Tiskane izdaje
Novogoričan Tomi Pance je po poklicu strojni tehnik, a v stroki, za katero se je izšolal, pravzaprav nikoli ni delal, saj se je zaljubil v gostinstvo. Zanj ga je navdušil svak, uspešen gostinec.
»Srkal sem njegovo znanje, predstavil mi je svoj pristop do dela, me spoznal z vini, kavami, pravilno strežbo in odnosom, ki ga moraš imeti do strank,« je pojasnil, kako se je spoznal s tem področjem.
Najprej je izkušnje nabiral v vinoteki, nato je delal v strežbi pri igralnih avtomatih in mizah, zdaj pa je dve leti in pol zaposlen kot natakar v Perli, Casino & Hotel.
»Največji izziv je delo z ljudmi, saj vsak dan stopam v stik s številnimi različnimi značaji. Vsakemu se je treba prilagoditi tako, da od nas odide z nasmehom na obrazu, ne glede na to, kako razpoložen je vstopil v kavarno. Takšno je moje vodilo, ki mu sledim,« je nalogo, ki jo vsakodnevno spretno izpolnjuje, opisal Primorec.
V svojem delu uživa, najbolj pri spoznavanju novosti, predvsem nenavadnih, ki pa postrežejo z dodano vrednostjo.
Kava z limonino travo
Eno takšnih je prikazal na letošnjem tekmovanju gostinsko-turističnega zbora, na katerem je osvojil zlato medaljo v pripravi in postrežbi kave z vsemi možnimi sto točkami. Konkurenco je porazil že lani, predlani pa je bil srebrn.
»Zadal sem si, da naredim nekaj, kar je marsikdo mislil, da ni mogoče povezati,« je poudaril in opisal pripravo zmagovalnega kavnega napitka.
»Najprej narežemo limonino travo, v lončku jo zalijemo z mlekom, čez zaflambiramo Grand Marnier, s tem se izniči alkohol, limonina trava in kava pa prideta bolj do izraza. Ob kavi postrežemo mlečno čokolado s solnim cvetom, ki ublaži ekstremne okuse limonine trave in Grand Marnierja.« Uspešnico, ki jo pripravi v štirih oziroma petih minutah, bodo kmalu vključili v ponudbo tudi v Perli.
Tovrstne ideje črpa iz okolice. Obkrožen je z vrhunskimi kuharji in natakarji, vsak mu zaupa kakšno malenkost oziroma zamisel, ki jih Tomi nato združi in uresniči na svoj način. Hvaležen je nadrejenim in drugim sodelavcem, ki so mu s podporo in mnenji pomagali do zmagovalnega napitka.
Kakšen pa je bil odziv tistih, ki so ga poskusili? »Najprej so me začudeno gledali, ko sem povedal, kaj vsebuje. Ko so poskusili, pa so bili presenečeni, zdel se jim je fantastičen,« je razmišljal 25-letnik. Tovrstne pohvale strank se zrcalijo v njegovem delu. Sprejme pa tudi kritiko.
»Če komu kava ne bi bila všeč, bi poskušal kaj spremeniti, da bi ustregel čim več ljudem,« je razkril sogovornik, ki pravi, da se lahko vsakdo od vsakega nekaj nauči.
Pripravi do
V svojem delovniku Tomi Pance pripravi od 100 do 400 kav. »Za popolno je treba upoštevati ogromno dejavnikov – od priprav do postrežbe. Italijani prisegajo na espresso, Slovenci na kavo z mlekom ali belo kavo. Razlikuje se tudi način pitja. Za Italijane pravijo, da so najboljši kavopivci, a so verjetno najslabši, saj pridejo za šank, jo naročijo, na hitro popijejo brez pravega okušanja in gredo naprej. Zame je to zaničevanje kave. Včasih jo pijem tudi pol ure in v tem uživam,« je opisal dnevni ritual, ki ga izvaja od srednje šole.
Konec tega meseca se bo udeležil državnega prvenstva baristov. Zaradi drugačnih pravil bo napitek pripravil na nekoliko drugačen način, saj tekmovalci ne smejo uporabiti espressa. Zmagovalec se bo podal na svetovno prvenstvo v New York.
Kako pomembno se mu zdi, da delodajalec zaposlene spodbuja k tovrstnim tekmovanjem? »Ogromno! Vesel sem in hvaležen, da sem se znašel v podjetju, ki vse to omogoča,« je odgovoril in dodal, da je v njegovih očeh idealen delodajalec tisti, ki verjame v delo zaposlenih in jim omogoči, da se izražajo, kakor si sami želijo.
Udeležil se je tudi izobraževanja na kavni akademiji. S tovrstnim pridobivanjem znanja in vrhunskimi rezultati na tekmovanjih si povečuje tudi prednost pred konkurenco na trgu.
Znati je treba prebrati stranko
Da mu gledajo pod prste, kot to počnejo na tekmovanjih, ki se jih udeležuje, ga ne moti. Pozornosti je vajen tudi z nastopov in koncertov s svojo glasbeno skupino Pikapolonica. Pogosto si, medtem ko na tekmovanjih čaka znak sodnikov, prepeva in se tako sprošča.
Delovni čas, ki ga narekuje gostinstvo, ga ne moti. Pravi, da ga je vajen iz otroštva, saj je njegova mama medicinska sestra vselej delala ob različnih dnevih v različnih izmenah. Delovni večeri, vikendi in prazniki – vse to je treba sprejeti, če hočeš delati v gostinstvu, pravi.
V službi se vsak dan nauči nekaj novega. »Z leti pa tudi dobiš trdo kožo, sprejmeš marsikaj na drugačen način, bolje kot bi morda kdo drug. Če hočeš biti dober gostinec, moraš biti na nek način tudi psiholog. Moraš znati prebrati vsako stranko, vedeti, kaj hoče in na kakšen način, kaj bo sprejela in kaj ne. Tudi potrpežljivost in hitrost sta zelo pomembni,« je spregovoril o veščinah.
Pa stres? »Na začetku je večji, ker je vsak dan ogromno informacij, sčasoma pa jih začneš sprejemati. Poklic je občasno stresen, ampak je tudi lep,« je še povedal o službi natakarja, ki se ji je zapisal.
