Tiskane izdaje
Vincent Knab je pred šestimi leti potrkal na vrata kadrovske službe v mednarodnem podjetju Poclain v Parizu. Kot inženir strojništva je iskal svojo prvo zaposlitev, vendar ne v Franciji. Že med študijem je bil na študentski izmenjavi prek Erasmusa v Grčiji, še prej pa nekaj mesecev tudi v Veliki Britaniji, in tudi zanimive izkušnje so ga napeljale na to, da si delo poišče zunaj svoje države.
»Vprašali so me, ali bi šel v njihovo podjetje na Kitajskem, v Ameriko, v Slovenijo ... in nisem imel nikakršnih pomislekov. Na koncu, po več razgovorih so ocenili, da bi bil pravi za Slovenijo. Strinjal sem se, ko sem prišel domov, sem pa pogledal na zemljevid, kam točno bom šel. Samo približno sem vedel, kje je Slovenija,« je opisal 33-letni Vincent, kako se je leta 2011 kot prvi Francoz zaposlil v žirovskem Poclainu.
Nekaterim zaposlenim je lahko z obrazov prebral, da niso navdušeni nad njim, skrbelo jih je, da je novi lastnik po štirih letih od prevzema podjetja poslal človeka, ki bo poročal v Pariz. »Na začetku mi je bilo težko, a hitro so videli, da sem prišel delat in zdaj se z vsemi dobro razumem in se tu odlično počutim.
Če se ne bi, bi odšel nazaj. Sprva sem tudi načrtoval, da bi ostal dve ali tri leta. No, zdaj sem že šest, z novim letom bom dobil še dodatne naloge, tako da še vsaj nekaj let ostajam v Žireh,« je predstavil načrte Vincent, ki ne dela več toliko kot inženir, bolj je usmerjen v prodajo. Do zdaj je vsaki dve leti zamenjal delovno mesto. Izdelke, ki jih naredijo v Žireh, predstavlja njihovim prodajnim predstavnikom po svetu, tako da tudi zelo veliko potuje, kar mu je tudi zelo všeč.
Plusi pretehtajo
To, da v Sloveniji zasluži precej manj kot bi denimo v Franciji, zanj ni odločilnega pomena. »Res, včasih pozimi, ko je megleno, deževno in turobno, se vprašam, ali ni čas, da grem nazaj, ampak pomladi, ko grem lahko ven in življenje v Ljubljani postane dinamično, si spet rečem, da bom ostal. Vsako leto se zgodi enako,« se je spomnil Vincent, ki živi v središču Ljubljane.
V Parizu bi imel višjo plačo, ampak tu lahko grem smučat, na morje, v hribe skoraj vsak dan. Foto: osebni arhiv
»Merim pluse in minuse – torej plusi pretehtajo, sicer me ne bi bilo več tukaj. Ponudili so mi že delo v drugih državah, a mi je bilo popolnoma normalno, da ostanem. Tu imam skoraj vse, kar potrebujem, tako karierno kot osebno,« je pragmatičen Francoz, ki za vožnjo v službo porabi 50 minut v eno smer. Ni daleč, pravi: v Franciji velja, da je nekdo res blizu, če za pot porabi pol ure ali manj. V Žireh pa ne bi živel, pravi, ker meni, da človek pač ne sme bivati v istem kraju, kot dela.
Kaj ga torej tako navdušuje v Sloveniji? »Nisem prepričan, da bi dobil boljšo zaposlitev v Franciji. To je sicer super in velika država z veliko znanja, ampak če bi hotel opravljati svoj poklic tako kot ga zdaj, bi moral živeti v Parizu. Tega pa ne bi hotel, saj je preveč ljudi, nimajo gozda, hribov, povsod je samo beton. Kulture je veliko, kar se mi zdi super in to tu malo pogrešam, ampak ponudbo bi lahko izkoriščal samo ob koncih tedna.
Tu pa je drugače. Kakovost življenja je večja, vse je blizu in vsak dan so na dosegu roke hribi, morje. Slovenci imate radi preproste stvari, ki pa jih koristite vsak dan. Recimo, greste na sprehod, na kavo s prijatelji, v hribe ... Vse to je zame bolj zanimivo, potrebujem podeželje, prostor, morje in hribe,« je naštel Vincent, ki prihaja iz majhne vasi 400 kilometrov zahodno od Pariza.
Prilagodljivost delodajalca
Seveda pa vse to ne bi bilo dovolj, če mu v službi ne bi bilo všeč. In to tako delo kot vzdušje v podjetju. S sodelavci so se hitro ujeli, k čemer je pripomoglo tudi to, da se je hotel čim prej integrirati. Matično podjetje je zanj organiziralo intenzivni tečaj slovenščine, leto in pol je z zasebnim učiteljem delal skoraj šest ur na teden. Čeprav odlično govori slovensko, skromno pravi, da mu »počasi gre«.
Nekoliko več težav ima pri razumevanju žirovskega narečja. »Ampak vsak dan mi gre malo bolje. Včasih sem bil pa zaradi tega kar malo jezen nase, saj sem se res pridno učil in sem hotel tudi s sodelavci govoriti slovensko. Ko govorijo bolj počasi, jih bolj razumem. Žirovščina je zame kot kitajščina. Drug jezik,« se je nasmehnil Vinko. Tako ime so mu nadeli sodelavci in mu s tem tudi pokazali, da so ga sprejeli za svojega.
Zadovoljen je, pravi, da v podjetju razumejo, da za obiske družine potrebuje več časa, kot če bi živeli v isti državi. Fleksibilnost pri tem se mu zdi zelo pomembna, če je ne bi bilo, je vprašanje, kje bi bil danes. »Če sem sredi tedna službeno v Parizu, lahko delovne obveznosti opravim na sedežu podjetja in nato obiščem domače. Jaz pa nikoli ne štejem ur, če se na službeno pot odpravim v nedeljo. Na koncu se vse kompenzira,« pravi Vincent.
