Tiskane izdaje
Devetošolci in dijaki zadnjih letnikov so pred eno izmed treh najpomembnejših odločitev v življenju, pravi Aleš Vidmar iz Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije: izbrati morajo šolo, kamor se hočejo vpisati, in pridobiti znanja za opravljanje želenega poklica.
A kako se odločiti in čemu na tehtnici dati večjo težo: sanjskemu poklicu ali zaposljivosti? »Motivacija naj bo na prvem mestu. Izberite poklic, v katerem boste našli veselje, ste v njem nadpovprečni, saj brez žara pri delu ni mogoče doseči rezultatov, ki jih od zaposlenega pričakuje delodajalec,« pravi sogovornik in se opira na rezultate ankete med odločevalci v vodilnih slovenskih podjetjih, ki so v zadnjih treh letih enaki. To je: ko izbirajo med kandidati za zaposlitev, na prvem mestu upoštevajo motivacijo, nato pa ambicioznost in potencial, formalna izobrazba je šele na devetem mestu, precej višje na lestvici so dodatne kompetence.
Družboslovci lahko dopolnijo znanje z naravoslovnim
A kljub vsemu ni smiselno zanemariti vidika, da mladega človeka po končanem šolanju čaka realni svet, torej vprašanje, kje se bo s svojo izobrazbo in znanji lahko zaposlil. Tisti, ki so po duši naravoslovci, se bodo pri tem znašli pred manjšo dilemo kot družboslovci.
Kakšno je stanje na trgu dela, povedo delodajalci: če razpisujejo prosta delovna mesta na naravoslovno-tehničnem področju, se prijavi do deset bolj ali manj zainteresiranih kandidatov, ko je razpis za družboslovce, se prijavi sto, dvesto motiviranih posameznikov z vrhunskimi znanji. »V tem primeru so delodajalci lahko zelo izbirčni in postavljajo visoke pogoje in kriterije. Jasno je, da je trenutno v odnosu delodajalec-iskalci zaposlitve v prednosti prvi. Včasih se pojavljajo kar oglasi za Supermana,« primerja zahteve kadrovikov in dodaja, da denimo pričakujejo naravoslovnega inženirja, ki obvlada prodajo, odlično komunicira, zna več tujih jezikov.
»Svetujem dopolnitev družboslovnih znanj z naravoslovnimi, država bi lahko več pozornosti namenila dodatnim kvalifikacijam in izobraževanju,« predlaga Vidmar, kako si družboslovci lahko povečajo zaposljivost. V praksi se je na primer pokazalo, da gimnazijski maturant lahko s polletnim tečajem pridobi znanje, približno enakovredno izobrazbi kemijskega tehnika, ki je v industriji hitro zaposljiv.
Pri pouku tehnike se ocenjuje, moralo bi se navduševati
Čeprav starši svojim otrokom lahko predlagajo »racionalnejšo« izbiro poklica, je končna odločitev otrokova. Kot predlaga sogovornik, naj sami pokličejo v okoliška podjetja in se pozanimajo o možnostih zaposlitve s poklicem, za katerega se nameravajo izšolati. Vidmar razmerje med mladimi, ki se zanimajo za družboslovne, in tistimi, ki so bolj naklonjeni naravoslovju in tehniki, pripisuje v veliki meri že osnovnošolskim programom.
»Kot država se moramo vprašati, kako se podajajo tehniške vsebine. Gotovo ne tako, da bi nekoga navdušili, ampak ga ocenili. Otroci se pri tehniki ponavadi prvič srečajo s tem, da morajo narediti nek izdelek, in doživijo frustracijo. Namesto navdušenja, da je nekaj kreiral, se otrok ukvarja s tem, da je to naredil slabo.
In tu je srčika problema. Čeprav slovenski šolarji izkazujejo nadpovprečno znanje iz naravoslovja, se to ne pokaže pri vpisu na srednjo šolo. Treba bi bilo prilagoditi šolski program, izobraziti učitelje, da bi otroke lahko navduševali za učenje, za obvladovanje procesov, postopkov in kreacij,« razmišlja Vidmar.
Opozarja še na preizobraženost naravoslovnega kadra glede na absorbcijsko moč slovenskega gospodarstva in s tem povezanim paradoksom. Starši otroke v želji, da bi lažje dobili delo, spodbujajo v naravoslovje, hkrati pa se s spodbujanjem k višji izobrazbi karierne poti mnogih tudi zapirajo.
Moč komuniciranja s stroji namesto fizične moči
Država sicer mlade poskuša spodbuditi za šolanje v poklicih, v katerih delodajalci najtežje najdejo kakovostne kadre. Kot poudarja Vidmar, ni namen, da bi v te poklice zvabili tiste, ki se v njih ne vidijo, ampak dodatno spodbuditi tiste, ki omahujejo. Letos so v obliki mesečnih nakazil v znesku sto evrov podelili 1002 na razpisu izbranima dijakoma (vloge je oddalo 7875 dijakov), ki so se vpisali v prvi letnik katerega od programov, ki jih je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opredelilo v politike štipendiranja kot deficitarni poklic.
Štipendirajo pa tudi delodajalci in si tako poskušajo zagotoviti kader, a med mladimi je zanimanje zanje manjše, kot bi si podjetja želela.
Vidmar sicer ni mogel odgovoriti na vprašanje, kako hitro se spreminja struktura poklicev; nekdo, ki se danes odloči za šolanje v poklicu, ki velja za deficitarnega, nima zagotovila, da bo čez deset let brez težav dobil delo. Po nekaterih ocenah iz tujine naj bi celo veljalo, da bo v naslednjih desetih letih izginilo 40 odstotkov poklicev, ki jih poznamo danes.
»Zagotovo bodo aktualni poklici, ki bodo kakor koli povezani z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. To so poklici v porastu in se bodo zelo dinamično spreminjali. Pametni avtomobili, pametna mesta, tovarne, zgradbe – vse to potrebuje nova znanja. V ospredju sta moč komuniciranja s stroji in razvoj algoritmov. In drugo področje, kjer službe zagotovo bodo, je strojništvo, kamor spada tudi elektrotehnika,« je ocenil sogovornik. Miselnost o moških in ženskih poklicih pa se počasi spreminja.
Tudi zaradi kvot, ki jih uvajajo za različna področja. »Težaškega dela je vedno manj in na fakultetah za strojništvo in elektrotehniko je čedalje več deklet. Sicer pa tudi tu vidim pomen tehničnega pouka v osnovni šoli. Če tam pravijo, da je tehnika za fante, je narejena velika škoda.«
