Tiskane izdaje
Na razpotju, ko se mlad človek odloča, kaj bo v življenju počel, je študij v tujini ena vabljivejših možnosti. Zahteven je tudi zato, ker mora mladostnik živeti v tujem okolju, tuji kulturi. Kakšne osebnostne lastnosti potrebuje, da preživi in doštudira? Komu bi odsvetovali študij v tujini?
Nika Anžiček, ki se je po osmih letih študija organske kemije v Cambridgeu zaposlila v Leku, pravi: »Menim, da je dobra podlaga za študij v tujini vzgoja v delovnem in samostojnem duhu že v mladostniških letih. V novem okolju se je predvsem treba znajti, biti prilagodljiv in aktiven pri vključevanju v drugo kulturo, saj se tako hitro obdaš z ljudmi, ki so ti med študijem v pomoč in oporo. Ker študij že sam po sebi zahteva določeno mero discipline in motivacije, bi vsem, ki razmišljajo o vpisu na tuje univerze, predlagala, naj premislijo, kaj je tisto, kar jim tujina v primerjavi s Slovenijo lahko ponudi več, in kaj so za uspeh pripravljeni žrtvovati. Ne gre le za finančni vložek, temveč tudi za leta, preživeta stran od najbližjih.«
Izbirni predmeti naj podpirajo namen o študiju v tujini
Kako se pravzaprav lotiš iskanja študija v tujini? Se najprej zaljubiš v državo, nato brskaš za informacijami po družbenih omrežjih, se pozanimaš na naši univerzi, pri starejših kolegih? Alen Kranjc – študij biomedicine in kemije v Nottinghamu nadgrajuje z doktorskim študijem organske kemije na Oxfordu – pogosto prek družbenih omrežij pomaga radovednim dijakom s svojimi izkušnjami.
»Pomembno je,« je povedal za Delo, »da že pred maturo, recimo v 3. letniku, razmišljate o tem in izberete prave predmete. Posebej, če želite na angleško univerzo. Zdi se mi, da je angleški visokošolski sistem relativno zahteven (na voljo imamo samo dva izpitna roka), a hkrati študentom zelo prijazen in stimulativen.
Prvi pogoj je, da zaupate vase in v svoje sposobnosti! Ko ste torej določili izbirne predmete, se pozanimali prek vseh možnih kanalov – interneta, prijateljev, društva Vtis! itn., se prijavili na univerzo, prejeli conditional offer, se prijavili za štipendijo ali pridobili drug vir financiranja, vam do junija preostane le še eno – vse moči usmerite v učenje in kar najbolje opravite maturo. Če boste zadostili zahtevam, boste sprejeti, s pomočjo gradiva z univerze se boste lotili iskanja študentske nastanitve (za študente 1. letnika je mesto v domu zagotovljeno), odprtja bančnih računov itn. Sledi pakiranje in ob prihodu spoznavni teden, poln kulturnih in športnih dogodkov ter zabav, kjer boste v hipu spoznali nove prijatelje.«
Vita Sonjak je po magisteriju na Nizozemskem za doktorski študij biomedicine izbrala Montreal. Vprašali smo jo, kako izdelati finančno konstrukcijo, če želiš študirati v tujini. Koliko denarja potrebuješ za začetek, kako poiščeš štipendijo?
»Naprej je treba preveriti, kolikšni sta šolnina za izbrani program in cena najema stanovanja. Nekatere univerze omogočajo nastanitev v študentskih domovih. Treba je tudi vključiti mesečne stroške za hrano. Stroški in šolnine se razlikujejo med državami, tako je včasih dobro primerjati podobne programe med univerzami. Iz pridobljenih informacij si je dobro narediti mesečni proračun, vključno z najemnino. V izhodišču je dobro načrtovati vsaj 650 do 700 evrov na mesec, veliko pa je odvisno od življenjskega standarda izbrane države in osebnih prioritet ter vrste študija – ali je to samo izmenjava ali celotni študij. Ad Futura vsako leto razpiše štipendije za študij v tujini, na voljo so tudi štipendije Erasmusa.«
Nazaj h koreninam
Tujina pritegne predvsem tiste, ki hočejo »nekaj več«, od izobrazbe in življenja nasploh, in jim je bila v miselni vzorec vsajena idealizirana podoba vsega tam zunaj. Sčasoma se spustijo na realna tla in se obrnejo h koreninam. Ko v tujini visoko izobražene ali tam delujoče uspešne strokovnjake vprašaš, kaj jih vleče nazaj v domače okolje, dobiš identične odgovore: »Kakovost življenja.« Prepoznajo jo tudi tisti, ki se domov (še) ne nameravajo vrniti.
To je motiv, ki pomaga obračati skrb zbujajoči beg možganov v nasprotno smer. Nerazumno bi bilo zavirati vlak, ki ambiciozne, znanja željne Slovence vodi na tuje univerze, v tuja ugledna podjetja, saj, kot poudarja kadrovski direktor v Leku Samo Roš: »V resnici gre za kroženje, ne beg možganov. Znanja ni nikoli dovolj, tudi ali še posebej tistega, ki ga mladi pridobijo v tujini. Ti so v Sloveniji zelo zaposljivi, samo pravo karierno priložnost jim je treba ponuditi.«
V Skupini Novartis, katere del je Lek, je slovensko znanje zelo cenjeno, kadri iskani. Tuje strokovnjake je težko privabiti (zaradi tukajšnje visoke obremenitve plač), zato so Slovenci, izobraženi in usposobljeni v tujini, idealna rešitev; če se vrnejo, prinesejo drugačna znanja in veščine, nižjo slovensko plačo pa odtehtajo domače okolje in vse, kar sodi zraven.
