Tiskane izdaje
»Ne poznam nikogar, ki bi dobil službo s prvo prijavo. Moraš biti pripravljen na zelo tekmovalno okolje. Za delovno mesto se meriš z vrhunsko kvalificiranimi pravniki z vsega sveta, ki so študirali na najbolj priznanih univerzah,« je ostro konkurenco v boju za zaposlitev na Mednarodnem kazenskem sodišču (MKS) v Haagu opisala Beti Hohler.
Za posamezno pravniško delovno mesto v tej instituciji, ki je pristojna za pregon in sojenje posameznikov za kazniva dejanja genocida, vojnih zločinov in hudodelstev zoper človečnost, se prijavi tudi po 500 kandidatov. »Moraš biti trdoživ in vztrajen,« je 35-letnica položila na srce vsem tistim, ki se spogledujejo z izzivom v Haagu.
Zrečanka je ena od dveh zaposlenih slovenskih pravnikov na MKS. »Nič mi ne bi manjkalo, če bi ostala v odvetništvu v Sloveniji, a želela sem si poti v mednarodnem kazenskem pravu. Primerov s tega specifičnega področja pa v Sloveniji ni,« je pojasnila, zakaj je zapustila domovino.
Prva pripravnica iz Slovenije
Tujina je bila na seznamu njenih želja že med študijem. Uresničila jo je z izmenjavo na Univerzi v Utrechtu, kjer je študirala človekove pravice, evropsko in mednarodno varnostno pravo. Po pridobljenem nazivu univerzitetne diplomirane pravnice v Ljubljani je opravila še magistrski študij v Amsterdamu. Naslednji izziv je bilo pripravništvo na MKS – v tej organizaciji je bila prva pripravnica iz Slovenije. »Delala sem za obrambo in se navdušila,« se je spominjala prvega stika s tem haaškim sodiščem. Pravi, da nekateri pripravniki po opravljenem pripravništvu na vse pretege poskušajo ostati v tej ustanovi. Ona si je izbrala drugačno pot.
»Zdelo se mi je zelo pomembno pridobiti ustrezno kvalifikacijo doma, opraviti pravniški državni izpit in se najprej dokazati v domači jurisdikciji. Prepričana sem, da je bila to pravilna izbira. Deset let pozneje isto svetujem mlajšim kolegom, ki prihajajo na sodišče kot pripravniki ali na poklicno izmenjavo,« je razmišljala. Vrnila se je v Slovenijo, opravila pripravništvo na Višjem sodišču v Ljubljani, pravniški državni izpit in dve leti službovala v odvetniški pisarni.
»Za mladega pravnika je ključno delati na čim več različnih primerih – kar je v mednarodnem pravosodju redko, ker postopki tečejo počasneje –, biti čim več v sodni dvorani, napisati čim več vlog, skratka izpiliti se na začetku svoje poklicne poti,« je povedala.
V domovino se je vrnila načrtno in z željo, da po uresničenih ciljih poklicno pot spet usmeri v tujino. Naslednja postaja je bila Misija Evropske unije za vladavino prava na Kosovu (EULEX). Bila je pravna svetovalka v mešanih senatih višjega in vrhovnega sodišča. Obravnavali so zlasti vojne zločine, organizirani kriminal, trgovino z ljudmi, terorizem in razvijali sodno prakso.
»Ker je to okolje, v katerem sta se vojna in konflikt končala šele pred kratkim, pravosodje pa je doživljalo popolno prenovo, smo v marsičem začenjali z ničle. Delo je bilo zelo zanimivo, a tudi zelo odgovorno,« je pripovedovala. Opazila je, da je zanimanje med slovenskimi pravniki za EU-misijo z izvršilnimi pristojnostmi na Kosovu majhno, kar obžaluje, saj pravi, da so zaradi razumevanja konteksta in pravnega sistema na Balkanu dobrodošli.
Po treh letih na Kosovu se je prijavila na delovno mesto v tožilstvu MKS in dobila službo.
Osredotočena na Ugando
Od lanskega aprila dela kot tožilka (Associate Trial Lawyer) v uradu tožilstva. Ukvarja se s primerom proti Dominicu Ongwenu. Obdolženi je nekdanji vojaški poveljnik, ki ga obtožnica bremeni vojnih zločinov in hudodelstev zoper človečnost v Ugandi med letoma 2002 in 2005. Tik pred intervjujem za Delo je pripotovala iz Afrike. »Sojenje se je začelo ta mesec. Pripravljamo se na začetek dokaznega postopka in prihod prič v Haag,« je pojasnila.
»Postopek pred MKS se precej razlikuje od slovenskega, vloga tožilstva je drugačna, postopek ima vrsto elementov anglosaškega sistema. Poleg vloge v sodni dvorani delo na MKS zahteva veliko analitičnega dela (analiza dokazov, oblikovanje obtožbe), pisanja vlog in pravnega raziskovanja,« je še povedala. Primeri, s katerimi se ukvarjajo, so kompleksni, dokazno gradivo pa zelo obsežno. Postopek do pravnomočne odločbe v primeru lahko traja tudi pet let.
Dela je veliko, dnevi v službi so dolgi. »V tožilski skupini, ki dela na primeru, nas je devet tožilcev z različnimi izkušnjami, celotna ekipa pa šteje več kot 15 članov. Delam z zelo sposobnimi ljudmi, ki prihajajo iz različnih držav in pravnih sistemov. To je včasih izziv, a tudi prednost, ki omogoča bogat profesionalni razvoj. V takšnem delovnem okolju se lahko veliko naučiš. Na podlagi sodelovanja, odprtosti in včasih ostrih debat lahko oblikujemo najboljše argumente,« je poudarila.
Kaj svetuje mladim, ki jih zanima delo na mednarodnih sodiščih? »Priporočam jim, da se že na fakulteti udeležujejo simulacij sodišč. Prednost pri prijavljanju na razpise je tudi študij v tujini. Zelo koristna so pripravništva na priznanih institucijah, saj posameznik pridobi vpogled v delo ter spozna ljudi, na katere s svojimi sposobnostmi lahko naredi vtis. Svetujem tudi izkušnje v domači jurisdikciji. Zelo pomembno je znanje tujih jezikov, na MKS sta delovna jezika angleški in francoski, podobno je na več drugih mednarodnih tribunalih,« je predstavila in za konec dodala, naj na poti do cilja ne obupajo. »Na tej ravni ni bližnjic, a je zato zadovoljstvo ob doseženih ciljih toliko večje,« je sklenila misli.
