Na odhod v tujino se pripravimo - tudi psihično

Selitev iz Slovenije v zadnjih letih ni več nič nenavadnega. Samo v letu 2014 je po podatkih statističnega urada državo – začasno ali za stalno – zapustilo 8129 državljanov, kar pomeni v povprečju 156 na teden. Tri četrtine od njih je nove priložnosti poiskalo v kateri izmed držav EU, vsak četrti v Avstriji, 2400 odseljenih je bilo starih med 25 in 34 let, skoraj 1300 je bilo otrok do 15. leta starosti.

Od približno 2900 odseljenih, za delo sposobnih ljudi (nad 15 let) je bilo slabih 600 brezposelnih. Največ ljudi na tisoč prebivalcev se je izselilo iz Obalno-kraške regije (podatek velja za selitve slovenskih in tujih državljanov iz naše države), in sicer 11,5. Leta 2013 se je iz Slovenije izselilo 7789 državljanov, v prvi polovici lanskega leta pa 3699.

Polovica razmišlja, korak bi jih storilo bistveno manj

Vseslovenska raziskava o pričakovanjih, izzivih in skrbeh približno 600 zaposlenih v Sloveniji pred hipotetičnim odhodom v tujino, ki so jo na konferenci o izzivih dela v tujini predstavile Patricija Horvat, Tara Klun in Nežka Sajinčič, študentke magistrskega študija psihologije, je pokazala, da približno polovica ljudi razmišlja o delu v tujini, dejansko pa bi jih bilo zelo verjetno pripravljenih za tri leta oditi za boljšim kruhom 15 odstotkov.

Poleg plače in karierne priložnosti bi bila odločitev odvisna tudi od države, v katero bi se napotili. Največje skrbi, ki so jo izražali vprašani, so bile možna osamljenost, pogrešanje družine, izguba partnerja, kako bi se prilagodili v novem okolju in da bi bilo vse drugače, ko bi se vrnili domov. »Težko je vzpostaviti vezi na novo, če nikogar ne poznaš,« je bil komentar enega od vprašanih, poudarjali so, da jim je pomembno, da se počutijo domače v svojem okolju in da imajo ob sebi koga, ki jim lahko pomaga.

Podobno so poudarjali posamezniki, ki živijo v tujini. Petra, ki tri leta dela v Pragi, je poudarila, da je s selitvijo postala bolj potrpežljiva in samostojna; na začetku, ko nikogar ne poznaš, se moraš znajti sam, nikogar ni, ki bi ti pomagal. »Prilagoditi se je treba načinu življenja v državi, kamor prideš, tu ni popuščanja, ljudje okoli tebe to pričakujejo,« je povzel Stanislav, ki v Münchnu živi 26 let, in dodal, da se tisti, ki jih na tujem muči domotožje, vsaj malo lahko potolažijo v slovenskih društvih.

Takoj po selitvi je treba računati še na čisto praktične težave, na katere doma sploh ne pomisliš. Gospodinjstvo moraš vzpostaviti na novo in kupiti vse od stojala za sušenje perila naprej, omejitve so lahko pri uporabi bančne kartice, možnosti za najem stanovanja so pogosto povezane z zaposlitvenim statusom ..., so še opozarjali izseljenci, s čim je treba računati.

Psihologinje Kaja Manca Cerar, Tjaša Erjavec in Maja Podkrajšek pojasnjujejo, da posameznik lahko gre čez več stopenj v prilagajanju na novo okolje. Poimenovale so jih obdobje medenih tednov, ko je odseljeni navdušen nad spremembami v okolju, sledi pa lahko faza šoka. Posameznik je negotov, počuti se osamljeno, strah ga je, začne skrbeti, kaj in kako bo, ali se je odločil prav. Tisti, ki imajo izkušnje s tem, povedo, da na tej točki nekateri obupajo in se vrnejo domov, drugi pa vztrajajo, in pogosto so nov zagon, ki je pomenil odboj od najnižje točke, našli na delovnem mestu. Kot navajajo psihologinje, z upanjem pridejo tudi delovna vnema, prepričanje, da bo uspelo, s tem pa navdušenje in uspeh.

Domotožju se skoraj ni mogoče izogniti

Ne glede na vse pa se večina ljudi na tujem ne izogne občutkom domotožja, opozarjajo Cerarjeva, Erjavčeva in Podkrajškova in dodajajo, da ga dobro prenašajo tisti, ki so bolj družabni in prilagodljivi, ki imajo visoko socialno podporo domačih in delodajalca, če so se na odhod v tujino dobro pripravili in imajo veliko informacij o novem okolju, laže pa je tudi tistim, ki imajo dobre prve vtise z življenjem in delom v tujini, ter če pridejo v državo, kjer se kultura bistveno ne razlikuje od njihove.

»Za domotožjem največkrat trpijo zaposleni v poznih tridesetih letih, ki so v tujini že šest do osem let. Novo okolje jim ne predstavlja več tako velikega izziva, kot ga jim je kmalu potem, ko so se preselili, hkrati pa se še ne počutijo povsem domače. Najmanj tega čustva občutijo starejši od 52 let in mlajši od 34 let,« povzemajo tuje raziskave psihologinje.

Svetujejo, da se je z domotožjem mogoče učinkovito spopasti z zapolnitvijo časa z zabavnimi aktivnostmi, s spoznavanjem nove države in vzpostavljanjem poznanstev, navezovanjem stikov z drugimi Slovenci v tujini in druženjem z njimi, z ohranjanjem stikov z domačimi v domovini, pomembno je tudi pogovarjanje z bližnjimi o občutkih, izzivih in težavah, ki jih imajo v tujini.

Čim manj ždenja za štirimi stenami

Komu bo na službovanju v tujini bolj verjetno uspelo? Psihologinje Meta Jerala, Sara Podgoršek in Melita Toš povzemajo, da je veliko odvisno od posameznikovih osebnostnih lastnosti, kot so družabnost, komunikativnost, samozavestnost, prijaznost, simpatičnost, odprtost, čustvena stabilnost (npr. za lažje soočanje z neprijetnimi situacijami).

Več možnosti za uspeh imajo tudi motivirani, odgovorni in vestni posamezniki, saj hitreje dobijo ugled in posledično zavzamejo pomembnejše položaje v podjetjih, ter tisti, ki se v komunikaciji znajo prilagoditi novi kulturi. »Izseljenci morajo prilagoditi svoje vedenje v novi kulturi, da bi zmanjšali stres in delovno negotovost, povzemajo izsledke tujih analiz psihologinje in izpostavljajo še pomen socialne opore.

Pri vzpostavljanju socialne mreže v tujini so ključnega pomena skupine oziroma društva, ki združujejo ljudi enake nacionalnosti oziroma podobne kulture, poudarjajo. Z aktivnostjo v njih posameznik zadovoljuje potrebo po pripadnosti, hkrati pa dajejo možnost izmenjave informacij.

Interakcija z lokalnim prebivalstvom pa je nujna za spoznavanje kulture in norm, olajša prilagajanje, zmanjšuje negotovost in strah pred novimi situacijami ter izboljša komunikacijske sposobnosti, navajajo avtorice.