajo in kot pravi Sau, imajo takrat še več dela, saj morajo skrbeti, da se ne uniči podlaga v solnih bazenih, obnoviti morajo poti, nasipe in pretočne kanale, kar jim povzroči veliko stroškov in nobenega zaslužka.
Na uspešnost sezone vplivata tudi delo in izkušenost solinarja. Sau meni, da dober solinar postaneš šele s prakso. Da lahko posameznik samostojno dela na solnem polju, potrebuje tri do štiri leta izkušenj. V Sečoveljskih solinah pridelujejo sol na 26 solnih poljih.
Na njih dela deset redno zaposlenih solinarjev, letos so jih v času sezone zaposlili še deset, ostalo so najemniki. Novinci delajo po dva skupaj na enem polju, redno zaposleni je vsak sam. Tem pogosto priskočijo na pomoč ožji družinski člani, saj je za eno osebo delo zelo težko. Dario Sau upa, da bo vodstvo solin pripravljeno redno zaposliti tiste nove solinarje, ki se bodo izkazali.
Majhno plačilo, nagrade preveč obdavčene
Sau pravi, da je plačilo solinarjem glede na naravo premajhno. Nagrade, ki jih dobijo ob koncu sezone in so odvisne od količine pridelane soli, pa bi morale biti manj obdavčene. Več kot polovica gre državi, solinarjem pa ostane kakih osem evrov za tono pridelka.
Foto: Boris Šuligoj
»Prvi teden na začetku sezone, ki se začne junija, vsak solinar pograbi na svojem solnem polju približno tono in pol soli na dan. Nato, če vreme ostaja lepo, se pridelek poveča na tri do štiri tone na dan,« pravi Sau, ki dodaja staro modrost solinarjev, da se sol dela pozimi. Od priprav, ki jih opravijo zunaj sezone, je namreč odvisno, koliko bo pridelka.
Ne ljubezen do solin, predvsem potreba po preživetju
»Da se nekdo odloči za delo solinarja, ga žene predvsem potreba po preživetju,« pravi Sau, ki kot največjo težavo solinarskega poklica vidi v vsakodnevnem in celodnevnem delu med sezono pridelave soli. Zaposleni ne morejo dobiti dopusta ali prostega dne med junijem in avgustom. »Da bi se kdo torej iz veselja odločil za to delo – tega ni, saj si skoraj vsakdo želi vsaj en dan počitka na teden,« razmišlja Sau.
Vročino in sončno pripeko pa solinar vzame v zakup za dober in bogat pridelek; skupaj z vetrom sta božji dar za solinarja. Zaradi vetra in vode pripeka tudi ne občuti tako zelo, v največji popoldanski vročini pa si vzamejo čas za počitek.
Odraščanje ob morju ni nujen pogoj za to, da nekdo postane dober solinar. Pomembnejši sta volja in zanimanje za delo, kot pri vsakem drugem poklicu. »Je pa logično, da ima nekdo, ki ga je solinar že prej naučil postopkov, veliko prednost pri delu. Ni pa to pogoj za dobro opravljanje dela solinarja,« meni Sau.
