Tiskane izdaje
Za spopadanje z različnimi zasvojenostmi na delovnem mestu je priporočljivo, ne obvezno, da delodajalci sprejmejo pravilnik o preverjanju, ali je delavec pod vplivom alkohola in drog. Ta naj predvideva različne možnosti, na primer, kaj se zgodi, če delavec preverjanje zavrne. Delodajalci namreč nimajo pooblastil, kot jih ima policija, in odklonitev preverjanja ne more avtomatsko šteti kot da je nekdo pod vplivom opojnih substanc.
Pravilnik resno domisliti
Odvetnik Miha Šercer iz pisarne Šisernik-Šercer, ki se že desetletje ukvarja z delovnim pravom, pojasnjuje, da sodna praksa pravilnika ne zahteva, saj se lahko alkoholiziranost ali druga stanja ugotavljajo na kakršenkoli način, tudi s pričami. Sprejetje pravilnika kljub temu svetuje, vendar opozarja, da se ga mora delodajalec držati; če je predpisal nekatere postopke, naj se po njih ravna. Sodna praksa namreč kaže, da postopki padejo, če odgovorni ne izvaja svojih pravil.
O sprejetju pravilnika mora obvestiti delavske predstavnike (sindikat, svet delavcev ali delavskega zaupnika), če jih v podjetju ni, pa kar delavce same. Osnutek jim lahko predloži v mnenje ali le v vednost, po e-pošti ali ga izobesi na oglasno desko. Šele ko so z njim seznanjeni ali po možnosti podajo svoje pobude, ga lahko delodajalec sprejme.
Preverba v domeni detektivov
Nato za preverjanje z alkotestom, ki je najpogostejša oblika nadzora, pooblasti bodisi detektiva bodisi internega delavca za varnost in zdravje pri delu, če gre za večje podjetje. Izvajalec mora biti usposobljen za rokovanje z napravo in mora po preizkusu narediti zapisnik ter ga delavcu ponuditi v podpis. Šercer svetuje, naj bo pri izvedbi navzoča vsaj ena priča, še bolje dve, saj lahko detektivi – ker jih plača delodajalec – vzbujajo videz pristranskosti.
Dobro je, da sta navzoča šef in nekdo iz kadrovske ali pravne službe podjetja in da to izvajajo stran od oči sodelavcev, saj gre za poseg v delavčevo integriteto in zasebnost.
Če je oseba vinjena, jo morajo odstraniti iz delovnega procesa, saj je nevarna sebi in drugim. Za ta dan ji ne morejo kar odrediti dopusta, če se s tem ne strinja, zato je mogoče določiti plačano odsotnost za tisti dan kot nekakšno »mini čakanje«.
Za težje kršitve odpoved
Pravilnik ponavadi določa stopnjo alkohola v krvi z 0,0 promila; če nekdo napiha 0,05, to sicer šteje za kršitev, vendar je vprašanje, ali je tako huda, da bi zahtevala odpoved. Voznik avtobusa mora denimo ves čas biti popolnoma trezen, nekemu svetovalcu ali prodajalcu, čigar delo je druženje s strankami, pa težko očitamo, če napiha 0,01, kar potrjuje tudi sodna praksa.
Če za malo presežeš dovoljeno stopnjo in nikogar ne ogrožaš, to še ni dovolj za skrajne sankcije, opozarja Šercer. Izredna odpoved je namreč možna le takrat, ko je delodajalec prepričan o visoki opitosti in ko delovno mesto zahteva ničelno toleranco do alkohola. V primerih, ko je delavec enkrat že prejel opozorilo in prekršek ponovil, je možna redna odpoved iz krivdnega razloga, redkeje pa delodajalci nalagajo disciplinsko odgovornost – izrekajo opomine in kazni.
Delodajalec edini z močjo
Pri drugih zasvojenostih, kot je drogiranje, ni tako jasnih indikatorjev za njihovo prepoznavanje, kot so alkotesti ali priče. Detektivi sicer uporabljajo nekakšne hitre teste, vendar še niso dovolj zanesljivi, zato obstaja možnost, da na sodišču kot dokazi ne bi vzdržali. Vendar se posledice uživanja drog lahko pokažejo z drugimi kršitvami, kot je slabo delo, zamujanje, odsotnost in agresija, ki jih je lažje preganjati.
Delodajalec možnosti napotitve na obvezno zdravljenje nima; pritiski v to smer bi se celo lahko šteli za šikaniranje. »Teh pravic nima, ima pa zelo velik vpliv na to – verjetno je edini, ki lahko takšnemu 'izgubljenemu' človeku še pomaga. Ko ugotovi zasvojenost, lahko ponudi izredno odpoved ali predlaga zdravljenje,« delodajalcem polaga na srce Šercer, ki pozna mnoge takšne pozitivne primere iz prakse.
»Najlaže je deliti odpovedi, mnogo teže se je s človekom soočiti in ga v njegovo dobro prisiliti v spremembe,« še dodaja pravnik.
